Luka Elsner: Prišla je prava priložnost

Za Luko Elsnerjem je igralska kariera, ki se je resneje začela in tudi končala v Domžalah. Za dvakratne slovenske prvake je odigral rekordnih 258 tekem v vseh tekmovanjih ter kot edini osvojil vseh pet klubskih lovorik. Vmes se je za kratek čas preizkusil tudi v Avstriji in Bahrajnu, proti Švedski pa je leta 2008 odigral tudi eno tekmo za slovensko reprezentanco. V času vzpona domžalskega nogometa je bil eden najboljših nogometašev v klubu in dolgo časa tudi kapetan. Po spremembi na trenerski klopi, ko je Darka Birjukova nasledil Stevan Mojsilović, je sprejel povabilo in postal pomočnik trenerja, kar je bila njegova želja že od prej. Tudi zato mu ni žal, da se je odločil tako zgodaj končati z igranjem in se posvetiti drugi vlogi, in to ob igrišču.

Nenadno je prišla vest, da ste končali igralsko kariero in se posvetili trenerski vlogi. Kako je prišlo do te odločitve? Čaka me nov izziv in dana mi je bila priložnost delati s prvo ekipo in tako kakovostnim trenerjem. Morda nekateri ne bodo razumeli moje odločitve, vendar je ta stvar bila premišljena, že nekaj mesecev sem mislil v tej smeri. Zavedam se, da bi lahko igral morda celo pet let, vendar sem oseba, ki išče nove izzive, in gledam naprej. Konec koncev je ta odločitev prava. V tem imam ambicije in nameravam postati dober. Priložnost se imam učiti od najboljših, zato sem to priložnost zagrabil. Ni pa preprosto odigrati tekmo in naslednji dan že biti v novi vlogi in obesiti nogometne čevlje na klin. Vendar imamo toliko dela, da o tem niti nimam časa razmišljati. Morda sta bili prvi dve noči malce problematični, vendar se zdaj že stvari normalizirajo.

To vest ste sporočili 1. aprila, večina jih je verjetno pomislila, da gre zgolj za šalo … Niti me niso spraševali, saj so mislili, da je to šala. Zato potrjujem, da je to resna stvar.

Koliko časa boste potrebovali za prilagajanje? Zavedam se, da bo prilagajanje nekaj časa trajalo. Nekaj let sem bil tudi kapetan, poznam dobro vse fante in ta vloga se morda preveč ne spreminja. Predvsem v vlogi komunikacije in spoštovanja, ki jo imam do njih in oni do mene. Imamo potencial in kakovostno ekipo, da lahko naredimo kaj več, ne le na domačih tleh, ampak tudi v tujini.

Obstaja možnost, da si morda celo premislite in spet obujete nogometne čevlje? Ne, ne … Stojim za svojimi odločitvami. Veliko je trenerjev, ki so končali kariero pri teh letih. Mogoče je malce neobičajno, vendar je moja motivacija tako velika, tako da ni vprašanje, če sem se dobro odločil. Se pa zavedam, da so potrebne izkušnje in teoretično znanje je treba prenesti na igrišče. Zato sem tako mlad tudi začel.

Od kdaj vas je zanimal ta nogometni poklic? Veste, da je bila moja nogometna pot malce specifična. Tudi zato sem v Franciji že zgodaj začel z izobraževanjem v tej smeri in če mi ne bi uspelo na igrišču, sem želel biti ob igrišču. Misli so bile že takrat usmerjene v to smer. Potem sem se posvetil profesionalnemu nogometu, kakšno leto pa sem začel razmišljati o tem. Nisem pa pričakoval tako hitro te priložnosti. Začutil sem, da je to prava priložnost, ki ne prihaja velikokrat v življenju, zato sem jo sprejel odgovorno.

Je bil morda razlog vaša malo slabša forma v zadnjem obdobju? Ni bilo povezano s slabšo formo, v Sloveniji smo osvojili vse, ni bil padec motivacije. Če bi bil to razlog, potem bi se vprašal, kakšen karakter imam. Stvar je bila veliko bolj premišljena.

Kdaj ste odločitev povedali soigralcem in kako so se odzvali? Po tekmi z Olimpijo. Presenečenja kot pri mnogih drugih, ki spremljajo nogomet. Vendar bo že na naslednjem treningu povsem normalno, da me vidijo v tej vlogi. Lahko jim zelo pomagam v tej vlogi, z izkušnjami. Bili so presenečeni. Že je čutiti, da sem na drugi strani, oziroma smo v eni skupni zgodbi.