Uroš Zorman: Ne potrebujem tega, da bi me pljuvali, če mi ne bi šlo

Rokometaši Slovana so se vrnili v prvo ligo. Za zdaj s Kodeljevega ni oprijemljivejših podatkov o migracijah v eno ali drugo smer. Bržkone se ekipa trenerja Gregorja Cvijiča ne bo preveč spremenila. Nobeno veliko razkritje pa ni želja, da si Slovan želi vrniti svoje "izgubljene sinove", torej fante, ki so že nosili rdeči dres. Takšnih je po prvoligaških klubih in drugje kar nekaj. Velikokrat pa se v kontekstu nekdanjega giganta s Kodeljevega omenja tudi ime Uroša Zormana, enega najslavnejših sinov kluba. Igralska vrnitev kapetana slovenske reprezentance tja, kjer se je naučil rokometne abecede, ni aktualna in očitno tudi ne bo. Pomoč svojemu klubu pa je Zorman napovedal v drugih sferah.

"Vsi uspehi Slovana me veselijo. Po naši generaciji so bili mladinci zdaj spet državni prvaki. Želim si, da bi ta stabilnost ostala in da bi se v Ljubljani za ta ubogi Slovan našel tudi kak denar. Klub ne potrebuje veliko. Ob raznih športih, ki obstajajo v prestolnici, bi se kak evro lahko našel tudi za rokometaše. Slovan leži v mojem srcu," je predanost nekdanjemu evropskemu podprvaku znova potrdil Zorman in pravzaprav najavil vrnitev: "To je logična pot vsakega športnika. Vračaš se domov, končuješ krog. V kakšni funkciji … Za zdaj sem v tujini, ne vem, koliko časa bom še ostal. Ko se bom vrnil domov, bom Slovanu vsekakor pripravljen pomagati. Mislim, da ne bom več sodeloval kot aktiven igralec, kot nek funkcionar pa gotovo lahko. Ko bom sklenil profesionalno pot, jo bom na vrhuncu. Ko bom videl, da ne morem več, se ne bom več blamiral. Ne potrebujem tega, da bi prišel domov pomagat, in če mi malo ne bi šlo, bi me že pljuvali. Vemo, kako to gre. Vso moja kariero je bilo dovolj negativizma, ne potrebujem ga še na koncu. Ni se mi treba dokazovati nikomur. Malo preveč sem napravil, da bi moral poslušati opazke." Pogodbo s Kielcami ima slovenski virtuoz še za tri sezone. Nato pa …