Skromen med količki, v zraku neustrašen kot kamikaza

"Z akrobatskim smučanjem sem se začel ukvarjati okrog leta 1980. Tekmovanja akrobatskih smučarjev pred tem še niso bila priznana, v mojih časih pa smo se člani jugoslovanske reprezentance že udeleževali tudi svetovnih prvenstev in tekem za svetovni pokal," se je svojih začetkov med akrobatskimi smučarji ob robu nostalgičnega Retrofesta na Krvavcu, spominjal Gorazd Rekar, ki ne skriva, da je alpsko smučanje z akrobatskim zamenjal predvsem zato, ker je bil v smučanju med vratci preprosto preskromen.

Specialist za dvojno salto naprej

Smučarji prostega sloga so takrat večji del treningov opravili na Krvavcu, kjer so sami uredili grbine in skakalnice. "Bili smo dobra družba, vsi so radi pomagali, ker smo potem v zraku imeli tudi kaj pokazati," se pohvali Rekar, ki je bil najbolj suveren v elementu dvojna salta naprej. "Na neki način je bil to res element za kamikaze. Ko se obračaš naprej, namreč nič ne vidiš. Ali ti znese ali pa ti ne." In tudi Rekarju se je enkrat zgodilo, da mu ni zneslo. Na Voglu je med izvajanjem akrobacij padel. "Malo sem se izgubil, na urgenco pa nisem hotel," se spominja sogovornik, ki kot aktivni športnik ni dočakal časov, ko se je akrobatsko smučanje pridružilo družini olimpijskih športov. "Spomnim se, da smo leta 1983 na Jahorini v Sarajevu demonstrirali akrobatsko smučanje, a kot olimpijski šport je bilo priznano šele mnogo let pozneje."

V Jugoslaviji so bili glavni akrobati Slovenci

Na začetku 80. let prejšnjega stoletja je jugoslovansko reprezentanco v akrobatskem smučanju sestavljajo 16 smučarjev in smučark prostega sloga. Z izjemno Zagrebčana Veljka Lanca so prav vsi prihajali iz Slovenije. "Trenirali smo, kakor smo vedeli in znali, vsak je delal tisto, kar mu je šlo najbolje od rok, nikoli pa nismo imeli dobrega trenerja. Pred večjimi tekmovanji smo imeli izbirno tekmo, na podlagi katere so nas razvrstili v nadaljevanje tekmovanja," se spominja Rekar. "Imeli smo tudi nekaj treningov v tujini, z zvezdami takratnega prostega sloga in takrat se je našel tudi denar, da smo te trenerje plačali."

"Nekateri so se nam posmehovali, alpinci nikoli"

Rekar se je z akrobatskim smučanjem resneje ukvarjal med letoma 1982 in 1985, ravno v obdobju, ko je Slovenija še veljala za velesilo v alpskem smučanju in ko je tekme v Kranjski Gori obiskalo tudi do 50 tisoč privržencev alpskega smučanja. "Alpski smučarji so v tistem času dosegali res velike uspehe, in čeprav so se nekateri ljudje našemu početju posmehovali, med alpinci tega nisem nikoli občutil. Vedeli so, da se trudimo prav tako kot oni. Vedno smo gojili dobre prijateljske odnose, med nami ni bilo razlik. Navsezadnje smo bili vsi športniki," je še povedal Rekar, ki je aktivno športno kariero zaključil leta 1985.

Prešerni Gorenjec, ki ga zaradi smučanja po grbinah še danes pestijo težave s koleni, že več kot 30 let živi in dela na Nizozemskem, kjer si je ustvaril tudi družino.