SiolNET. Sportal Rokomet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovan se je v prvo ligo vrnil brez centa honorarjev

3

termometer

Rokometni klub Slovan, nekdanji evropski klubski podprvak in jugoslovanski prvak, si znova želi spisati rokometno zgodbo, ki bi temeljila na realnih pričakovanjih in delu, ne pa praznih obljubah.

Slovan se je podpisal pod drugi največji uspeh slovenskega moškega klubskega rokometa za osvojeno ligo prvakov v režiji Celja Pivovarne Laško. Ljubljančani so leta 1981 prišli vse do finala pokala državnih prvakov, tam pa klecnili pred nemškim Magdeburgom. Po osamosvojitvi jim je počasi začela pohajati sapa, ob Slovanu so nekateri potegnili prispodobo, da je pastorek ljubljanskega športa, na začetku novega tisočletja se je prvič zgodil izpad v 1. B-ligo. Vrnitev je sledila pod poveljstvom zdajšnjega selektorja Borisa Deniča, ki je člansko trenersko kariero začel prav v matičnem klubu. Na novo pridobljeni prvoligaški status se je utrdil, v sezoni 2009/10 je sledil tudi evropski uspeh, polfinale pokala challenge, nato pa je klub skorajda postal žrtev nakopičenih dolgov. Na srečo le skorajda. Na Kodeljevem se je po tridesetih letih spet pojavila klubska legenda, Marjan Gorišek, pripadnik šampionske generacije iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki je pozneje postal uspešen poslovnež. Na pomoč je pred poltretjim letom priskočil klubu, ki je bil na smrtni postelji. Dolgovi so se poplačali, Slovan se je pod trenerskim vodstvom Gregorja Cvijiča, še enega nekdanjega igralca, vrnil k špartansko skromnim pogojem, a trdemu in načrtnemu delu. Po dveh letih je mladost s Kodeljevega dobila 1. B-ligo, v klubskih selekcijah pa deluje zasedba trenerjev, ki so bili v preteklosti tesno povezani z značilnim rdečim lipovim listom, grbom Slovana. Bojan Čotar, Boštjan Ficko, Andrej Kastelic, Roman Šimon … Most, ki čudovito ponazarja slavno preteklost in – tako upajo navijači – naznanja zarjo svetle prihodnosti, pa je predsednik Gorišek. Ena redkih osebnosti v slovenskem športu, ki ima za sabo odlično igralsko kariero, pozneje pa tudi poslovno, ki je omogočila vlogo mecena.

Lahko bi končali kot Cimos, Loka, Slovenj Gradec …

"V košarki še opazim, da se pojavljajo nekdanje legende, ampak še to v bolj epizodnih vlogah. Medtem ko v rokometu, če pogledamo prvo ligo, razen dveh, treh ljudi in nekaj trenerjev, ni nekdanjih reprezentantov, olimpijcev. Politiko klubov krojijo tisti, ki imajo denar. Ko ga imajo, ta ni pomemben. Čim pa nekaj zaškriplje, je konec veselja. Slovan je bil v sezoni, ko je izpadel iz prve lige (2010/11, op. a.), na ničli, propadel bi. Sam sem se pojavil naključno. Trideset let me ni bilo v rokometu. Na prigovarjanje starih soigralcev sem si rekel – zakaj pa ne bi pomagal? Nisem si predstavljal, da bo zadeva takšna, kot je bila. O številkah ne bi govoril. Vsi so nam obrnili hrbet. Če ne bi bilo Mestne občine Ljubljana, nam ne bi uspelo. Na Kodeljevem smo imeli domovinsko pravico. Sredstva na razpisih smo dobivali redno. Igralci so igrali za nič. Nihče ni dobil niti centa. Omenil bi dva igralca, ki sta dajala piko na i. Jani Škerlak se je v Ljubljano vozil v zameno za gorivo. Janez Skušek enako. Poleg tega mu je klub iz preteklosti dolžen lepo vsoto denarja," razlaga nekdanji krožni napadalec, letnik 1954, sicer doma iz Brežic, kjer je debitiral za člansko ekipo z zdaj nepredstavljivimi 14 leti. "Omeniti moram trenerja Gregorja Cvijiča. Če ne bi imeli njega, zgodba ne bi tekla tako. Tu sem nastopil tudi jaz. On je profesionalec, v službi je v mojem podjetju. Bilo je treba poravnati tudi dolgove za nazaj, do zveze, sodnikov, delegatov. Brez tega ne bi mogli končati sezone. V nasprotnem primeru bi se ponovila zgodba Cimosa, Loke, Slovenj Gradca … Trenutni dolgovi kluba so nič. Imamo dolg do zveze, ampak to so zadeve, povezane s prilivi mesta. Te dni dobimo zadnji obrok. V novo sezono bomo šli brez kakršnihkoli dolgov. Naša ekipa je skupek igralcev, ki na trgu ne pomenijo veliko. Kot ekipa pa smo vseskozi rastli. Brez Cvijiča tega ne bi bilo. Pred drugouvrščenimi (Šmartno, op. a.) imamo za 71 golov boljšo razliko v zadetkih. Dobili smo najmanj golov in bili drugi po učinkovitosti. Med prvimi 15 najboljšimi strelci pa ni bilo našega igralca. Takšno filozofijo bomo gradili tudi vnaprej. Ekipa igra. Posamezniki? Ali si odvisen od njih ali pa od denarja." Gorišek želi s sodelavci na Kodeljevem spet vzbuditi zaupanje javnosti, gledalcev in pokroviteljev. Skromnost, marljivost, predanost in bojevitost bodo še vedno glavna vodila, evri ne. Slovan jih za prihodnjo prvoligaško sezono načrtuje 250 tisoč. Za vse selekcije in stroške skupaj. Nekdanji jugoslovanski reprezentant se je ozrl nazaj v čase, ko na tekmi nikdar ni bilo manj kot 1500 gledalcev.

Postati jugoslovanski prvak z žogo – senzacija

Gorišek je k Slovanu prišel na začetku sedemdesetih let kot študent. V sezoni 1972/73 se je začela generirati šampionska ekipa v drugi ligi, tisto sezono je Slovan postal finalist jugoslovanskega pokala in prišel v prvo ligo. Naslednjo sezono je na Kodeljevo prispel znameniti srbski zunanji igralec Radivoj Krivokapić (stric še do pred kratkim rokometaša Cimosa Milorada Krivokapića, op. a.), prišli so še neuveljavljeni Matjaž Tominec, Janez Bolha, Nedžad Bačić, Vlado Brglez … Nato so izpadli, ostala je ekipa mladih, po dveh sezonah so se vrnili v prvo ligo in začel se je vzpon. Pozneje sta prišla še brata Bojovič, Vlado in Miha, ki sta dala piko na i, konkretizirale pa so se tudi izkušnje, ki jih je z igranjem skupaj dobila ekipa. "V Jugoslaviji je bila senzacija doseči prvo mesto v igrah z žogo. Košarkarjem Olimpije je to nekajkrat uspelo, drugi klubi pa so se bolj borili za obstanek v prvih ligah. Že naš naslov jugoslovanskega prvaka (leta 1980, op. a.) je bil veliko presenečenje. Ko smo prišli v evropski pokal … Daleč od tega, da bi se vnaprej predali. V podzavesti smo imeli nekaj v smislu: svoje smo dosegli, kamor pridemo, pridemo. Takratni način tekmovanja je bil neprimerljiv z današnjo ligo prvakov, kjer lahko ob ugodnem razpletu napreduješ s skromnim številom zmag. Tedaj se je tekmovalo na izločanje. Imeli smo tudi smolo pri žrebu. V prvem kolu je še nekako šlo, dobili smo bolgarsko ekipo, čeprav rokomet na Vzhodu še zdaleč ni bil slab. V drugem kolu smo dobili romunsko Steauo, nekajkratnega evropskega prvaka. Izločili smo tudi Barcelono, ki je bila pred tem zmagovalec evropskega pokala. Potem smo v polfinalu izločili moskovski CSKA. Bili smo presenečenje, redki so nas poznali. Morda so nas malo podcenjevali. Vse tekme so bile tesne, ekipa je dozorela. Ekipa dozori, ko skoraj ne more izgubiti tekme, pa čeprav zmaga le za gol. Naše moštvo je imelo to kakovost," razmišlja Gorišek o časih, ko je bil profesionalizem v današnjem smislu neznanka, vrhunski šport pa sopotnik službe in/ali študija.

Dva treninga na dan, za povrhu pa še služba

"V tistih časih denar ni igral posebne vloge. Tudi pri tistih, ki naj bi živeli zgolj od tega. Krivokapić in Stojan Šumej sta bila tedaj na plačilnem spisku javnih skladišč, današnjega BTC-ja. Če kak mesec ni bilo denarja, se o tem niti nismo pogovarjali. Hrana je bila, stanovanje tudi, najboljšim so se plačevale položnice, o kakšnih stavkah nismo niti razmišljali. Sam sem redno zaposlitev dobil že kakšen mesec po končanju fakultete. Dopoldne sem šel na trening, štempljal kartico in zato uro in pol ostal dlje v službi ter nato zvečer šel še enkrat na trening. V moji generaciji je bilo v ekipi šest fakultetno izobraženih igralcev. Poleg športa smo študirali in delali. Velike vsote se v klubih niso pretakale. Zagotovljeni so bili treningi, oprema, potovanja, to ni bilo vprašanje, danes pa je marsikdaj problem. Vrhunski igralci so dobivali, če bi primerjal z današnjo valuto, 400, 500 evrov. V nekem obdobju sem imel v klubu najvišji status, bil sem olimpijski kandidat, reprezentant … Z vsemi premijami, nagradami, hranarinami sem dobil pol plače, kakršno sem dobival v Iskri, kjer sem v razvojnem inštitutu delal kot inženir," se spominja zdajšnji Slovanov predsednik.

Krivokapić, boemski genij

Lik, ki dobiva že obrise mitološkosti, je bil Krivokapić, o čigar vrhunskih športnih odlikah krožijo različne govorice. Na primer, da je, ko si je poškodoval desno roko, začel preprosto igrati z levico. "Res je, v sezoni, ko smo postali jugoslovanski prvaki in v pokalu prvakov, je igral z levo in desno roko. Kar zadeva fizične predispozicije, je bil fenomen. Fantastično je igral rokomet, odlično je igral nogomet in košarko, vsak šport, ki se ga je lotil. Bil je naravni talent z motoričnimi sposobnostmi, kakršnih drugi nismo imeli. Če bi imel neke stvari urejene na drugih področjih, na primer v psihi, bi bil najboljši igralec na svetu. Neke stvari so bile … Užival je življenje, ni bilo čistega profesionalizma. Če bi imel tako plačo, kot jo je imel njegov nečak (Milorad Krivokapić, op. a.) v Kopru, bi bile s tem povezane tudi neke samoumevne obveznosti. Tedaj rokomet ni bil služba. Bil je boem, enkraten človek odprtega srca in rok, zato je bila včasih težava ohraniti denar v denarnici. Od rokometa ni potegnil niti odstotka tega, kar bi lahko. Če bi imel urejene nekatere stvari, bi se lahko prodal najbolje od vseh jugoslovanskih igralcev. Krivi je imel izreden strel iz skoka, strel z mesta, preigravanje, videl je krilo in krožnega napadalca … Od njega se je pričakovalo, da bo odločal. Zaradi njega smo imeli drugi več prostora, ker so mu tekmeci posvečali več pozornosti. Brez njega tako velikih Slovanovih uspehov ne bi bilo," priznava nekdanji Krivokapićev soigralec.

Kriza? Vrnimo se domov.

Ugotavlja, da se nekaj v Ljubljani tudi po tridesetih letih ni spremenilo. Šport posrka občinstvo običajno le tedaj, ko se začne vrteti kolesje uspehov: "Pod 1500 gledalcev v prvi ligi ni bilo nikdar. To lahko zdaj sanjajo v vseh športih, razen na nekaterih evropskih tekmah. Ko je bila evropska tekma, se je v kodeljevsko dvorano nagnetlo štiri tisoč gledalcev. Verjetno še danes drži, da če ni uspehov, ni zanimanja. Ko smo se borili v drugi ligi, so na tekmo hodili družinski člani in znanci. Ko so se pa začeli uspehi … Imeli smo generacijo, ki je skupaj igrala sedem, osem let. Tudi to veliko pomeni. Mene prav tako bolj zanimajo tekme, na katerih igrajo doma vzgojeni igralci. Velika napaka našega rokometa je, da je želel hoditi ob boku z velikimi evropskimi klubi, kar v naši mali Sloveniji ni mogoče. Na primer Celje je zdaj znova zaradi znanega položaja prišlo v stanje, kakršno je bilo v preteklosti. Za Celje so desetletja igrali le domači rokometaši. Tu in tam se je pojavil kdo drug, ki se je v tej ekipi uveljavil. Vsi, ki so prišli v Celje, so dvignili svojo raven. Tako kot pri nas na Slovanu. Ljudje prihajajo v dvorano gledat ljudi, ne številk, obrazov …" Tako z zanimivo in morda za današnje čase odrešilno vizijo končuje pripoved o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti predsednik Slovana. Ob zdrahah in tegobah, ki so v zadnjem času zadele slovenski rokomet, je oživitev nekdanjega velikana s Kodeljevega in njegova stabilnost ter postopna rast enkratna poživitev. Naslednja stopnja je morda obuditev ljubljansko-celjskega rivalstva …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin