Nedelja, 7. 6. 2026, 18.53
1 mesec, 1 teden
Dogaja se nekaj velikega, a vsi molčijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
Ali supersile, kot sta ZDA in Kitajska, zaradi vodenja preveč napadalnih politik do svojih sosed nehote delajo v korist Evrope?
Čezmerna moč ZDA, Kitajske in Rusije sproža močne odzive po vsem svetu. Priložnost, ki bi jo morala Evropa izkoristiti – tako politično kot gospodarsko.
Kaj imajo skupnega Filipini, Armenija in Kanada, se v nemškem poslovnem mediju Capital sprašuje Bernd Ziesemer. Njegov odgovor je: "Te tri države na treh celinah se trenutno osvobajajo krempljev velesil na svojem pragu."
Osamosvajanja od velikih sosed
Filipini so se tako pred kratkim začeli neustrašno braniti pred nenehnimi provokacijami kitajskih vojnih ladij v svojih teritorialnih vodah. Armenija se javno oddaljuje od Rusije – po 100 letih podrejenosti. Kanada pa si prizadeva za tesnejše vezi z Evropo, da bi končala svojo odvisnost od ZDA v obrambnih in gospodarskih zadevah.
Procesi osamosvajanja v teh državah niso enostavni, so pa zdaj praktično nepovratni. Zato predstavljajo pomembne zunanjepolitične in gospodarske priložnosti za Evropo.
Odziv na aroganco moči
Te države se odzivajo na aroganco moči. Ta stavek izvira iz eseja ameriškega senatorja J. Williama Fulbrighta iz leta 1966. Demokrat je takrat svoje sodržavljane svaril pred sebičnostjo, prepričanjem o lastni moralni superiornosti in imperialističnimi ambicijami.
Kanada se počuti vse bolj ogrožena zaradi Trumpove politike.
Kar je takrat zapisal strokovnjak za zunanjo politiko, se sliši kot zgodnji poziv k prebujanju proti politiki Donalda Trumpa. Dejstvo, da se je Kanada, dolgoletna zvesta zaveznica, tako hitro in odločno distancirala od svoje južne sosede, je izključno krivda ameriškega predsednika.
Rusija Armenijo obravnava kot vazala
Podobe položaj je zdaj v Armeniji. Rusija je majhno kavkaško državo vedno obravnavala kot vazala. Toda prav Putinova očitna izdaja varnostnih interesov Armenije in njegov poskus, da bi jo potegnil v vojno z Ukrajino, je ustvarila razkol, ki ga ni več mogoče popraviti.
Enako velja za Filipine, ki vse bolj vidijo svoje lastne interese kot ogrožene zaradi groženj Ši Džinpinga sosednjemu Tajvanu in agresivno vedenje v Južnokitajskem morju razlagajo kot pripravo na veliko vojno v regiji.
Je to priložnost za Evropo?
Kaj to pomeni za Evropo, se sprašuje Ziesemer. Njegov odgovor je: "V vseh teh primerih ne bo vrnitve k prejšnjemu stanju. Tudi po spremembah oblasti v Washingtonu, Pekingu in Moskvi ne. Številne države, ki jih je odvrnila aroganca oblasti, iščejo novo zunanjo politiko in predvsem gospodarska partnerstva."
Armenija se pod vodstvom Nikola Pašinjana vse bolj oddaljuje od Vladimirja Putina in Rusije.
Gre za pragmatična zavezništva iz koristoljubja. Vendar pa ta ponujajo tudi pomembne priložnosti, zlasti za EU. Na primer, sklenitev sporazuma Mercosur z Latinsko Ameriko, verjetno ne bi napredovala brez jeze zaradi Trumpovih carin.
Tudi manjši trgi so lahko veliki trgi
Za izkoriščanje teh priložnosti je potrebna odločnejša in hitrejša zunanja politika. In gospodarstvo, zlasti v Nemčiji, mora storiti več. Prvi korak bi bil osvoboditev od pretirane osredotočenosti na ZDA in Kitajsko.
Namesto da bi že ne vem katero delegacijo po vrsti poslali v Peking, bi bilo veliko bolj smiselno pogledati na terenu v drugih azijskih ali latinskoameriških državah in se osredotočiti tudi na manjše trge. In ti pogosto niso tako majhni, kot si mnogi mislijo: Filipini so država s 120 milijoni prebivalcev, še piše Ziesemer.
