Človek, ki je poučeval mladega dalajlamo in navdihnil Brada Pitta

Zakaj je bil Heinrich Harrer tako poseben? Iz več razlogov. Leta 1938 je skupaj s Fritzom Kasparekom, z Anderlom Heckmairjem in Ludwigom Vörgom kot prvi preplezal severno steno mogočne gore Eiger v Švici. To je bil velik alpinistični dosežek, ki je takrat komaj 26-letnega mladeniča proslavil po rodni Avstriji in med alpinistično srenjo ter ga pripeljal korak bližje odpravi v Himalajo.

Dosežek je takrat pograbil tudi nacistični režim in vzpon promoviral kot sijajen vzor superiornosti germanske rase. Alpinisti so bili deležni tudi druženja in fotografiranja z Adolfom Hitlerjem, kar je bilo pozneje večkrat plod polemik in črn madež v Harrerjevi karieri.

Naslednji korak v smeri njegove svetovne slave je bila odprava na Nanga Parbat leta 1939, s katere se je vrnil šele 12 let pozneje. Štiri člane odprave so ob izbruhu druge svetovne vojne v Indiji prijeli kot sovražne tujce in jih zaprli v taborišče. Harrerju je po večkratnih poskusih pobega skupaj z vodjo odprave Petrom Aufschnaiterjem leta 1946 uspelo pobegniti v Tibet. Za pot čez Himalajo, ki velja za izjemen alpinistični dosežek, sta potrebovala skoraj dve leti (20 mesecev).

Prebivalci najvišje ležeče države na svetu so ju gostoljubno sprejeli in kmalu vzeli za svoja. Dejstvo, da sta oba obvladala njihov jezik, je verjetno k temu dodatno pripomoglo. Harrer se je preživljal kot vrtnar, simpatije pri domačinih pa je nabiral tudi z uvajanjem v šport. Predstavil jim je na primer drsanje, ki so ga imenovali kar hoja po nožih.

Kmalu je pritegnil tudi pozornost mladega vodje, 14. dalajlame, ter postal njegov svetovalec in učitelj. Enega najbolj karizmatičnih ljudi na svetu je poučeval matematiko, geografijo, angleščino in šport. Popravil je celo nek stari filmski projektor in mu predvajal filme. Kot je nekje zapisal, je bil 11-letnik zelo radoveden in prizadeven. "Če sem mu za nalogo naročil, naj prevede deset stavkov, jih je dalajlama prevedel 20," je Harrer zapisal v svojih spominih.

Dobil je tudi mesto na dalajlamovem dvoru. Prevajal je tuje novice in skrbel za postavitev vodovoda. Leta 1951 je po napadu kitajske vojske pobegnil iz svetega tibetanskega mesta Lasa.

O neverjetni izkušnji je Heinrich Harrer napisal avtobiografsko knjigo z naslovom Sedem let v Tibetu, ki je postala velika uspešnica. Prevedena je že v 53 jezikov. Ko so po leta 1997 posneli (že drugi) film z istim naslovom, z ameriškim igralcem Bradom Pittom v glavni vlogi, je pritegnil še zanimanje svetovne javnosti.

Črn madež iz preteklosti

In ker vsaka slava prinese tudi brskanje po preteklosti, je na plan pricurljal tudi madež iz Harrerjeve.

Nemški časnik Stern je razkril, da se je Harrer leto dni pred odhodom v Indijo včlanil v nacistično stranko in se pridružil SS. O tej temi ni nikoli rad govoril, čeprav ga je celo lovec na naciste Simon Wiesenthal razbremenil odgovornosti, saj, kot je dejal, ni zagrešil ničesar slabega. Harrer je svojo vključitev v nacistično stranko obžaloval in jo označil za ideološko zmoto.

Harrer je svojo vključitev v nacistično stranko obžaloval in jo označil za ideološko zmoto.

Njegova vest je čista

Povedal je, da je uniformo SS nosil samo enkrat, in sicer na poroki s prvo ženo Charlotte Wegener, od katere se je ločil v času ujetništva v Indiji.

Izgovarjal se je, da se je stranki priključil samo zato, ker je želel delati kot smučarski trener – leta 1936 se je udeležil zimskih olimpijskih iger, leto pozneje pa postal svetovni študentski prvak v smuku –, strankarska knjižica pa je bila eden od pogojev za delo, ter da nikoli ni zagrešil ničesar slabega.

Dalajlama Tenzin Gyatso, dobitnik Nobelove nagrade za mir, s katerim je vse življenje ohranjal prijateljske odnose, mu je v zvezi s tem dejal, da se, če je njegova vest čista, nima česa bati in Harrer mu je menda odgovoril, da je.

Tibeta ni nikoli pozabil. Kot je zapisal v knjigi Sedem let v Tibetu, ga bo vedno pogrešal. "Večkrat si predstavljam, da slišim krike divjih gosi in žerjavov ter zvok njihovih kril, medtem ko preletavajo mesto Lasa v mrzli in jasni mesečini. Srčno si želim, da bi moja zgodba med ljudmi vzbudila vsaj malo simpatij do ljudi, ki si želijo samo tega, da bi živeli v miru in svobodi."

Umrl je star 93 let

Harrer je bitko z boleznijo izgubil 7. januarja 2006. Člani njegove družine so sporočili, da se je njihov ljubljeni Heinrich na svojo zadnjo ekspedicijo odpravil mirno.

Triindevetdesetletni avstrijski alpinist, vodja več raziskovalnih odprav, na katerih v skladu z budističnimi načeli nikoli ni nosil orožja, in dobitnik več nagrad, tudi Luči resnice, ki mu jo je podelil njegov prijatelj dalajlama, ter pobudnik muzeja Heinricha Harrerja, ki je posvečen Tibetu, je umrl v bolnišnici.