Zakaj se tujina otepa slovenskih rokometnih trenerjev?

Slovenski rokomet se finančno nikdar ne bo mogel primerjati s tistim iz gospodarsko močnejših držav, saj nikdar ne bo mogel vložiti primerljivih, kaj šele večjih sredstev. Lahko pa dela več in bolje. Da kakovostni strokovnjaki v Sloveniji obstajajo, ni dvoma. To dokazujejo med drugim klubi v evropskih pokalih, ki premagujejo tudi tekmece z nekajkrat višjim proračunom, vodijo pa jih slovenski trenerji ali pa so ti seveda prisotni v piramidi mlajših selekcij.

Lep primer odličnega evropskega prodora je bil v lanski sezoni Maribor, ki mu je le zadetek zmanjkal, da bi prišel na zaključni turnir pokala EHF in izločil skoraj desetkrat bogatejši Göppingen. Tudi mlajše reprezentance so večinoma vsaj v ''prvi ligi'' na svetu, torej med dvanajsterico, če ne višje. Selektor mladinske reprezentance Slavko Ivezič ima okrog vratu na primer šest kolajn z evropskih in svetovnih prvenstev. Zato je zanimivo in po svoje čudno, da Slovenci vodijo komaj peščico tujih klubov ali reprezentanc.

Če smo koga v vidnejših ligah izpustili, naj nam bo oproščeno, gotovo pa slovenskega naroda sinovi delujejo tudi na nižjih ravneh tekmovanj onstran naših meja. Ali pa so vključeni v delo kot pomočniki ali trenerji vratarjev. Tako na primer v Katarju že nekaj časa uspešno deluje slovenska vratarska legenda Rolando Pušnik.

Zakaj slovenski trenerji niso iskano blago, je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da v nekaterih državah domala sploh ni mogoče priti do kandidature za trenersko klop v klubu. Takšna je na primer Francija, kjer si je trenerski ceh v veliki meri ''rezerviral'' službe zase. Zelo pomemben element pri pridobivanju trenerske službe so lobiji. Če imaš močno zaledje in nekdo, ki ima velik vpliv, reče zate dobro besedo, dve ali tri, ki so podprte tudi z rezultati, potem so možnosti za prihod v dotično okolje nedvomno zelo povečane.

V Nemčiji, rokometni NBA, imajo glavno besedo nekdanji igralci, zvezdniki in Skandinavci, ki so zelo priljubljeni in si med sabo tudi pomagajo. Med drugim z omenjenimi priporočili. Ena redkih trenerjev z balkanskega prostora, ki sta se z dolgoletnim uspešnim delom uspela resnično uveljaviti v bundesligi, sta Zvonimir Serdarušić in Velimir Petković. Prvi Kiel popeljal v evropske višave, drugi pa je z Göppingenom dvakrat osvojil pokal EHF. Za Slovence torej nekako zmanjka prostora. Morda bo drugače v prihodnjih letih, ko ''odraste'' zdajšnja generacija igralcev. V letošnji sezoni namreč v bundesligi igra kar osem Slovencev, največ doslej. Podobno je v Franciji.

Verjetno je za pomanjkanje priložnosti ali možnosti za slovenske trenerje krivo tudi nekaj strahu pred neuspehom, saj profesionalni status prinaša tudi določeno (tudi obilno) mero tveganja. Zato je kdaj preprostejša rešitev služba in večerno vodenje lokalnega ligaša. Tudi če zgolj za peščico evrov. Morda pa je včasih razlog za kakšno priporočilo manj tudi drobec strahu pred izgubo dela ali neupravičenega zaupanja. In tudi pri tej tematiki se težko znebimo občutka, da bi Slovenci lahko bolj držali skupaj, kot to trenutno počnemo.