Blizu, a tako daleč

"Ko bi na takšen način odigrali proti Maroussiju, bi bilo vse drugače," so po novem porazu Uniona Olimpije, tokrat proti tradicionalno neugodni Caji Laboral, vzdihovali obiskovalci tivolske evroligaške predstave. Prav gotovo jim velja prisluhniti. Poraz proti tako ugledni ekipi vendarle ne more biti označen za sramoto ali katastrofo, vseeno pa je vpet v niz, ki priča o kontinuirani evropski nekonkurenčnosti. Dovolj pove podatek, da so "zmaji" zabeležili še četrti zaporedni domači poraz v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, izkupiček v zadnjih 26 tekmah pa je še nekoliko bolj skrb vzbujajoč – 22 porazov in vsega štiri zmage. Vsaka sezona je sicer poglavje zase, a tudi letošnji štart s tremi zaporednimi porazi in razliko med danimi in prejeti koši minus 32 ne more biti v ponos slovenskim prvakom, predvsem gledano skozi prizmo nadvse obetavnega plena s poletne igralske tržnice. Po novi igralski prevetritvi se v Tivoliju pač ne morejo oklepati sila priročnega izgovora o neizkušenem kadru, ki potrebuje čas za kaljenje v najmočnejši konkurenci.

Bolj utemeljen in argumentiran je izgovor na račun neuigranosti, ki pa se vseeno ne bi smel ponavljati v nedogled. Ker je pred četo trenerja Jureta Zdovca še 70 odstotkov tekem rednega dela evrolige, so napovedi o slovesu od želenega cilja – preboja med najboljših šestnajst ekip, vendarle nekoliko pretirane in prezgodnje. Obračun z aktualnim španskim podprvakom in stalnim sooblikovalcem ožjega evroligaškega vrha pač ne sme biti označen za trenutek resnice. Res pa je, da se je ob napredku v igri, večji meri igralske kohezije in nadvse kakovostnim sekvencam, ki sicer v četrtek niso zadostovali za baskovski skalp, marsikdo upravičeno spomnil spodrsljaja proti realno premagljivi ekipi Maroussija. Manjkajoči saldo s tivolske evropske premiere so namreč Ljubljančani prisiljeni nadomestiti na preostalih tekmah, z vsako zapravljeno priložnostjo pa je vrednost zeleno-belih delnic nižja.

Walsh: novi tivolski Sizif

Kljub nič kaj prijetnemu pogledu na lestvico evroligaške skupine C, na kateri Olimpija brez zmage zaseda zadnje mesto, pa bi lahko v zadnji predstavi čete Jureta Zdovca vendarle našli marsikatero svetlo točko. Prva in najsvetlejša "sveti" že od tekme proti Maroussiju. Seveda gre za napadalno izjemno učinkovitega Američana Matta Walsha, ki je znova blestel in bil ključni protagonist preobrata v drugem polčasu. Tako izrazitega strelca "zmaji" že lep čas niso imeli v svojih vrstah, predvsem pa so z njegovim prihodom v Tivoliju prekinili niz zgrešenih ameriških nakupov. A doslej 199 cm visoki krilni košarkar izstopajoče predstave še ni nadgradil z ekipnim uspehom. V tretjem poskusu so bili Ljubljančani vendarle blizu. Razloge gre iskati v prebujanju dosedanjih dolžnikov, v tem primeru centrov, ki so pokazali precej več odločnosti. A za zmage proti ekipam, kakršna je Caja Laboral, bi morali svoje dodati še organizatorji igre in visoki branilci. Tekmecem so to pot puščali preveč prostora, v napadu prispevali odločno premalo, za nameček pa je bil Walsh ob neizdelanih napadih pogosto prisiljen v povsem samostojne akcije. Ob poškodbi Vlada Ilievskega in neprepričljivi predstavi Saša Ožbolta, ki je po težavah z gležnjem zaigral na lastno željo, v oči bode predvsem prispevek Sanija Bečirovića, ki je skromnejši od pričakovanj in bržčas ta trenutek tudi največja rezerva Uniona Olimpije pred gostovanjem v Moskvi.