Sobota, 26. 1. 2019, 16.02
5 let, 3 mesece
Thomas Walsh
Maturantski spremljevalec Mikaele Shiffrin v Kranjski Gori do uspeha kariere #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,36
Ameriški smučar Thomas Walsh, ki zaradi hendikepa, ta je posledica zdravljenja raka v otroških letih, nastopa v konkurenci smučarjev invalidov, je na svetovnem prvenstvu v Kranjski Gori v veleslalomu osvojil bronasto odličje, kar je njegov največji dosežek na velikih tekmovanjih. Za dosežek mu je čestitala tudi ameriška smučarska zvezdnica Mikaela Shiffrin, s katero ga že od otroških let veže tesno prijateljstvo. Shiffrinova je bila tudi njegova spremljevalka na maturantskem plesu. "Šlo je za dogovor med dvema prijateljema," je ozadje zgodbe, ki je v ameriških medijih požela veliko pozornosti, 24-letni smučar pojasnil za Sportal.
Thomas Walsh se je po bolezni znova vrnil k smučanju. Leta 2015 je postal član ameriške paraolimpijske reprezentance.
Kranjska Gora je ta teden gostila prvi del svetovnega prvenstva za smučarje invalide. V Sloveniji so izpeljali slalom in veleslalom, medtem ko se je karavana za hitre discipline že preselila v italijansko Sella Neveo, kjer se bo program nadaljeval 29. januarja.
Slovenske barve je na domačem prvenstvu branil zgolj en predstavnik, Jernej Slivnik, ki je v kategoriji sedečih smučarjev v veleslalomu zasedel 17. mesto, v slalomu pa navdušil z desetim.
Še bolj je bil s svojo predstavo v veleslalomu zadovoljen Američan Thomas Walsh, ki je osvojil bronasto odličje, kar je njegova prva kolajna na večjih tekmovanjih.
Smučar iz Vaila, ki bo 30. januarja dopolnil 24 let, je bil v otroških letih zelo obetaven smučar. Nato je po diagnozi redke oblike raka (Ewingov sarkom - gre za zelo majhen maligen kostni tumor, ki nastane iz celic kostnega mozga), ki so mu jo zdravniki postavili leta 2009, pri 14 letih, moral na novo definirati svoje življenjske cilje. Leto dni se je zdravil, še dodatno leto dni je njegovo telo potrebovalo za okrevanje zaradi posledic stranskih učinkov zdravil.
Decembra 2014 se je spet lotil smučanja. Pridružil se je lokalnemu smučarskemu klubu Aspen Valley Ski & Snowboard Club, in leta 2015 postal član ameriške reprezentance športnikov invalidov. Leta 2018 je nastopil na paraolimpijskih igrah v Pjongčangu.
Z Walshem, ki se v Italiji že pripravlja na drugi del svetovnega prvenstva smučarjev invalidov, smo se o njegovem navdihujočem življenjskem popotovanju pogovarjali po Skypu.
Walsh se je s smučanjem začel ukvarjati pri treh letih, pri petih pa je že tekmoval. Njegovo uspešno kariero je preprečila bolezen. Pri 14 letih so mu diagnosticirali Ewingov sarkom, eno od oblik raka, ki napade kosti in mehko tkivo okrog kosti.
V otroških letih ste veljali za zelo perspektivnega smučarja, nato pa so vam leta 2014 diagnosticirali Ewingov sarkom, eno od oblik raka, ki se pojavi pri adolescentih in napade kosti ter mehko tkivo okrog kosti. Kako dolgo je trajalo, da ste se spet vrnili na smuči, pa čeprav v drugačni obliki kot pred boleznijo?
S smučanjem sem se začel ukvarjati pri treh letih, že s petimi pa sem se začel udeleževati tekmovanj. Ko sem pri 14 letih zbolel, sem se za nekaj časa povsem odmaknil od smučanja. Približno dve leti je trajalo zdravljenje, nekje pri 16 letih sem lahko rekel, da je moje telo spet brez raka.
Že drugi dan po koncu zdravljenja sem začel razmišljati o svojih naslednjih korakih. Kaj zdaj, kaj bom počel? Odločil sem se, da se vrnem na smučarsko akademijo, ki bi jo moral obiskovati že pred boleznijo (za diagnozo je izvedel dan pred odhodom na študij) in se vrnil na smuči. Enostavno sem tvegal, želel sem početi vse, kar sem počel pred boleznijo.
Končal sem srednjo šolo, se vpisal na študij na Georgia’s Savannah School of Art and Design. Šele takrat sem se srečal s parasmučanjem. Seveda sem vedel že prej, da tudi invalidi smučajo, a nisem vedel, ali se moja okvara lahko kvalificira v tej smeri, da lahko tekmujem na takšnih tekmovanjih. Nase nikoli nisem gledal kot na nekoga z omejitvijo gibanja.
V prvem letniku študija, to je bilo leta 2015, pri 20 letih, sem se odločil, da se poskusim še v smučanju med invalidi. Opravil sem vse potrebne preiskave, na podlagi katerih so me uvrstili v kategorijo smučarjev invalidov, in se uvrstil v reprezentanco.
"Na videz mi nič ne manjka. Imam dve roki in dve nogi. Mi pa manjka del medenice in del obeh pljučnih kril."
Kakšne so pravzaprav vaše telesne omejitve?
Na videz mi prav nič ne manjka. Ima dve roki in dve nogi (smeh, op. p.). No, v resnici so mi med zdravljenjem odstranili del medenice, zato šepam, desna noga mi zelo pogosto oteče, zato čez njo nosim povoj in je videti precej obilnejša kot leva noga. Nekoliko težje se tudi premikam. Odstranili so mi tudi del obeh pljučnih kril.
Vam je bilo ob diagnozi težje zato, ker ste morali opustiti sanje o velikih smučarskih dosežkih ali ste bolj trepetali za svoje življenje?
Bil sem premlad, da bi se ukvarjal z vprašanjem biti ali ne biti, nisem se zavedal, kakšno zdravljenje me čaka in kako mi bo to spremenilo življenje. Težko mi je bilo predvsem zaradi smučanja. Prav želja po tem, da bom enkrat spet lahko stopil na smuči, me je gnala naprej.
Spomnim se, da je mama v času mojega zdravljenja enega od zdravnikov vprašala, ali bom še lahko smučal. Zdravnik je rekel, da ne vidi razloga, zakaj ne bi mogel. In to me je gnalo naprej.
Začetki so bili zelo težavni. Bil sem šibak, brez moči, tehtal sem zgolj 31 kilogramov. Na začetku sem bil sposoben prehoditi največ 30 korakov, pa še to s pomočjo bergel. Po drugi strani pa sem se že lahko peljal po položnejšem klancu. Ena od glavnih točk preobrata v mojem zdravljenju je bilo ravno to, da sem se lahko vrnil na sneg.
Glede na to, da ste že od najrosnejših let vpeti v smučanje, imate v snežni karavani verjetno tudi marsikaterega vzornika. Kdo vas je najbolj navdihoval?
Najbolj mi je ostala v spominu čast, da sem lahko opravil nekaj zavojev v družbi ameriškega smučarja Darona Rahlvesa. Prav zaradi njega sem se tudi vpisal na smučarsko akademijo Green Mountain Valley School v Vermontu, saj jo je tudi on obiskoval. Še vedno se zgledujem po njem. Ni samo dober športnik, ampak tudi krasna oseba. Podpira mlade športnike, jim poskuša pomagati, vedno si vzame čas za podpisovanje avtogramov, to pa mladim veliko pomeni.
Walshev smučarski vzornik je Daron Rahlves, večkratni zmagovalec hitrih disciplin v svetovnem pokalu.
Potem sta tu še Steven Nyman, ki ga vedno lahko pokličem za nasvet (Nyman mu je v času kemoterapije podaril štartno številko, ki jo je nosil na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006, op. p.), v velik navdih mi je tudi moja prijateljica Mikaela (Shiffrin). Zelo rad imam tudi že upokojeno ameriško smučarko Stacey Cook …
Omenili ste Mikaelo. Kje sta se spoznala, sta odraščala skupaj?
Obiskovala sva isto osnovno šolo, poleg tega je bila Mikaelina mama Eileen moja prva trenerka. Takrat sem imel šest let. Tako rekoč se poznava že vse življenje, vedno se podpirava in se lahko zaneseva drug na drugega.
Jo je uspeh zelo spremenil ali ostaja takšna, kot se je spomnite iz otroških let?
V nasprotju z nekaterimi ameriškimi športniki, ki jih je uspeh povsem spremenil, je Mikaela ostala enaka, kot se je spomnim iz otroških let.
Shiffrinova je pred Thomasovim prvim nastopom na paraolimpijskih igrah v Pjončangu prijatelju zaželela srečo:
Sanje vsakega športnika so nastopi na olimpijskih igrah. Vi ste se udeležili kar dveh, prvih leta 2014 v Sočiju kot gledalec in drugih leta 2018 v Pjongčangu kot smučar. Kakšno je ozadje vašega potovanja v Soči, kjer ste presenetili svojo prijateljico Shiffrinovo?
Od nekdaj sem si želel, da bi olimpijske igre lahko doživel v živo in v fundaciji Make-A-Wish Foundation so mi to željo tudi izpolnili. Lahko sem si ogledal Mikaeline predstave in še nekaj drugih dogodkov. Bilo je nepozabno. Nikoli si nisem mislil, da bom kadarkoli na olimpijskih igrah. V času prejšnjih, leta 2010 v Vancouvru, sem namreč ležal v bolniški postelji in tekmovanje spremljal po televiziji.
Prav dejstvo, da sem olimpijske igre najprej spremljal po televiziji, jih štiri leta pozneje obiskal kot gledalec in nato še čez štiri leta pozneje še kot športnik, se mi zdi naravnost neverjetno. Gre za res lep kronološki potek dogodkov. Da sem lahko predstavljal sebe in svojo državo na največjem tekmovanju na svetu, se mi je zdelo skoraj neresnično.
Na paraolimpijskih igrah v Pjongčangu je v veleslalomu zasedel peto mesto.
V času paraolimpijskih iger v Pjongčangu so se ameriški mediji razpisali o vašem maturantskem plesu, kamor ste leta 2012 peljali najuspešnejšo smučarko zadnjih let Mikaelo Shiffrin. Lahko poveste malce več o tem? Menda je šlo za dogovor, ki sta ga sklenila, da jo, ko se boste pozdravili, odpeljete na svoj maturantski ples.
Res je. No, ta zgodba ima pozitivne in negativne plati. Seveda je pritegnila ogromno pozornosti name in na šport invalidov, zgodba je mnogim ljudem prinesla veliko veselja in radosti. Navsezadnje je Mikaela veliko ime v svetu športa, zato je bila ta zgodba še toliko bolj zanimiva. Se pa strinjam, da so jo nekateri mediji pošteno prenapihnili.
Šlo je za dogovor med dvema prijateljema, za osebno zadevo. Za nekaj, kar mi je vlivalo pogum v času zdravljenja, šlo je dobesedno za luč na koncu predora, in to je bilo lepo.
Z Mikaelo Shiffrin sta prijatelja že od otroških let, njena mama pa je bila tudi Thomasova prva trenerka.
Sta še vedno v stiku?
Seveda, ravno pred dnevi mi je poslala sporočilo in mi čestitala za medaljo na svetovnem prvenstvu, z njeno mamo sem govoril tik pred svojim nastopom v slalomu. Tudi jaz ji za vsak uspeh in vsak nov rekord, in vemo, da je teh kar precej (smeh, op. p.), pošljem sporočilo.
Kako zadovoljni ste bili s svojo uvrstitvijo v Kranjski Gori? Tretje mesto v veleslalomu v konkurenci stoječih smučarjev …
Če sem povsem odkrit, sem bil precej šokiran. To je moje prvo večje tekmovanje in takoj sem se uvrstil na zmagovalne stopničke. V cilju mi je pošteno odleglo. To sezono sem se precej ukvarjal s tem, kako bi mi uspelo sestaviti dve dobri vožnji, no na svetovnem prvenstvu se mi je vse skupaj lepo sestavilo.
Kakšni so pogoji za treninge, za delo smučarjev invalidov v ZDA? Imate posluh ameriškega paraolimpijskega komiteja in sponzorjev ali gre bolj za preživetje?
Mislim, da se vsi športniki invalidi spopadamo s podobnimi težavami. Borimo se za pozornost javnosti, sponzorjev, za prepoznavnost našega dela. Pri alpskem smučanju je to še težje, saj smučanje v ZDA še zdaleč ni tako priljubljeno in prepoznavno, kot je to na primer v Avstriji in Nemčiji, kjer živijo in dihajo za smučanje.
Tudi smučarji invalidi imajo v teh državah precej dobre pogoje za delo, medtem ko se pri nas kar pošteno nagaramo za to, da pridobimo sredstva za treninge, za potovanja in nastanitve na tekmovalnih prizoriščih.
V kakšnem spominu vam je ostala olimpijska izkušnja iz Pjongčanga?
V superveleslalomu sem osvojil 13. mesto, a mislim, da nisem pokazal vsega, kar zmorem. Sem se pa po drugi strani ogromno naučil. Nisem bil namreč vajen tako velikega števila gledalcev in takega pritiska. Na to izkušnjo gledam bolj kot na učno lekcijo.
Ki vam bo pomagala na olimpijskih igrah v Pekingu. Ste svoj pogled in svoje ambicije že usmerili proti Kitajski?
Seveda. Življenje športnika je razdeljeno na štiriletna obdobja. Štiri leta se morda sliši veliko, a minejo hitreje, kot bi si mislil.
Katera disciplina je vaša posebnost?
Mislim, da se bolje znajdem v veleslalomu, dobro pa mi gre tudi v slalomu in superveleslalomu. Vedno več časa namenjam tudi treningom smuka, a me tukaj ovira moja konstitucija. Sem dokaj droben in nizke postave. Pokušam pridobiti nekaj dodatne teže. Upam, da bom v Pekingu precej večja grožnja tekmecem, kot sem bil v Pjongčangu.
Kako pomembna je v ZDA paraolimpijska medalja? Zagotovo je olimpijska vredna ogromno, kaj pa paraolimpijska?
Ogromno. Ne samo v osebnem smislu, ker se športnik zave svoje vrednosti, ampak tudi v finančnem. Vsaka medalja ti lahko finančno pomaga, kar pa je, hočeš ali ne, zelo pomembno. Sponzorji te tako prej opazijo.
"Po koncu športne kariere želim ostati v smučarski industriji."
Kakšne cilje ste si zastavili zunaj smučarskega poligona? Kaj si želite početi v prihodnje, ko boste zaključili športno pot?
Dobro vprašanje, ne vem točno. Upam, da bom še vedno povezan s smučarsko industrijo. Doštudiral sem igro in kreativo, zelo sem umetniško naravnan … trenutno se pripravljam še na diplomo iz podjetništva. Rad bi združil svojo ustvarjalno plat s podjetniško žilico in poiskal svojo nišo v smučarski industriji.
Se ukvarjate z motivacijskimi govori?
Tega si zagotovo želim. Za zdaj sem se z motivacijskim govorom predstavil v eni šoli, govoril sem o zastavljanju ciljev in podobno, bi si pa želel, da bi bilo tega še več.
