Slovenka v ZDA: Ko hodim za slovensko zastavo, se počutim kot doma

Foto: osebni arhiv 32-letna Ljubljančanka Rea Kolbl je velik del svoje mladosti posvetila gimnastiki, bila je tudi državna prvakinja v tej panogi, ves čas pa je vestno izpolnjevala šolske obveznosti. Po opravljeni mednarodni maturi na gimnaziji Bežigrad se ji je ponudila priložnost za študij na univerzi Berkeley v Kaliforniji. Zgrabila jo je z obema rokama in se leta 2010 ambiciozno podala v nov svet, ne da bi vedela, da bodo Združene države Amerike postale njen drugi dom. Po študiju na univerzi Berkeley, se je vpisala še na doktorski študij na univerzi Stanford. Zadnja leta je povsem osredotočena na svojo športno kariero v vzdržljivostnih športih (gorski tek, gorsko kolesarstvo, turno smučanje), kot glavni cilj bližnje prihodnosti pa si je zastavila uvrstitev na olimpijske igre v Milanu/Cortini leta 2026, kjer želi v turnem smučanju zastopati Slovenijo. Njeno pot lahko spremljate tudi na njeni spletni strani. 

V začetku maja ste na družbenih omrežjih zapisali, da boste skušali svoje olimpijske sanje uresničiti v slovenski reprezentanci v turnem smučanju. Zadnja leta ste tekmovali za ameriško reprezentanco, zakaj ste se odločili, da želite zastopati Slovenijo?

V bistvu je na koncu vse pripeljalo do vprašanja, kaj si sama želim, in na mojo odločitev ni vplival noben drug dejavnik kot ta, da si želim tekmovati za Slovenijo. Po srcu se počutim dosti bolj slovensko kot ameriško. Ko hodim za ameriško zastavo, se počutim, kot da hodim za tujo zastavo, ko pa hodim za slovensko, se počutim kot doma.

"Ko hodim za ameriško zastavo, se počutim, kot da hodim za tujo zastavo, ko pa hodim za slovensko, se počutim kot doma."

Za katero državo tekmujete sicer? Katero himno so vam večkrat zavrteli?

Odvisno. Glede na to, da imam dvojno državljanstvo, se lahko sama odločam, katero državo bom zastopala. Ko sem tekmovala na tekmah serije Spartan (svetovna serija tekov z ovirami OCR - obstacle course race) in nekajkrat zmagala, so mi vedno zavrteli slovensko himno. In ko sem tekmovala v seriji gorskih tekov Skyraces, je bila tam zaradi sponzorjev ameriška himna. Tudi v turnem smučanju sem nastopala za ameriško reprezentanco, saj do letos nisem bila članica slovenske izbrane vrste, se pa veselim, da se vračam pod slovensko zastavo.

Katere korake ste že ubrali v tej smeri?

"Rada iščem svoje tekmovalne meje, rada tekmujem, mislim, da sem kar precej tekmovalna, tako da če lahko merimo hitrost v kakršnemkoli športu, mi je to vedno blizu." Foto: Marko Delbello Ocepek Že pred dvema letoma sem selektorju slovenske reprezentance v turnem smučanju Robertu Pritržniku sporočila, da si želim tekmovati za Slovenijo, vendar do lanske sezone nisem imela možnosti tekmovati na isti progi kot slovenski športniki, da bi lahko primerjali, kje sem v primerjavi z njimi. Letos sem si s svetovnim prvenstvom in tekmami v Sloveniji prislužila mesto v slovenski reprezentanci.

Pred 13 leti ste se kot najstnica zaradi študija preselili v ZDA. S kakšno vizijo ste se takoj po srednji šoli odpravili v ZDA? Kaj ste želeli početi, o čem ste sanjali?

Ko zdaj gledam za nazaj, se mi vedno bolj zdi, da sem s selitvijo v ZDA bežala od gimnastike. Moja gimnastična pot se ni končala tako, kot bi si sama želela, in mislim, da sem takrat v življenju potrebovala veliko spremembo, da sem to lahko predelala.

Amerika je bila precej daleč stran od gimnastike in mi je prinesla neko povsem novo življenje, kot sem ga do takrat živela. To je bila velika sprememba, ki sem jo, ko zdaj razmišljam o tem, krvavo potrebovala, da sem našla novo življenjsko pot. Sicer pa so mi izzivi vedno všeč in to je bil prav gotovo velik izziv.

Nekdanji vrhunski športniki skoraj vsi po vrsti priznavajo, da je izjemno težko najti nov smisel po tem, ko toliko sebe in vsega vložiš v šport.

Se strinjam, dve leti po gimnastiki sta bili zame zelo težki, pa še pozneje sem v ZDA potrebovala nekaj let, da sem se res našla. Mislim, da je bil tudi študij del iskanja, ki me je potem pripeljal nazaj v šport. Ta je bil vedno moja strast.

Najprej ste iz fizike in astrofizike diplomirali na Berkeleyju in nato na Stanfordu magistrirali iz znanosti o materialih in inženiringa. Kaj pa vsa ta znanja? Kako lahko ta znanja danes uporabljate v praksi?

Študij in priprava doktorata te naučita razmišljati, poiskati znanje, različne podatke, naučita te poiskati članke, jih pravilno brati. To mi zdaj pomaga na drugih področjih. Trenutno namreč sama treniram druge in glede na to, da se nikoli nisem izobraževala na tem področju, vem, kako se teh stvari lahko sama naučim.

Skratka, študij te nauči, kako se učiti, in ko najdeš nekaj, kar te res zanima, lahko te veščine uporabiš in preneseš na katerokoli drugo področje oz. vedo, v katero se usmeriš.

Otroštvo je posvetila gimnastiki. Foto: Stanko Gruden, STA

Je pa zanimivo, kam vas je pripeljala vaša nova športna pot.

Res je, nikoli si nisem predstavljala, da bom pri 32 letih za slovensko reprezentanco tekmovala v turnem smučanju.

Vam je bilo smučanje domače? Ali ste se kot telovadka smučanju preventivno izogibali?

Na smučkah sem odrasla. Rojena sem v Mariboru in z mami sva živeli pet minut od Pohorja, tako da sem smučala, še preden sem dobro hodila. Od nekdaj sem rada smučala, tudi z družino smo vsako leto hodili na smučanje, ponavadi za teden dni v Avstrijo. Tudi z gimnastiko smo pozimi hodili na priprave v Kranjsko Goro in sem tam redno smučala, tako da mi je smučanje zelo blizu.

Ko sem se preselila v ZDA, najprej nekaj let nisem smučala. V Kaliforniji, kjer sem živela, je bilo za to bolj malo možnosti, s selitvijo v Kolorado pa sem se po pol leta spet vrnila na smučišče. Smučati navzdol mi je znano že od otroštva, smučati navzgor pa sem se prav tako hitro naučila.

Foto: osebni arhiv

Moja prva tekma v turnem smučanju je bila dokaj posebna. Potrebovala sem kar 11 ur, da sem jo končala, s partnerjem sva tekmovala kot ekipa dveh in bila sva zadnja, ki so ji še dovolili proti skozi cilj. Pri turnem smučanju je veliko odvisno od opreme in jaz sem si takrat kupila najcenejšo, ki seveda ni bila najboljša za tekmovanja. Poleg tega je tekma potekala po celem snegu, jaz pa sem bila vajena zgolj smučanja po urejenem smučišču, tako da je bil to zame kar velik izziv. Zdelo se mi je, da mi ne manjka tako veliko, da bom to zanje usvojila.

V klanec mi brez smučk že gre, s smučkami pa se bom že navadila in glede na to, da že tako dolgo smučam, se mi je zdelo, da če si kupim sezonsko vozovnico za eno zimo, pa zelo veliko smučam, da bom ugotovila tudi, kako se smuča na terenu, ki ni urejen s teptalnim strojem. Naslednje leto sem potem to tudi naredila. Kupila sem sezonsko vozovnico in smučala, kadar je le šlo, tudi zunaj urejenih smučišč. Vse bolje mi je šlo, potem sem si kupila še boljšo opremo in bila vedno hitrejša. Sčasoma sem ugotovila, da sem kar hitra in da mi bo šlo.

Foto: osebni arhiv

Ko sem tekmovala drugo leto, sem se odločila, da se preizkusim na tekmah svetovnega pokala, da preverim, kam sodim. Tudi tam sem bila na prvi tekmi zadnja, ampak namesto da bi obupala in rekla, da to ni zame, me je to gnalo naprej. Želela sem ugotoviti, koliko lahko še napredujem. Če si zadnji, lahko precej napreduješ (smeh, op. p.). To je bila zame zelo dobra motivacija. Vsakokrat sem videla, kaj točno sem naredila narobe, in verjela sem, da bi se to dalo dokaj hitro izboljšati. To mi je tudi uspelo.

Ste na področju turnega smučanja poiskali trenerja ali ste se sami dokopali do vseh spoznanj?

Imela sem trenerja, a ne za turno smučanje, a se je hitro tudi sam naučil in mi pomagal. Zadnja dva meseca sodelujem z drugim trenerjem, ki je specialist prav za turno smučanje. Ugotovila sem, da sem trenutno na ravni, ko imam dovolj kondicije in moči, da grem lahko hitro, manjkajo pa mi specifike v tehniki. To bom izboljšala, v proces olimpijskih iger vstopam "all in".

Ravno z jezika ste mi vzeli, zdi se mi, kot da greste na vseh področjih "all in". Tako pri izobrazbi kot pri športu, vsekakor niste polovičar. Kaj se skriva v ozadju tako popolne predanosti vsemu, česar se lotevate? 

Mislim, da imam to v sebi že od mladih nog, še iz časov v gimnastiki. Spomnim se, da sem si po koncu športne kariere rekla, da nikoli v življenju ne bom v eno stvar vstopila po načelu "all in", a se mi zdi, da tega ne znam.

No, čeprav mislim, da sem se z leti glede tega nekoliko izboljšala. Ko sem bila v gimnastiki, me ni zanimalo čisto nič drugega, nič drugega mi ni pomenilo toliko kot gimnastika, zdaj pa sem se naučila, da je dobro imeti tudi kaj drugega, na primer prijatelje, partnersko razmerje, življenje zunaj športa, a po drugi strani na tekmi, ki mi veliko pomeni, nikoli ne želim imeti občutka, da bi lahko storila še kaj več, če bi se temu bolj posvetila.

To je tisto, kar me najbolj žene, da ko pridem na cilj, vem, da je to moj maksimum, ne da si očitam, da bi lahko storila kaj več. Seveda tega ne počnem na vsaki tekmi, si pa želim vsaj na najpomembnejših. Vedno me zanima, kje so moje meje, če se cilju zares posvetim. Seveda zraven spada tudi dejavnik sreče. Skratka, v cilju se nočem spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo …

Foto: osebni arhiv

Pa ste se v gimnastiki kdaj spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo, ali se vam zdi, da ste enostavno dosegli svoje meje?

Mislim, da sem v gimnastiki nekoliko pretiravala, in se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bila pri tem bolj zmerna, če ne bi bila tako osredotočena samo na gimnastiko, če bi bolj normalno jedla in tako naprej. Zdi se mi, da je vse to pripeljalo do hitrejšega konca kariere. Morda bi lahko dosegla kaj več, če bi mi uspelo v športu vztrajati še nekaj let.

Po drugi strani pa se mi zdi, da sem potrebovala nekaj takega, da me je naučilo, da če dobim še eno priložnost, ne ponavljam istih napak. Verjamem, da je bilo vse z nekim namenom in lekcijo, ki mi lahko koristi v življenju.

Omenili ste, da bi lahko bila vaša gimnastična kariera drugačna, če bi bolj zdravo jedli oz. imeli bolj zdrav odnos do hrane. S prehranskimi težavami, bulimijo, ste se spopadali dolga leta. Kako ste sami ugotovili, da morate ukrepati, in kako ste ukrepali? Pravijo, da dokler človek tega sam ne ugotovi, mu nobena pomoč ali pametna beseda ne bo prišla do živega.

Res je, sama sem morala zapasti v precej velike ekstreme, da sem si priznala, da enostavno ne bo več šlo tako naprej. Zdi se mi, da tudi kot trener včasih pridem do športnikov, ki imajo podobne težave, in čeprav sem sama prehodila enako pot, je težko pomagati nekomu, ki se ne zaveda, da pomoč potrebuje. Tudi ko se tega enkrat zaveš, se mi zdi, da je zelo težko to sam prebroditi in da je izjemno pomembno, da poiščeš profesionalno pomoč. Tako pri športnem nutricionistu, športnem psihologu in podobno. To ni nekaj, za kar se kar odločiš, da boš rešil, in jutri tega več ne boš počel, in ti kar uspe.

Ko si nekaj časa v tem, se ti spremeni metabolizem, in da se vrneš k bolj zdravemu življenju, moraš skozi vse spremembe. Ko postaneš težji in je težje tekmovati in postaneš počasnejši. Težava je, da vse to, kar počnemo, počnemo ravno zato, da se temu izognemo, da torej nismo težji in počasnejši. Da to prebrodiš, moraš skozi vse te stopnje, kar je najtežji del. Enostavno moraš sprejeti, da se bo vse to zgodilo in da bo trajalo nekaj let, da prideš nazaj na zeleno vejo.

Foto: Marko Delbello Ocepek

In na tej poti je vam zelo prav prišla epidemija koronavirusa, ko se je svet ustavil, z njim pa tudi športna tekmovanja, takrat ste se lahko tudi vi lotili te težave.

Res je, mislim, da bi bilo zame precej težje, če bi se morala sama odločiti, da dve leti ne bom tekmovala, tako pa je odločitev prišla sama.

Se pravi je srž težav še iz časov v gimnastiki, ko ste imeli težnjo po čim nižji telesni teži?

Da in mislim, da je v kateremkoli športu, kjer moraš navkreber, težnja po tem, da si čim lažji. Problem je v tem, ker se v športu to prepozna kot uspeh. Nihče ne spremlja športnika na način, da bi razmišljal, kako dolgo je trajalo, da je nekaj dosegel. Take metrike ni, sponzorji pa sponzorirajo tistega, ki je v tekočem letu dosegal najboljše rezultate. Če bo prihodnje leto hitrejši kdo drug, se bodo sponzorji usmerili proti njem.

Sama imam to srečo, da me isti sponzorji podpirajo že od leta 2017, je pa težko glede sponzorjev, saj svoje zdravje na neki način vsako leto znova postavljaš pred uspehe. Če si hiter, vendar nisi zdrav, bo tvoja zgodba trajala eno leto. Če si v športu zato, ker to rad počneš, potem mislim, da lahko ta zgodba traja vse življenje in je potem lažje, saj imaš v mislih to, ne pa to, da boš eno leto zelo hiter.

Foto: Osebni arhiv

Kako je glede finančne plati takega načina življenja? Vaša služba je vse drugo kot delo od 8.00 do 16.00. Po eni strani je videti zelo svobodno, a po drugi strani ima tudi to svojo ceno. Eksistenco si je treba zagotoviti. Koliko je po tej plati težko živeti tako, kot živite zdaj?

Mislim, da sem imela glede tega res veliko srečo. Leta 2017, ko sem zelo pogosto zmagovala, sem dobila sponzorja, ki me še vedno podpira. Je pa tako, da vsako leto januarja podpišem novo pogodbo in decembra ne vem, ali si bom januarja prihodnje leto morala poiskati drugo službo. Stabilno je zgolj za eno leto, pa še to nisem zaposlena. Sem t. i. independent contractor, nimam zdravstvenega zavarovanja, nimam nobenih zagotovil, lahko me odpustijo jutri, pa zato nihče, razen mene, ne bo čutil nobenih posledic.

Zdi se mi, da bolj ko s sponzorjem vzpostaviš pristen stik, to postane več kot zgolj neka znamka, ki te podpira, ampak odnos postane prijateljski. Sicer pa je bila ravno ta negotovost tudi razlog, da sem začela trenirati druge, želela sem si nekaj več stabilnosti v svojem življenju. Zdaj s tem zaslužim dovolj, da tudi če bi jutri ostala brez sponzorjev, bi lahko še naprej plačevala najemnino.

Živeti samo od sponzorjev bi bilo pretežko, tudi zato ker bi bila potem vezana na tekme, za katere bi sponzor želel, da se jih udeležujem. Mojim sponzorjem je na primer povsem vseeno, ali tekmujem v turnem smučanju ali ne, zanima jih samo, da tekmujem poleti, v tekih in drugih športih, ki jih ljudje poznajo. Če sem pri tem uspešna in sponzorja dovolj dobro promoviram, potem lahko pozimi počnem, kar želim. Tako da je vedno stresno, a je verjetno vsaka služba stresna po svoje. Po drugi strani pa mi daje toliko veselja in svobode, da se mi zdi vredno.

Foto: Osebni arhiv

Ste turna smučarka, gorska tekačica, gorska kolesarka, znanstvenica, ... Glede na to, kako aktivni ste na številnih področjih me zanima, s katero dejavnostjo se najbolj identificirate?

Rada iščem svoje tekmovalne meje, rada tekmujem, mislim, da sem kar precej tekmovalna, tako da če lahko merimo hitrost v kakršnemkoli športu, mi je to vedno blizu. Poleg tega se zelo rada gibam v gorah, tako pozimi kot poleti. Pozimi za to potrebujem smučke, poleti tečem ali kolesarim, tako da sem rada zunaj, rada sem v gorah in to v vseh štirih letnih časih.

Glede na to, da ste tekmovalni, da se radi gibate v gorah in iščete različne izzive (leta 2021 je v rekordnem času, 11 urah in pol, priplavala, prikolesarila in pritekla z najnižje točke Slovenije na najvišjo, na Triglav) bi morda lahko poskusili podreti slovenski rekord v teku čez Slovensko planinsko pot. Ta izziv bi vam bil pisan na kožo. Ste razmišljali o tem?

(smeh, op. a.) Res sem razmišljala, a sem na koncu dojela, da ne glede na to, da rada počnem 500 stvari hkrati, se bom na neki točki morala ustaviti in se usmeriti proti olimpijskim igram, če je to zdaj cilj, ki sem si ga zastavila. To poletje sem si pustila še nekaj več svobode za malo več tekem, potem pa bom to postavila na stranski tir. Tekmovati skozi vse leto je precej naporno in utrujajoče, težko je bili stoodstoten vse leto, tako da se bom do olimpijskih iger usmerila samo v ta cilj.

Leta 2021 je bila ambasadorka preizkušnje Spartan race Slovenia, ki jo je gostila Kranjska Gora. Foto: Marko Delbello Ocepek

Mislim, da prihodnje leto, ki bo pomembnejše glede uvrstitve na olimpijske igre, poleti ne bom kaj dosti tekmovala in delala dolgih tur, to bo počakalo kot nagrada po letu 2026. Potem pa se morda takrat potrudim in vidim, kaj lahko storim glede Slovenske planinske poti.

Če se vrnem k vaši izobrazbi, v znanstvenih vodah se ne vidite več?

Nisem proti temu, a vsako leto, ko sem prisotna v športu, se bolj zavedam, da mi veselje v življenju prinaša predvsem gibanje v naravi in gibanje v naravi z ljudmi okoli mene – to bi rada počela. Ne gre za to, da se ne bi želela vrniti v svet znanosti, ampak bolj za to, ker se mi zdi, da bom dolgoročno bolj srečna v službi, ki se odvija na prostem, kar pa delo v laboratoriju običajno ni (smeh, op. p.). V idealnem življenju bi postala gorska vodnica.