Perić se je poslovil, kot zna najbolje: z zmago

Po tridesetih letih aktivne kariere, potem ko se je zapisal v srca mnogih navijačev, v svojo bogato zbirko pa poleg mnogih dodal tudi dve lovoriki lige prvakov, je Dejan Perić pomahal v slovo. Za zadnjo tekmo, revialno med svojo ekipo pod vodstvom očeta Bogoslava in ekipo Celja, ne bi mogel izbrati boljšega mesta. Poslovil se je v Celju, drugem domu, kjer si je ustvaril družino in bo služboval tudi v prihodnosti. Program se je v dvorani Zlatorog, ki med drugim letos obeležuje tudi desetletnico, začel s filmom, v katerem je vlogo Dejana odigral Luka Žvižej. Gledalci so ob gledanju Perketovih hobijev in fotokolažu iz otroštva nadvse uživali, konec pa dočakali na nogah. Po kratkem ogrevanju se je začelo 'zares'.

Tekma, ki jo je spremljal bogat spremljevalni program, sicer ni imela pravega tekmovalnega naboja, je pa postregla z zanimivi vložki. V Dejanovi ekipi se je trudil predvsem njegov trener Vladan Matić, ki ga je bilo povsod polno. Izvajal je tudi sedemmetrovko, ki mu jo je učenec Urban Lesjak ubranil, a bil uspešen na popravnem izpitu. Čeprav tekma ni imela nekega divjega ritma, so bili manj uigrani vseskozi v vodstvu. Pri Celju je svoje delo najbolje opravljal Nikola Ranevski, Perke pa je v 11. minuti zapisal že šesto obrambo. Takrat je svoje prve minute dobil tudi Ivano Balić, mogoče največji rokometni zvezdnik vseh časov.

Za žejo pa pivo

Nekaj povsem 'običajnega' se je zgodilo ob koncu 12. minute (Perić nosi št. 12 – naključje?): tehnična minuta odmora, v kateri sta mični hostesi Dejanovi ekipi prinesle kozarček hmeljevega zvarka. Žeja je bila pogašena in tekma se je lahko nadaljevala. Da ima še vedno precej hitre roke, žogo pa iz njih skoraj izstreli, je nekajkrat dokazal tudi Pepi Manaskov. Do konca prvih 20 minut (ja, polčasa sta bila nekoliko skrajšana) se je ekipa Celja pobrala in prišla do izenačenja na 11.

Vso tekmo branil v istem golu

Drugi del je Perić ostal v istih vratih – tik pod Florijani – in branil barve ekipe, ki jo ima najraje. Tekma je še naprej potekala v sproščenem vzdušju, rezultat, ki sicer ni bil osrednjega pomena, pa se je nagibal proti mlajšemu moštvu (15:17 v 28. minuti). Vodstvo bi bilo še višje, če v vratih ne bi stal Dejan. Do trinajste obrambe je prišel denimo pred 30. minuto. Veliko je bilo tudi poskusov atraktivnosti, prevladal je predvsem cepelin, atraktiven gol z obratom za 360 je dosegel Ranevski, aplavz gledalcev pa je požela tudi imenitna akcija v režiji Balić-Lazarov.

Bolj kot se je tekma bližala koncu, bolj je bilo jasno, da bo še enkrat, zadnjič v karieri zmagal Dejan Perić. Tekma se je končala z izidom 26:23, nekaj minut pred koncem pa je gledalce še enkrat na noge dvignil Balić. Po preteku štiridesetih minut so se Dejanu na parketu pridružili žena in otroka. Skupaj so se usedli na kavč in ob ogledu filma še enkrat podoživeli najlepše trenutke njegove kariere. Po strop dvorane Zlatorog so izobesili njegovo fotografijo, čestital mu je Miro Požun, trener s katerim je Celje osvojilo ligo prvakov, čisto na koncu pa je do besede prišel tudi sam. Po čustvenem govoru je še enkrat – kot na slavju ob osvojitvi LP – zapel Za dobra stara vremena, poljubil parket in se poslovil. Zbogom in na svidenje v naslednji sezoni, Dejan. V novi funkciji in v istem klubu. Enkrat za Cele, vedno za Cele.