18 let od tragedije, ki je iz stene izruvala pet dragocenih življenj

Na današnji dan pred 18 leti, torek je bil takrat, se je Slovenija zavila v črnino. Splet nesrečnih naključij na Okrešlju v Logarski dolini je povzročil smrt petih gorskih reševalcev. Med rednim helikopterskim usposabljanjem so tako ugasnila življenja tistih, ki so do takrat vedno pomagali pri reševanju življenj drugih.

Kot bi se zgodilo včeraj

Čeprav se je v 18 letih zgodilo že marsikaj, je spomin na nesrečo še vedno zelo živ. "Kot bi se zgodilo včeraj," je v pogovoru za naš medij uvodoma poudaril predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik. "Naši fantje so vsak dan v akciji, kjer ogrožajo svoja življenja in zdravje, pogosto pa se spomnimo tudi fantov, ki so se smrtno ponesrečili na enem od helikopterskih usposabljanj na Okrešlju."

Kaj se je zgodilo usodnega 10. junija 1997?

10. junija 1997 se je cvet slovenskih gorskih reševalcev na začetek poletne planinske sezone pripravljal z izvajanjem vaje dviga reševalca letalca in ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči z jeklenico in vitlom v helikopter.

Kaj natanko se je zgodilo ob 11.32 tistega dne, ni ugotovljeno, verjetno pa je bil kriv splet napak, ki so se stopnjevale, predvideva predsednik GRZS. Na reševalni vaji je poleg 50 gorskih reševalcev sodelovala tudi posadka helikopterja letalske policijske enote.

"Nihče izmed prisotnih ni bil dovolj pozoren. Tragedija se je zgodila v prepadni steni Turske gore, jeklenica se je očitno pripela med vrvi. V trenutku, ko se je helikopter začel dvigovati, verjetno se je to zgodilo po znaku, ki ga je dal eden od gorskih reševalcev, je odtrgal vrvno ograjo iz stene, na katero so bili na višini 1900 metrov pripeti reševalci, ti pa so nato omahnili v 200-metrski prepad," se je nesrečnega dne na kratko dotaknil Potočnik.

Precej podrobneje in podkrepljeno s številnimi pričevanji je tragedijo na Okrešlju, ki velja za največjo tragedijo v stoletni zgodovini gorskega reševanja v Sloveniji, v knjigi Tragedija v Turski gori osvetlil zdravnik in gorski reševalec Iztok Tomazin, ki je bil med prvimi na kraju nesreče in tisti, ki je moral prepoznati trupla pokojnih prijateljev.

Tomazin je med drugim je zapisal tudi to, da bi v tragediji lahko ugasnilo 14 življenj. "Padec v smrt petih je pomenil preživetje preostalih devetih: sedmih, ki so bili takrat v kabini helikopterja, in dveh (reševalca in zdravnice v vlogi ponesrečenke), ki sta visela pripeta na jeklenici."

Razprtije in analize vodijo v pozitivne spremembe

Katastrofa v slovenskem gorskem reševanju, kot so tragedijo poimenovali nekateri mediji, je sprožila številne analize in razgalila pomanjkljivosti in razprtije v takratni GRS Slovenije, ki pa so imele tudi pozitivne posledice: spremembe na več ravneh.

"Zgodile so se bistvene spremembe tako pri opremi kot pri načinu usposabljanj. Izdali smo priročnik, navodila za uporabo državnih zrakoplovov in določili module, po katerih se določeni reševalci šolajo, kakšne vaje morajo opraviti in podobno," je pojasnil Potočnik.

Naslednja stvar, ki je klicala po spremembah, je komunikacija. Ta je prej večinoma potekala prek radijskih zvez in signalizacije z rokami, ki sta se večkrat izkazali za nezanesljivi.

Prva zaradi hrupa, ki ga povzroča helikopter, druga pa zaradi nepozornosti, ki lahko v trenutku povzroči nepopravljivo škodo.

"Število radijskih postaj se je po nesreči bistveno povečalo, vsi gorski reševalci so opremljeni s čeladami z že nameščenimi slušalkami in mikrofoni, pri sebi pa imajo tudi škarje ali nož, s pomočjo katerih lahko v kritičnih situacijah prerežejo vrv."

Po tragičnem dogodku, ki je – razumljivo – mnogim spodnesel tla pod nogami, so se vrste gorskih reševalcev nekoliko zredčile. Nekateri so se od te človekoljubne službe, ki ne nagrajuje z denarjem, pač pa s hvaležnostjo, poslovili, drugi so se odpovedali le helikopterskemu reševanju in rešujejo zgolj na klasičen način.

Sklad Okrešelj so po novem razširili

Leto dni po tragediji so na GRZS ustanovili Sklad Okrešelj, s katerim v obliki štipendij pri šolanju finančno pomagajo otrokom ponesrečenih reševalcev. Ker sta šoloobvezna le še dva od 13 otrok, ki so leta 1997 v tragediji izgubili očeta, so zdaj delovanje sklada razširili na otroke vseh ponesrečenih gorskih reševalcev in tistih, ki so zaradi posledic reševanja trajno invalidni.