Zavrnil Hrvaško in oral ledino za Slovenijo

Potem ko je osvajal odličja z jugoslovansko reprezentanco, tako na olimpijskih igrah (zlato in bron) kot svetovnih prvenstvih (zlato), se je leta 1991 odločil, da reprezentančno pot nadaljuje za slovensko izbrano vrsto. "Tedaj mi je danes pokojni Kljajić ponudil možnost, da igram za hrvaško reprezentanco. Tako kot tudi Janiju Čopi Tettyju Banfru in Iztoku Pucu. Zahvalil sem se mu za povabilo in mu dejal, da bi bila čast igrati za Hrvaško, a da si želim nositi dres Slovenije," v pogovoru za Sportal ob 20-letnici prve reprezentančne tekme Slovenije na mednarodnem prizorišču pove Rolando Pušnik.

In igral je za Slovenijo. Bil je njen kapetan pod vodstvom trenerja Toneta Tislja. "Prva tekma v Zagrebu (26. februar 1992, op.p.) je bila nekaj posebnega. Prva pod slovensko zastavo. Na drugi strani je stala kopica mojih soigralcev iz kluba, bolj kot tekmovalni naboj, je štelo druženje. Spomnim se, kako smo po tekmi sedeli vsi skupaj na večerji, Slovenci pa smo prepevali," razlaga 50-letni Pušnik, ki je takrat štel 30 let.

Spomin uhaja k tekmi v Golovcu

Poudarja, da mu še bolj v spominu ostaja tekma z Italijo: "Polna dvorana Golovec, neverjetna energija, zbrana je bila vsa slovenska smetana, na tekmi je bil tudi Milan Kučan. Verjemite, močno je bilo srce." Marec 1992 – mesec, ko se je prvič s soigralci predstavil na domačih tleh, slovenskih. Za povrhu še zmaga proti Italiji z 19:13.

"Bili smo polni zanosa, željni dokazovanja. Takrat so se postavljale smernice za slovenski šport, rokomet je bil med vodilnimi in takšen tudi ostal," še pove danes član strokovnega štaba katarske rokometne reprezentance. Na vprašanje, če so bili začetki za "novo" Slovenijo težki pa: "Nikoli ni težko, če nekaj rad počneš. Imeli smo srečo, da smo bili izbrani. Pričakovanja so bila velika, vodila pa nas je pot v nepoznano. Vse dokler nismo začeli sodelovati na velikih tekmovanjih, potem so se stvari na hitro odprle."

Rolando Pušnik je s soigralci Janijem Čopom, Uroš Šerbec, Bojanom Voglarjem, Vitom Selčanom, Gregorjem Glavačem, Borutom Plaskanom, Tomažem Jeršičem, Tomažem Čatrom, Romanom Pungartnikom, Tonetom Medvedom, Alešem Levcem, Tomažem Tomšičem, Boštjanom Straškom in Borisom Deničem naredil prve korake za prepoznavnost slovenskega rokometa. Takrat je bil eden najizkušenejših: "Kot nekdanji član jugoslovanske reprezentance sem čutil veliko dolžnost, da predajam izkušnje. Za mano je bila jugoslovanska rokometna šola, bil sem najstarejši. Mislim, da smo uspešno zastavili pot, ki so jo naslednje generacije le še lepše tlakovale."

RZS ovekovečila prve korake reprezentance

S tedanjimi soigralci se le redko sreča, saj so jih poti zanesle na različna delovna mesta in konce sveta, zato je še toliko bolj vesel ponovnega snidenja: "Lepo, da se je Rokometna zveza Slovenije spomnila na te dogodke in odločila, da jih nekako ovekoveči."

Rokometna zveza Slovenije je pripravila sprejem za prvo generacijo slovenskih rokometašev pod okriljem mlade države. V imenu predsednika RZS Franja Bobinca jim je izkazal čast ter jim podelil spominske medalje sekretar Leopold Kalin.