"Samo čakamo, kdaj bo padla še kakšna kolajna"

Rokometno zvezo Slovenije vodi od leta 2008 in naj bi jo tudi v prihodnjih štirih letih. Pravi namreč, da še ni dokončno opustil misli za kandidaturo za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Odločil se bo do konca meseca. V nekaj letih želi Rokometna zveza Slovenije organizirati eno od velikih tekmovanj. Zelo je razočaran, ker je Slovenija izgubila drugi klub v ligi prvakov, regionalni ligi Seha pa ni povsem zaprl vrat. Selektor Boris Denič bi ostal na svojem položaju, tudi če se Slovenci ne bi uvrstili na svetovno prvenstvo.

Če bi lahko svojim dosežkom v zadnjem mandatu podelili zlato, srebrno in bronasto kolajno, kateri bi jih dobili? Na prvo mesto bi postavil veliko povezanost rokometne družine v zadnjem obdobju. Vsi, ki imajo in imamo radi rokomet, bolj držimo skupaj, kot smo pred leti. Zdi se mi, da se po pripadnosti rokometu bližamo obdobju evforije evropskega prvenstva pred desetimi leti ali ko so se dogajali uspehi Celja in Krima. Gre za neko veliko kohezivnost.

Na organizacijsko-finančni plati smo napredovali. Delamo dobre korake k temu, da bomo zgledna in še bistveno boljša zveza kot do zdaj. Kot tretje se mi zdi, da smo na tekmovalni ravni v vzponu. In to v vseh starostnih kategorijah, tako pri moških kot pri ženskah. Samo čakamo lahko, kdaj bo padla še kakšna kolajna. Ne bo prišla sama od sebe, ampak kot rezultat zelo dobrega dela predvsem po klubih, ki se jim še posebej zahvaljujem, kajti oni so tisti, ki vzgajajo reprezentante in reprezentantke.

Ima Slovenija, ki je v nenavadnih, če že ne sumljivih okoliščinah ostala brez drugega kluba v ligi prvakov, na Dunaju nekoga, ki zna udariti po mizi? Absolutno dejstvo je, da je škoda, ker Slovenija nima dveh klubov v ligi prvakov. Pomembno je, da je prvak v ligi prvakov, kar je jasno. Ni bilo pošteno, da se ni vnaprej vedelo, da bo tako. Ves čas smo z Dunaja dobivali signale, tudi uradne, da bosta v ligi prvakov dva kluba. Bolj za Evropsko rokometno zvezo je vprašanje, kaj bo storila, da se to v prihodnje ne bo dogajalo. Rdečica se lahko pojavi na njenem obrazu, ne na našem. Mi moramo profesionalno delati naprej, povečevati vpliv v evropskih rokometnih krogih. Seveda pa smo tudi krovno evropsko organizacijo opozorili na neprimerno ravnanje.

So potrebna tudi bolj jasna merila in kriteriji? Absolutno. EHF ni postavila jasnih meril in kriterijev. Vse se je dogajalo sredi sezone, pričakovanja so bila drugačna, signali tudi. Pozneje se to ni zgodilo. Tudi v nadaljevanju se je pojavilo veliko vprašanj, kdo bo igral v kvalifikacijah, kdo ne … To je bilo od EHF zelo neprofesionalno.

Je po vseh peripetijah liga Seha pozabljena zgodba ali se lahko misel nanjo v prihodnje še obudi? Nikoli ne reci nikoli, bi rekli vsi diplomati. Tudi športniki se moramo strinjati. Ko bodo priložnosti, bomo o njih resno razmislili in se nato odločili. Kar bo dobro za slovenski rokomet, bomo predlagali v okviru predsedstva. Verjamem, da bo nato tudi skupščina kot vrhovni organ RZS to tudi potrdila.

Še vedno menite, da je prvoligaško prvenstvo štirinajsterice pravilna poteza? Moja teza je, da je boljše več kakovostnega rokometa v večjem številu krajev. Življenje lahko sicer pokaže drugo plat in da kdo tega ne bo zmogel. Če bo tako, bomo iskali druge rešitve. Za zdaj stvar dobro deluje, predvsem pa je novi tekmovalni sistem lepa popestritev. S tem, da se bo prvenstvo odločali proti koncu, bo liga le pridobivala.

Razmere v slovenskem rokometu so se v primerjavi s stanjem še pred nekaj leti bistveno spremenile. Seveda ne na bolje. Rokometaši igrajo za prgišče evrov ali pa celo zastonj, odhajajo iz Slovenije. Koliko časa bo Slovenija še lahko hodila ob boku s konkurenco? To je odraz stanja v slovenski družbi in gospodarstvu. Gre seveda za klube, ki imajo svoje pokrovitelje, od katerih se jih je mnogo znašlo v težavah. Zato je manj denarja v športu in rokometu. Ocenjujem in upam, da se bodo razmere v slovenskem poslovnem okolju postopno izboljšale. Tudi od nove vlade imamo vsi velika pričakovanja, da bo dovolj povezovalno in optimistično potegnila voz naprej. Na eni strani zmanjšala stroške, po drugi pa spodbudila gospodarsko rast, povečala konkurenčnost in s tem omogočila več denarja za šport.

Do takrat bo treba iskati neke rešitve, ki bodo kombinirane. To pomeni, da bo največje število reprezentantov igralo v tujini. Izpostaviti moram vrhunsko mlado ekipo Celja, ki v ligi prvakov res dobro igra, čeprav večinoma nima reprezentantov. Morda bodo nekateri še postali. Morda je to lahko priložnost za uveljavljanje. Če bo pozneje to gospodarska rast omogočila, bodo mogoče ostali v Sloveniji. Če ne bo tako, bodo šli pač v tujino. Delo v klubih se bo nadaljevalo, liga bo zaradi mladih dovolj kakovostna, izenačena v določenem delu, veliko bo boja za prestiž. Bitka bo za to, kdo bo postal reprezentant. Kdor bo to postal, pa to pomeni zanj osebno več denarja.

Omenili ste plus v tekočem poslovanju RZS. Obstajajo še kakšni repi, dolgovi iz preteklosti? Nekaj malega, ne vem natančno, koliko. Cilj je, da se v roku nekaj mesecev dolg za nazaj popolnoma sanira. Tekoče poslovanje je že v zadnjih dveh letih pozitivno.

Sodnika Nenad Krstič in Peter Ljubič spadata med najboljše na svetu, v slovenskih tekmovanjih pa iz takšnih in drugačnih razlogov že lep čas ne delujeta. Kako boste presekali ta gordijski vozel? Ne vem, kako se bo to izpeljalo … Takole bom rekel. Morda sta med najboljšimi sodniki na svetu, ampak v Sloveniji imamo zelo kakovostne sodniške pare, ki so zelo dobri in na enaki ravni kot Krstič in Ljubič. To je vse.