Slovenec v Turčiji naokrog hodi z Googlovim prevajalnikom

Turki imajo prvič klub v rokometni ligi prvakov, Bešiktaš je prejšnji konec tedna dosegel prvo zmago, Slovenci pa prvega svojega legionarja v turškem prvenstvu. No, najmanj enega prvih, saj prav veliko Slovencev v Turčiji gotovo ni igralo. Izjema je bila pred leti Anja Frešer, medtem ko so se slovenski košarkarji in tudi nekateri nogometaši v Turčiji kar dobro uveljavili.

Jure Jeraj je tako med fanti bolj ali manj prebil led. Pred dvema tednoma se mu je nenadoma ponudila priložnost in podpisal je za klub iz Mersina, ki se imenuje Hantas hentbol sport kulübü. Trenutno je na predzadnjem mestu lestvice – vodi seveda Bešiktaš –, lansko prvenstvo pa je končal na šestem mestu. Jeraj še zdaleč ni zelenec med legionarji.

Vedno in povsod dela več

Za sabo ima že epizode v Španiji, v prvo- in drugoligaški konkurenci, branil je za Crveno zvezdo in nazadnje v Katarju, kjer zaradi različnih administrativnih zapletov tekmovalno leto in pol ni stal v vratih. A kot deloholik, ki vedno in povsod vadi več kot soigralci, in "izobraževanjeholik" je seveda več kot le ohranjal fizično pripravljenost in se poglabljal v druge stvari.

Kako se je torej lotil vrisovanja slovenskih legionarjev tudi na zemljevid starodavne države? "Tukaj nihče ne zna niti osnov angleščine. Kar zadeva rokomet, nam v klubu prevaja srbski soigralec. Trener pozna nekaj besed, ampak je vse skupaj bolj ubogo … Ukrajinca tudi bolj slabo govorita, sporazumevam se bolj s Srboma in Egipčanom," je iz Mersina, kjer so lani potekale sredozemske igre, leži na jugu Turčije in ima okrog milijon prebivalcev, sporočil Jeraj. Ta po mestu, ker se drugače pač ne da, hodi z vselej odprto aplikacijo Googlovega prevajalnika na svojem telefonu.

Rokometaš in še marsikaj

Dolenjec je večni pozitivec. V še tako zapletenih položajih – na primer finančnih, organizacijskih in takšnih, ki zadevajo medčloveške odnose –, ki mu jih na njegovih rokometnih odisejadah resnično ni manjkalo, je vedno iskal pomagalo za krepitev in klesanje osebnosti. Ob načeloma dveh treningih je njegov dan sestavljen še iz vaj za aktivacijo čaker, joge superbrain, bioterapij na daljavo in nasploh raziskovanja zdravega načina življenja, ki mu je posvetil tudi spletno stran Pot do zdravja.

Nekaj najbolj napornega in nenavadnega obenem v turškem poglavju Jerajeve kariere so potovanja. Trajajo od deset do 24 ur. Prevozno sredstvo je avtobus, in to gotovo ne najbolj luksuzni. Na prvo, okrog tisoč kilometrov dolgo gostovanje so se vozili 13 ur.

Dvojna budilka

"Predstavljajte si hotel s tremi zvezdicami, omejen jedilnik in prehranjevalni ritem, vsakodnevno jutranjo muslimansko budilko, ki se začne ob petih zjutraj in se čez dan petkrat ponavlja, sobo na strani šolskega dvorišča, kjer od jutra do večera brni šolski zvonec in vpijejo otroci. Tudi ob nedeljah, saj zvonec verjetno pozabijo izklopiti. Tu so še dolga potovanja, treningi, klubska pričakovanja, tekme, različni karakterji. Izzivov, kolikor želiš. Zdaj se je treba na vse to prilagoditi in uskladiti. Koliko časa bom užival v tem, bomo pa še videli. Če se znajdeš v okolju in ko padeš v ritem, ti kmalu zleze pod kožo," je kot ponavadi optimist Trebanjec.

Čeprav v golu tekmovalno ni bil dejaven od aprila 2013, njegov učinek ni izostal. Zelo dober občutek je imel že na treningu, na prvi tekmi pa je obranil 18 žog in jih od tega sedem podal v čiste protinapade. Podobno je bilo na drugi tekmi, ko je dosegel tudi že prvi zadetek čez vse igrišče.

"Na splošno je bilo super, ampak včasih sem še preveč samokritičen tako, da vselej vidim možnosti za izboljšave," pravi vratar, ki je s turško zgodbo spet pognal kri po žilah svoje kariere.