Sobotni intervju
Sobota, 18. 9. 2021, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Stipe Božić
Ne v Himalaji, največjo tragedijo je doživel na Kornatih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,19
6
Hrvaški alpinist Stipe Božić je v življenju doživel marsikaj. Veliko prelomnih trenutkov tudi v družbi Slovencev.
Legendarni hrvaški alpinist Stipe Božić, ki je s fotoaparatom in kamero ovekovečil večino zgodovinskih mejnikov v Himalaji, ima s Slovenci poseben odnos. "Kot da smo bratje," pravi. Priljubljeni Dalmatinec je v začetku tega leta zakorakal v osmo desetletje življenja. Vsaj mislili smo tako. V pogovoru na splitski Rivi, kjer se tako rad zadržuje in kjer ga vsak četrti pocuka za rokav in pozdravi, se je namreč izkazalo, da podatki o njegovem rojstvu niso čisto taki, kot so zapisani v uradnih dokumentih.
Stipe Božić, letnik 1951, je mednarodno priznani alpinist hrvaškega rodu, ki je s fotoaparatom in kamero ovekovečil večino zgodovinskih mejnikov v Himalaji.
Za njim je nešteto alpinističnih odprav, med drugim se je povzpel na tri najvišje gore sveta: na Mount Everestu je stal dvakrat, splezal je tudi na K2 in Kančendzengo. Vse v družbi slovenskih alpinistov, s katerimi je nerazdružljiv že več kot 40 let, odkar je leta 1972 v Bovcu z Vikijem Grošljem služil vojaški rok.
Prepričan je, da gore ne osvojiš, le povzpneš se nanjo, in da je alpinizem po eni strani nesmiselno početje, po drugi pa pomeni premikanje meja človeške zmogljivosti.
Stipe Božić je oče treh otrok. Ima dve hčerki, najstarejši sin iz prvega zakona pa je pred leti umrl v tragični prometni nesreči. Z ženo Vido živita v Splitu, kjer smo se z legendarnim Dalmatincem srečali tudi mi. Le nekaj ur po tem je hrvaška nogometna reprezentanca na kultnem stadionu Poljud s 3:0 razbila slovensko izbrano vrsto.
S sproščenim sogovornikom smo se na splitski Rivi, kjer ga je vsak četrti domačin pocukal za rokav in z njim spregovoril nekaj besed, pogovarjali o življenju med epidemijo, navalu koronaplanincev, ki so eden od stranskih produktov epidemije, povezavi s Slovenijo, tragedijah, ki so so zatresle njegov življenjski lok, in načrtih, ki mu jih kljub prestopu v osmo desetletje ne manjka.
"Všeč mi je, kadar so v Splitu turisti. To je naš način življenja. Vajen sem sobivanja s turisti."
Vam je bil Split bolj všeč lani, ko v njem ni mrgolelo turistov?
Ne, ne, meni je všeč, kadar so tu turisti. To je naš način življenja. Vajen sem sobivanja s turisti.
Kaj vas je najbolj okupiralo zadnje leto oz. zadnji dve leti, odkar je življenje zaradi epidemije novega koronavirusa precej drugačno, v precej pogledih omejeno?
Kmalu po razglasitvi epidemije sem se vrnil na deželo, v vas, kjer sem bil rojen, z namenom, da se lotim obnove hiše, v kateri sem odraščal. Mislil sem, da bom ostal zgolj pri osnovni obnovi, da se bo v hiši dalo živeti, zdaj pa je hiša skoraj kot nova. Hči, ki je inženirka gradbeništva, si je zamislila temeljito obnovo in hiša je zdaj res kot nova. Obnovil sem jo v spomin na svoje starše in zato, da jo bodo lahko uporabljali moji otroci.
Lani sem več časa kot običajno preživel v domačih hribih, saj ni bilo mogoče potovati oziroma je bilo to oteženo. Lahko rečem, da je bilo to zame precej lepo obdobje.
Vaš dolgoletni prijatelj Viki Grošelj si je v tem obdobju zamislil novo pohodniško pot, krožno pot od Ljubljane do Triglava, ki ji je nadel ime Krona Slovenije. Ste se tudi sami lotili česa podobnega?
To ne, sem pa promoviral pohodniško pot Vio Adriatico, ki je speljana vzdolž hrvaške obale in ki so jo, večinoma v humanitarne namene, prehodili moji prijatelji.
Več pozornosti sem namenjal tudi prijatelju iz Zagreba, Mariu Celiniću, ki se je maja povzpel na Everest, še prej pa se je v baznem taboru okužil s covidom. Gre za zelo zanimivo, precej neobičajno osebo, ki se šele zadnja tri, štiri leta ukvarja z gorništvom. Pred tem je bil potapljač, borec mešanih borilnih veščin … in zdaj je na točki, ko bo kmalu dokončal projekt Seven Summits (najvišji vrhovi vseh sedmih celin).
Kakšen nasvet ste mu dali kot oseba s številnimi bogatimi izkušnjami?
Naj posluša šerpe in naj bo potrpežljiv. V gorah se ne da prehitevati. Treba je iti iz dneva v dan.
Intervju z Mariom Celinićem:
2. januarja letos ste dopolnili 70 let. Ste vstop v osmo desetletje izkoristili kot razlog za veliko praznovanje?
Morda vas bo presenetilo, ampak rojstnega dne ne praznujem. Ne vem, zakaj. Žena in hčerki me sicer spodbujata, da bi ga, vendar se temu izogibam.
Pa tudi sicer moj rojstni dan ni 2. januarja, kot je povsod zapisano, ampak 26. decembra 1950, na štefanovo, dan po božiču. Tisto je samo zgodba.
"Morda vas bo presenetilo, ampak rojstnega dne ne praznujem. Ne vem, zakaj. Žena in hčerki me sicer spodbujata, da bi ga, vendar se temu izogibam."
Kako to mislite?
Ko sem se rodil v tisti kamniti hiši v Zavojancu, ki sem jo prej omenjal, je bilo ogromno snega, in če bi me starša želela vpisati v register, bi morala oditi v najbližje mesto Vrgorac. Ker je bilo vreme slabo, za povrhu pa so bili takrat še prazniki, sta raje počakala.
Poleg tega so takrat na vaseh vedno malo kalkulirali, da bi bili otroci čim mlajši.
Pogovarjava se na dan nogometne tekme med Slovenijo in Hrvaško. Se strinjate, da ste s Slovenci in Slovenijo spletli neko posebno vez? Vse skupaj se je menda začelo med služenjem vojaškega roka v Bovcu, kjer ste leta 1972 spoznali Vikija Grošlja.
Da, vse skupaj se je res začelo med služenjem vojaškega roka v Sloveniji. Takrat so me poslali v Škofjo Loko, Bovec in še v Bohinjsko Belo. Spoznal sem ogromno Slovencev, med njimi tudi Vikija.
Skupaj sva začela plezati, nato pa sem bil leta 1979 povabljen na odpravo za Everest. Nekako je obstajala obojestranska želja, da še naprej sodelujemo.
S Slovenci smo se zelo hitro spoprijateljili. Kot da smo bratje.
Ko smo se pozneje dogovorili, da vsi napišemo idealno deseterico za naslednjo odpravo na Lotse, so, hecno, vsi napisali moje ime. In to se mi je dogajalo kar naprej. Verjetno tudi zato, ker sem bil snemalec in sem dogajanje na odpravi tudi dokumentiral.
Na odpravo me je povabil tudi zdaj že pokojni Davo Karničar, ko je leta 2000 želel smučati z Everesta.
Res je, kar naprej tičim skupaj s Slovenci.
"S Slovenci smo se zelo hitro spoprijateljili. Kot da smo bratje."
Omenili ste, da so vas vsi uvrstili v idealno deseterico za odpravo. Zakaj mislite, da je tako? Ker ste dobra družba, ker ste tehnično podkovani, ker ste snemalec?
Verjetno je res odločalo vse troje, ampak najpomembneje je bilo to, da smo bili dobra družba. Da smo se tako ujeli. To je bilo odločilno. Na take odprave je težko vabiti nove ljudi, saj ne veš, kako se bodo odzvali v ekstremnih situacijah. Medsebojno zaupanje je pri tem ključnega pomena.
Tudi na Antarktiki, kjer je Grošelj leta 1997 končal projekt Seven Summits, ste bili s Slovenci.
Da, s Stanetom Klemencem, Vikijem Grošljem in Rafkom Vodiškom.
Menda ste imeli zanimiv način izbiranja imen vrhov, ki še niso bili osvojeni in poimenovani. Z metanjem kovanca.
Res je. Naš cilj je bil vzpon na najvišji vrh Antarktike Mt. Vinson, kjer je Viki izpolnil svoje sanje o osvojitvi najvišjih vrhov vseh sedmih celin.
Okrog Mt. Vinsona je bilo ogromno vrhov, ki so bili do takrat še nedotaknjeni. Ker smo bili prvi, ki smo se vzpenjali po njih, smo jih seveda morali poimenovati.
Vikiju sem predlagal, da mečeva kovanec. Kdor zmaga, dobi pravico do poimenovanja vrha.
Ker sem imel srečo najprej jaz, sem prvi izbiral, vrh pa seveda poimenoval Hrvaška. Po tistem se je zvrstilo še toliko vrhov, da je eden od njih dobil tudi ime Slovenija. To je bilo še posebej pomembno zato, ker se je to zgodilo le nekaj let po osamosvojitvi naših držav, leta 1997.
"Naboj bi me lahko zadel naravnost v srce."
Zasledila sem, da ste bili ranjeni v domovinski vojni. Kaj se je zgodilo?
Res je, februarja 1992 sem bil ranjen v gorovju Dinare. V vojni sem sodeloval kot prostovoljec. Zadelo me je v roko, prst in stegno, k sreči pa sem imel na zgornjem delu trupa okvir za polavtomatsko puško, tako da me naboj, ki je bil izstreljen v ta predel telesa, ni poškodoval. Lahko bi me zadel naravnost v srce. Po tistem pol leta nisem mogel početi ničesar.
Nato me je poklical Viki in me povabil na odpravo v južno steno Anapurne. Hotel je, da se odmaknem od vojne.
To je bila hkrati tudi priložnost, da pridem k sebi, zato sem pristal.
Na intervju ste prišli v majici z motivom romarske poti Camino de Compostella. Mnogi se na romanje odpravijo zaradi razreševanja določenih travm, pomiritve z določeno situacijo … Ste bili tudi sami tam s posebnim namenom?
Mislite na globlji pomen? Ne, v resnici sem tam spremljal in snemal Ivana Kapetanovića, ki prihaja iz okolice Splita, danes pa živi v Ljubljani. Film so predvajali tudi na slovenski televiziji. Ne, ni šlo za razreševanje osebnih težav ali travm.
Pa vendar ste jih v svojem življenju, tudi zaradi narave svojih dejavnosti, od alpinizma do gorskega reševanja, doživeli kar nekaj. Izgubili ste veliko ljudi iz svojega najožjega kroga. Sin je umrl v prometni nesreči, ogromno alpinistov se je prezgodaj poslovilo.
Vem, da je danes zelo moderno imeti posttravmatski sindrom, kar so mnogi po vojni izkoriščali za to, da so dobili boljše pokojnine. Glede na vse, kar se je mi je že zgodilo v življenju, sem ta sindrom verjetno imel že neštetokrat. Zaradi sinove smrti, smrti prijateljev v Himalaji, smrti gasilcev na Kornatih, pa vojne … vsaj desetkrat, pa se nikoli nisem izgovarjal na to.
Kamniti križi na Kornatih so spomin na 12 pokojnih gasilcev, ki so leta 2007 umrli v gašenju na Kornatih.
30. avgusta je minilo 14 let od tragedije na Kornatih, v kateri je umrlo 12 hrvaških gasilcev. Je bila to ena najtežjih preizkušenj v vašem življenju?
Zagotovo. Veste, kaj mi je bilo najtežje? Tri mesece pred tem mi je umrl sin, tudi on je bil gorski reševalec, in tisto je bilo zame res izredno težko obdobje.
Ko smo tistega dne skupaj s Srđanom Vrsalovićem in Mladenom Mužinićem s helikopterjem poleteli proti Kornatom, nismo vedeli, kaj se dogaja. Rečeno nam je bilo samo to, da nas čaka evakuacija gasilcev, nihče pa ni vedel, za kako resno situacijo gre.
Ko smo prispeli na prizorišče požara, je bilo grozljivo. Umrlo je 12 gasilcev.
Zame je bilo to strašno, mislil sem, da se bom zgrudil.
Edino, kar me je ohranjalo pri zdravi pameti in zavesti, je bilo zavedanje, da tem ljudem ne more pomagati nihče razen nas. Tragedija na Kornatih je v meni pustila ogromno brazgotin in o njej ne maram govoriti.
Ogromno stvari je šlo narobe …
Res je. Zgodila se je na napačnem mestu, v napačnem trenutku, brez signala GSM na lokaciji … Postavlja se tudi vprašanje, ali je bilo tisti požar sploh treba gasiti ali ne … Še vedno je ogromno dilem.
"Edino, kar me je pri reševanju gasilcev na Kornatih ohranjalo pri zdravi pameti in zavesti, je bilo zavedanje, da tem ljudem ne more pomagati nihče razen nas. Tragedija na Kornatih je v meni pustila ogromno brazgotin in o njej ne maram govoriti."
Na začetku sva omenila, da ste konec lanskega leta zajadrali v novo življenjsko obdobje, osmo desetletje. Vam danes manjka adrenalina, pustolovščin?
Ne, nikakor ne. Še vedno počnem ogromno stvari. Tik pred izbruhom covida sem bil v ZDA, kjer smo dva meseca snemali film o Georgeu Mateljanu, gospodu, ki prihaja iz Splita in se ukvarja z raziskovanjem zdrave hrane.
V svetu zdrave prehrane je zelo poznan. Napisal je ogromno knjig, med njimi tudi uspešnico z naslovom 100 zdravih živil.
Koliko sami namenjate pozornosti temu področju?
Ne preveč. Jaz sem tipični Dalmatinec (smeh, op. p.). Rad imam pršut, vino … Nikoli, ne glede na to, da smo bili vrhunski športniki, pa nisem prav veliko pozornosti namenjal zdravi prehrani.
Spomnim se, ko so nam za eno od odprav nutricionisti pripravili mešanico najbolj kalorične hrane z največ vitamini. Skombinirali so orehe, fige, sezam, vse mogoče.
Ko smo mešanico jedli prvi dan, je bilo super, potem pa je nismo mogli več niti videti. Ne bi je mogel več spraviti po grlu. Precej raje smo jedli pršut, ki smo ga sicer hranili za to, da ga pojemo v baznem taboru ob vrnitvi. No, tisto mešanico pa smo raje razdelili domačinom (smeh, op. p.).
"Z alpinističnimi odpravami sem končal. Nimam ne živcev več za kaj takega, niti v tem ne vidim več izziva."
Mislite, da je konec vaših alpinističnih odprav? V Himalaji ste bili več kot 20-krat.
Da, mislim, da sem končal. Nazadnje sem bil na višini 6.100 metrov. Mogoče bom še kdaj splezal na 6000 metrov, višje pa ne. Za kaj takega nimam več živcev, niti v tem ne vidim več izziva.
Kje se je vse najbolj izšlo in ste na to najbolj ponosni?
Zagotovo na prvi vzpon na Everest leta 1979. Ker je to prva ljubezen in sem si jo najbolj zapomnil. Tudi zato, ker smo se vzpenjali po novi smeri in ker sem tudi sam stopil na vrh.
Žal se je pri sestopu zgodila strašna tragedija. Umrl je vodja šerp Ang Pu, kar me je močno prizadelo. Domov sem se vrnil prepričan, da se nikoli več ne bom odpravil v Himalajo, ampak sem se še velikokrat.
Sicer pa, ko zdaj pogledam s časovne distance, lahko ugotovim, da je moja prva odprava na Everest najbolj zaznamovala moje profesionalno življenje. Kamera, s katero sem bil na vrhu, me je odpeljala na televizijo, kjer sem delal 30 let in posnel 120 dokumentarnih filmov.
Stipe Božić na vrhu Everesta leta 1979. Odprava na Everest je najbolj zaznamovala njegovo življenje.
Vrniva se h koronadobi. Ste tudi na Hrvaškem med epidemijo novega koronavirusa zaznali povečan obisk gora, tako kot v Sloveniji?
Enako. Novincem v gorah pravimo koronaplaninci. Zanje je značilno, da v naravi puščajo smeti, saj še niso osvojili planinske kulture. Vem, da to ne gre čez noč, verjamem pa, da se bo z objavami v medijih in mnenjskimi voditelji sčasoma tudi to spremenilo.
Kako je z opremljenostjo teh t. i. covidplanincev?
Boljša je kot naša, ker so se opremili na novo. Spomnim se, da si je pred letom 2000 le redkokdo lahko privoščil tako opremo, kot jo imajo novodobni koronaplaninci. Zdaj? To ni več nikakršna težava. Tudi če se pritožujemo, imajo nekateri še vedno ogromno denarja. Ne vsi, številni pa. Samo poglejte natrpana nakupovalna središča, nove avtomobile na cesti …
Zaradi kakšnih razlogov največkrat posredujete v gorah Dalmacije?
Tako kot povsod. Tako kot pri vas so tudi pri nas nekateri ljudje v povsem napačni obutvi in povsem nepripravljeni na turo.
Tukaj v Dalmaciji je ta težava še toliko bolj izrazita, saj so gore precej blizu morja in ko jih gledaš s plaže, se ti zdi vse precej preprosto.
Ko pa se enkrat dvigneš na višino tisoč metrov, 1500 metrov, je zgodba precej drugačna. To je tako kot bi bili v Alpah.
In potem je še ta težava, da ko so ljudje v gorah, spodaj vidijo morje in si zmotno predstavljajo, da lahko sestopijo po katerikoli poti, kar pa seveda ne drži.
Pod njimi so stene, ki jih z vrha ne vidijo. Potem je še težava v tem, da nimajo dovolj vode, da ni sence, vse je golo, povsod samo kamen, kot v Alpah.
Je bilo v vaši mladosti čudno, da ste se kot Dalmatinec, se pravi človek morja in sonca, začeli ukvarjati z alpinizmom, torej gorami, mrazom in vetrom?
Zelo čudno, tudi za mojo družino. Vsi so se čudili. V času, ko smo se pripravljali na Himalajo, so bili ljudje začudeni. Šele pozneje, z objavami v medijih, v časopisih in televiziji, z dokumentarnimi filmi, je to postalo nekaj najbolj normalnega.
6