Šiljak: Ko sem se vrnil, so bili zdravniki začudeni

Slovenska nogometna reprezentanca je 6. septembra 1998 z remijem v Atenah (2:2) nakazala nove smernice, ki so doživele vrhunec na EP 2000 in SP 2002, vseeno pa je točko na gostovanju v Grčiji plačala drago, saj je za dalj časa izgubila pomembnega napadalca.

''To je bila ena najtežjih poškodb v zgodovini nogometa. Če primerjamo mojo poškodbo s tisto od Eduarda (ko je hrvaški reprezentant še branil barve Arsenala, op.p.), se njemu ni zgodilo 'nič'. Imel je zlomljen gleženj in počeno fibulo, po štirih mesecih pa je že lahko tekel. Sam sem moral nositi mavec štiri mesece in nisem smel stopiti na nogo, vrnil pa sem se lahko vrnil šele po 19 mesecih. Imel sem trikratni zlom gležnja, vse vezi so bile potrgane, na koncu pa sem imel v gležnju kar 13 vijakov. Zdravniki mi na začetku raje niso nič omenjali, da mi ne bi zbili volje. Mislili so, da ne bom mogel več normalno teči, kaj šele igrati ... Ko sem se vrnil, so bili vsi po vrsti začudeni,'' se je 19-mesečne nepredvidljive zgodbe s srečnim koncem spominjal Ermin Šiljak. V Sloveniji ni našel pravega rehabilitacijskega centra, kar ocenjuje za velik minus. Veliko napotkov je dobil od tujih strokovnjakov, zdravljenje pa vodil na svojo roko. ''Dodatno sem hodil na akupunkturo in razgibavanje v tivolski bazen. Strokovno ekipo so sestavljali kondicijski trener Martin Magister, za prehrano je skrbel Simon Rudež, za akupunkturo pa je bil zadolžen Edvin Derviševič,'' je poudaril 48-kratni reprezentant (14 zadetkov), ki je za potrebe zdravljenja na lastno pest zapravil okrog 25.000 nekdanjih nemških mark.

Težave z vključitvijo v normalno življenje

Vrnil se je po 19 mesecih. Tedaj se je znašel pred novo težavo. Bo še kdaj zaigral tako kot pred usodno poškodbo na Olimpijskem štadionu v Atenah? ''Alessandro del Piero je bil zaradi kolena odsoten osem mesecev, pravi ritem pa je ujel šele po enem letu. To je zelo težka stvar. Ko sem se vrnil, sem bil po opravljenih testih še boljši kot prej. Dvignil sem se na višjo raven, ponovno igral za reprezentanco, bil najboljši strelec kvalifikacijskega ciklusa, kar ni majhna stvar, pa tudi najboljši strelec azijske lige prvakov,'' je zaupal Ljubljančan, ki se je podal v trenerske vode, trenutno pa kot trener mlajših selekcij pomaga selektorju Borutu Jarcu v izbranih vrstah do 15 oziroma 18 let. Seznanjanje z nevarnostjo poškodb in posledicami, za marsikoga kar usodnimi, bi po njegovem mnenju morali opravljati trenerji, ki pa (še) niso kos nalogi. ''Trenerji ne pripravljajo igralcev na možnost, da bi se kaj podobnega lahko nekoč pripetilo tudi njim. Potem, ko pa pride do tega, pa pride do depresije. Mnogi se ne vrnejo, nato pa imajo še težavo z vključitvijo v normalno življenje, saj drugega kot igrati nogomet niti ne znajo. Mnogi se težko prilagodijo na novi ritem. Igralci bi morali o tem več razmišljati, morali pa bi tudi najti nekoga, ki bi jih lahko pripravljal na take stvari,'' poudarja ''Šiljo'', ki je dodatno moč pri vrnitvi, predvsem tisto psihološkega značaja, črpal v družinskem okolju, prisotna pa je bila tudi goreča želja, da dokaže drugim, da se zmore vrniti tudi po poškodbi takšne narave.

Lassie se je vrnil

Ko se je po 19 mesecih mukotrpnega dela znova znašel na treningu, mu je odleglo. A ne povsem, saj je naletel na novo oviro. ''Težko je bilo najti klub, saj me po takšni poškodbi noben ni hotel. Na srečo sem na koncu le našel novo okolje. Odšel sem na Švedsko, ujel ritem, potem pa odšel za leto in pol v Grčijo. V deželo, kjer sem doživel nesrečo. Lahko bi rekel kar, da se je Lassie vrnil.'' Vrnili so se tudi zadetki, z njimi vred pa se je krepila samozavest. Strahu pred krvoločnimi posredovanji branilcev ni čutil. S pomočjo avtogenega treninga si je dopovedal, da ga tovrstna srečanja ne smejo skrbeti. Raje se je vrnil k tistemu, kar je najbolj krasilo njegovo kariero. K zadetkom. Če bi zaigral še na povratni tekmi kvalifikacij za EP 2004, ko je Slovenija za Bežigradom gostila Hrvaško ...