SiolNET. Sportal Rokomet
2,41

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: William Accambray

Francoski zvezdnik v Celju doživlja drugo pomlad

2,41

termometer

William Accambray, Celje pivovarna Laško
William Accambray je v tej sezoni glavno orožje Celja. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Francoski rokometaš William Accambray je v tej sezoni zagotovo zvezdnik številka ena Celja Pivovarne Laško. 31-letni Cannesčan je dres Celja oblekel kot posojen igralec madžarskega Veszprema, pred kratkim pa se je odločil, kje bo nadaljeval svojo profesionalno pot. "Zdaj na rokomet gledam nekoliko drugače, kot sem pred desetimi leti," pravi Francoz, ki se uspešno vrača po težki poškodbi.

William Accambray je v rokometnem svetu veliko ime. 194 centimetrov visoki levi zunanji igralec je v preteklosti z reprezentanco Francije osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Ima naziv olimpijskega prvaka, trikrat je bil svetovni prvak, enkrat je osvojil naslov evropskega prvaka. Kar deset sezon je preživel v dresu Montpellierja, tri sezone je branil barve Paris Saint-Germaina, od prejšnje sezone je član madžarskega Veszprema, letos pa so ga madžarski podprvaki posodili Celju.

V zadnjih dveh sezonah se zaradi težav s poškodbami, imel je tudi strgano ahilovo tetivo, ni naigral, Celje pa je bilo zanj idealen klub za vrnitev med najboljše. Francoski rokometaš je z nekdanjimi klubi osvojil sedem naslovov francoskega prvaka, osem francoskih pokalnih naslovov, enega ima na Madžarskem, leta 2011 je bil najboljši igralec francoskega prvenstva, trikrat pa je bil uvrščen v najboljšo postavo francoskega prvenstva. V zbirki lovorik mu tako manjka le še naslov najboljšega v ligi prvakov. Francoz je v tej sezoni lige prvakov za Celjane na devetih tekmah dosegel 32 zadetkov, zdaj pa si želi osvojiti še slovensko prvenstvo. Po letu dni v knežjem mestu bo v prihodnji sezoni igral v Belorusiji.


William Accambray bo za Celje odigral še tri tekme. William Accambray bo za Celje odigral še tri tekme. Foto: Jurij Vodušek/Sportida Sezona je skoraj pri koncu. S Celjem ste pred osvojitvijo državnega naslova, dobre nastope ste prikazali tudi v ligi prvakov. Kako ste zadovoljni s tem letom?

S potekom sezone sem kar zadovoljen, vedno pa je lahko še boljše. Sploh v ligi prvakov se nam je skoraj uspelo prebiti v osmino finala, nekajkrat nam je do uspeha zmanjkal le gol ali dva, npr. na tekmah s Szegedom in Flensburgom. Nekoliko se nam je zataknilo prejšnji vikend, ko smo v polfinalu pokalnega tekmovanja morali priznati premoč Velenju. A boljše nam kaže v državnem prvenstvu, kjer si lahko že naslednji krog zagotovimo naslov državnih prvakov. Res bom vesel, če bomo postali slovenski prvaki in se bom tako poslovil od Celja.

Vrnili ste se po hudi poškodbi ahilove tetive. Kako ste zadovoljni z vrnitvijo na rokometna igrišča? Ste izpolnili svoja pričakovanja?

Prvič igram v slovenskem prvenstvu, Celje je dobra ekipa z dobrimi igralci. V tej sezoni sem doživel res veliko lepega, zato nimam pripomb nad vrnitvijo. Po takšni poškodbi, kot je bila moja, se res ni preprosto pobrati, a mislim, da mi je to dobro uspelo.

Vsak športnik med poškodbami preživlja stiske tudi s psihološkega vidika. Ste med poškodbo kdaj razmišljali o tem, da bi prekinili kariero?

O tem nisem razmišljal niti za trenutek. Že pred nekaj leti sem imel res težko poškodbo desnega kolena, ki je bila še hujša od raztrgane ahilove tetive, zato sem vedel, da če mi je uspelo takrat, mi bo tudi zdaj. Star sem 31 let, rad bi igral še vsaj pet ali šest let, če ne bom imel prevelikih težav s poškodbami. Zdaj se počutim res dobro, rokomet pa je nekaj, kar naravnost obožujem.

Vsi sobotni intervjuji na enem mestu

Preden ste se podali v rokomet, ste se preizkusili tudi v nekaj drugih športih, kajne?

Dolgo sem treniral atletiko. Prihajam iz športne družine. Mama je bila odlična metalka diska, oče pa je v metu kladiva nastopil tudi na olimpijskih igrah leta 1972 in štiri leta kasneje. Brat je igral ragbi. Tudi zdaj rad spremljam preostali šport, še posebej ligo NBA. Vedno ko obiščem ZDA, si ogledam tudi kakšno tekmo.

Po igranju za klube, kot so Montepellier, PSG in Veszprem, ste pred to sezono pristali v ne tako zvezdniškem Celju. Je bil za vas to korak nazaj v karieri ali se vam zdi, da je bila to prava odločitev?

Ko sem po težavah z Veszpremom razmišljal o odhodu, mi je selitev v Celje delovala kot najboljša možnost. Pri Veszpremu sem imel nekaj težav s takratnim trenerjem Ljubomirjem Vranjšem, ki mi ni dovolil nastopati v ligi prvakov. Zaradi tega sem bil zelo jezen, zato sem se z njim pogovoril in mu povedal, da tako ne morem več nadaljevati. Z agentom sva se potem pogovorila in začela razmišljati o odhodu. V tistem trenutku nisem imel veliko drugih ponudb in možnosti, zato sem se odločil za Celje, ki je prav takrat iskalo igralca na zunanjih položajih z dobrim strelom. Igrali so tudi v ligi prvakov, kar je bil eden od mojih pogojev, zato se je selitev v Slovenijo izkazala za najboljšo.

"Celje je bilo v tistem trenutku najboljša odločitev," pravi Accambray. "Celje je bilo v tistem trenutku najboljša odločitev," pravi Accambray. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

Nekajkrat ste v Celju pred prihodom v klub že igrali, kot član drugih ekip. Ste pred prihodom v Slovenijo kaj vedeli o svojem novem začasnem domovanju?

Imam veliko slovenskih prijateljev, igral sem s kar nekaj slovenskimi rokometaši v Montepellierju in Veszpremu in z vsemi smo stkali res lepe prijateljske vezi. Ob selitvi v Slovenijo so mi ponudili pomoč, ne glede na to, kaj sem potreboval, so mi bili na voljo. To res cenim in zato je bila selitev sem še toliko lažja.

Kako vam je všeč življenje v Sloveniji? Navajen je življenja na poti. Navajen je življenja na poti. Foto: Osebni arhiv

Tu se počutim v redu. Ni dosti drugače, kot je bilo na Madžarskem, se pa razlikuje od življenja v domači Franciji. Slovenija je čudovita država, zelo zelena, takoj ob prihodu sem, sem obiskal Stari grad, več jezer, Ljubljano. Tu sem preživel res dobro leto. A tu živim sam, zato zelo pogrešam družino in prijatelje. Večinoma se družim le s soigralci, obiskalo me je že nekaj prijateljev, vendar sem navajen takšnega življenja.

Poznate kaj slovenskih besed?

Nekaj jih res poznam. Dober dan, dober tek, znam šteti do deset, poznam tudi nekaj rokometnih izrazov, ki jih uporabljamo med tekmo. Obramba, napad, druga stran … morda bi se spomnil še česa. Nekaj je tudi takšnih, ki niso za v javnost (smeh, op. p.).

S celjskimi navijači ste stkali prav posebno vez, zelo hitro so vas vzljubili. Podpora je na tekmah lige prvakov v Zlatorogu izjemna in pogosto ponese tudi igralce, kajne? V letošnji sezoni ste najboljše predstave pokazali ravno pred domačimi navijači.

Navijači so vedno pomembni za vso ekipo, saj klub ne more obstajati brez njih. V ligi prvakov so nam res dali posebno moč, Zlatorog je bil nabito poln, skoraj vsako tekmo nas je spodbujalo pet tisoč ljudi. V državnem prvenstvu je slika nekoliko drugačna, saj so tribune večinoma prazne. Čudovit občutek je bil igrati v ligi prvakov s takšno podporo. Zlatorog je bil vedno nabito poln, prikazali smo nekaj lepih zmag in dobrih iger s pomočjo neverjetnega vzdušja v dvorani. To so bili zame eni najlepših trenutkov v tej sezoni.

Accambray o najlepših trenutkih v dresu Celja:

Navijačem sem hvaležen. Nikoli ne bom pozabil, kako so mi pomagali, ko sem se preselil v Slovenijo. Ko sem prišel s tovornjakom, polnim mojih stvari, so me pred novim stanovanjem čakali navijači in nekaj rokometašev iz mlajših selekcij, ki so mi močno olajšali delo pri selitvi. Tega res nisem pričakoval, zato sem zdaj še toliko bolj hvaležen. Tega ne bom nikoli pozabil, res so čudoviti ljudje.

Igrali ste v madžarski, slovenski in francoski ligi. Francoska liga velja za eno najmočnejših v Evropi, medtem ko je madžarska, razen Szegeda in Veszprema, nekoliko bolj podobna slovenski. Jih lahko primerjate?

Lahko primerjam igranje v slovenski in madžarski ligi, rokomet v francoskem prvenstvu pa je na drugi ravni. V Franciji je rokomet izjemno pomemben šport, igra se v največjih dvoranah, ki so skoraj vsako tekmo polne. A res je, da imajo klubi veliko več denarja kot v Sloveniji ali na Madžarskem.

Svojo športno pot ste sicer začeli v Montepellierju, ki je lani kar nekoliko senzacionalno osvojil ligo prvakov, letos pa ne najde prave poti. Hitro je izpadel iz lige prvakov, bolje mu kaže v francoskem prvenstvu, a je tudi tam sezono začel zelo slabo.

Prejšnja sezona Montpellierja je bila res presenečenje. Tako zanje kot za ostale. Po takšnem uspehu je zelo težko ostati na vrhu. Za njimi je res težka sezona. Pogovarjal sem se z nekaj igralci, imeli so veliko težav s trenerjem in tudi navijači, ponesrečilo se jim je v prav vseh tekmovanjih.

Letos se je v ligi prvakov srečal tudi z nekdanjim klubom PSG. Letos se je v ligi prvakov srečal tudi z nekdanjim klubom PSG. Foto: Peter Podobnik/Sportida Branili ste tudi barve PSG. Parižani so letos igrali s pravo all-star zasedbo, a kljub temu niso prišli do tako želenega naslova evropskih prvakov. Zataknilo se jim je že v četrtfinalu. Je bil hiter izpad za vas presenečenje?

V ligi prvakov ni lahko zmagati. Že na začetku izločilnih bojev je veliko odvisno od dnevne forme, sploh pa na zaključnih turnirjih, ko se o prvaku odloča med štirimi klubi in odločata dve tekmi v dveh dnevih, zato res ni lahko. Rokometaši so po napornih sezonah že utrujeni, od tebe se veliko pričakuje, a včasih ne uspe. Mogoče ima PSG po imenih res najbolj zvezdniško ekipo, a mislim, da je Barcelona še boljša. Sploh v tej sezoni Katalonci igrajo odlično in mislim, da so glavni favoriti za osvojitev lige prvakov. A možno je vse, kot sem rekel, odloča le ena tekma.

A primer PSG hkrati dokazuje, da denar v športu ni vse …

Res je, denar ni vse, a zagotovo pomaga. Klub lahko kupi boljše igralce, lažje je tudi z vso logistiko. Ko sem igral v Veszpremu in Parizu, smo na tekme potovali v zasebnih letalih. To res močno olajša delo rokometaša, saj imaš več časa za počitek, pogosto smo prespali tudi v hotelih. Z več denarja se dela v boljših razmerah. Ni pa to zagotovilo za uspeh.

Po poškodbi ste omenjali, da bi z veseljem znova oblekli dres s francoskim grbom. Ste pripravljeni na vrnitev v francosko reprezentanco? Konkurenca je zagotovo huda.

Verjamem in upam, da sem ponovno pripravljen na igranje v francoski izbrani vrsti. A v tem času me ni še nihče kontaktiral. Pred dobrim letom so me uvrstili na seznam, a takrat sem bil poškodovan. Od takrat nisem prejel nobenega klica ali sporočila. Če sem iskren, mi to res ni všeč. Situacija mi je še toliko bolj nesprejemljiva, ker sva s selektorjem Didierjem Dinartom nekaj let igrala skupaj in se res dobro poznava.

S francosko izbrano vrsto je osvojil tako evropsko kot svetovno prvenstvo, ima tudi olimpijsko zlato. S francosko izbrano vrsto je osvojil tako evropsko kot svetovno prvenstvo, ima tudi olimpijsko zlato. Foto: Sportida

Vse skupaj me je malce prizadelo, zakaj se je celotna situacija obrnila tako, kot se je, pa res ne vem. Mislim, da sem v tej sezoni v ligi prvakov igral res dobro, sploh proti PSG, Szegedu, Nantesu … Pričakoval sem kakšno sporočilo francoske zveze, vendar ga do zdaj še ni bilo. A kljub nastali situaciji bi še vedno s ponosom oblekel francoski dres.

Ključni igralci francoske reprezentance počasi prihajajo proti koncu svojih karier. Nikola Karabatić, Luc Abalo, Michaël Guigou, Cedric Sorhaindo so imena, ki bodo v letu ali dveh verjetno rokometu pomahala v slovo … Je po vašem mnenju prišel čas za pomladitev ekipe?

Mislim, da se za prihodnost francoskega rokometa ni treba bati. Mlajši rokometaši že kažejo moči, Melvyn Richardson, Nedim Remili in Dika Men so igralci, okoli katerih se bo v prihodnosti gradila francoska izbrana vrsta. V Franciji se res dobro vzgaja mlade rokometaše, imamo šole, namenjene rokometu, v vsakem klubu spodbujajo delo z mladimi. Velika prednost francoskega rokometa je tudi ta, da lahko igralci na najvišji ravni igrajo v Franciji.

Znova si želi zaigrati s francosko reprezentanco. Znova si želi zaigrati s francosko reprezentanco. Foto: Vid Ponikvar V svoji zbirki uspehov imate tudi olimpijsko zlato, naslove svetovnih in evropskih prvakov. Je motivov še dovolj?

Odličen občutek je, ko ti uspe biti del takšnih uspehov. Francoska izbrana vrsta je že nekaj let sestavljena iz res vrhunskih igralcev. Ob vsakem novem uspehu je občutek izjemen. Meni osebno največ pomeni olimpijski naslov, saj so olimpijske igre in kolajna sanje vsakega športnika. Tega se ne da opisati.

Ko osvojiš državni naslov s klubom, je občutek izjemen, a ko stojiš na najvišji stopnički na olimpijskih igrah, je to povsem nekaj drugega. Rad bi še enkrat osvojil zlato olimpijsko medaljo s Francijo. Od francoske reprezentance se vedno pričakuje, da bo na samem vrhu, a to ni tako lahko, kot morda deluje. Ko Francija katero izmed prvenstev konča na tretjem mestu, je to slab rezultat.

Osvojili ste praktično vse, razen evropskega klubskega naslova. Verjamete, da se vam lahko uresničijo še te sanje?

Še vedno upam, da se nekoč povzpnem na vrh lige prvakov. Tudi v naslednji sezoni bom z Meškov Brestom igral v ligi prvakov, ne vem, ali mi to lahko uspe z njim, a nikoli ne reci nikoli. Do zdaj res nisem imel sreče. Tako z Montpellierjem kot s PSG sem izgubil v finalu lige prvakov. Veliko sem osvojil že v francoskem prvenstvu in z reprezentanco, rad pa bi osvojil še nekaj lovorik.

Med letošnjimi kandidati za zmago v ligi prvakov je še vedno tudi Veszprem, ki bo igral na zaključnem turnirju četverice. Pri Veszpremu se ni naigral. Pri Veszpremu se ni naigral. Foto: Osebni arhiv Kakšen je zdaj vaš odnos z vodstvom kluba? Znebili so se vas praktično čez noč, so ostale še kakšne zamere?

Razšli smo se v prijateljskem duhu. V klubu so bili do mene vedno zelo iskreni. Po tekmi Celja in Szegeda me je vodstvo Veszprema obiskalo v Celju, tisto tekmo sem odigral na res najvišji mogoči ravni, a nisem vedel, da so si ogledali tekmo. Do mene so prišli trener, agent in predsednik kluba in mi iskreno povedali, da name ne računajo več, saj imajo preveč igralcev. Važno mi je le, da so bili do mene odkriti in sem si tako lahko našel novo sredino.

Menite, da bi se, če bi že od začetka ostali v Veszpremu in tam dobili priložnost, vaša kariera obrnila v drugo smer?

Verjetno. Tudi za prihodnjo sezono sem mislil, da se bom vrnil na Madžarsko, a sem hkrati vedel, da ko odideš iz nekega kluba za leto dni, vrnitve ni več. Prav tako pa mi je po poškodbi veliko pomenilo to, da bom lahko veliko igral in se vrnil v staro formo. Zadovoljen sem, da bom zdaj igral za Meškov, čeprav ni na takšni ravni, kot so Veszprem, PSG ali Barcelona. Pomembno je, da bom spet igral v ligi prvakov, po letu v Belorusiji pa se mi že zdaj obetajo dobre ponudbe, o katerih še ne bi govoril.

Letos ste imeli v ligi prvakov tudi nekaj športne nesreče. Ekipa Celja je še zelo mlada in neizkušena.

Ekipa je res mlada, a imamo nekaj dobrih igralcev. Proti Flensburgu, Szegedu in PSG smo imeli veliko možnosti, da bi tekme pripeljali v našo korist. Mogoče nam je res zmanjkalo nekaj izkušenj, da bi znali žogo v igri zadržati v pravih trenutkih. Nekajkrat bi lahko odigrali preudarneje, včasih pa nam je zmanjkalo tiste hitre igre in pravih odločitev. Mislim, da se bodo igralci tega še priučili. Mogoče, če bi v pravih trenutkih odigrali z resnejšim pristopom, bi se še kakšna tekma končala z našo zmago.

V ligi prvakov je v tej sezoni dosegel 32 zadetkov. V ligi prvakov je v tej sezoni dosegel 32 zadetkov. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Prejšnji teden ste s Celjem kar nekoliko nepričakovano že v polfinalu izpadli iz boja za lovoriko v pokalu Slovenije. Ste bili zelo razočarani?

Po prejšnjem vikendu smo bili vsi zelo razočarani, klub, igralci in navijači. Mislim, da bi morali osvojiti ta pokal, morda smo v ta zaključni turnir vstopili preveč sproščeni in z miselnostjo, da bomo zmagali z lahkoto, saj smo dva tedna prej slavili v Velenju. Ekipa je na trenutke preveč neresna. Čeprav smo v tej sezoni dobili res veliko tekem, nam nekaj zmanjka v tistih ključnih trenutkih. V ligi prvakov so igralci pogosto poskušali z nepravimi streli v napačnih trenutkih. A večina igralcev je res še mlada in bo z leti pridobila izkušnje. Zdaj vse misli usmerjamo le v državno prvenstvo, kjer si želimo čim prej potrditi naslov državnih prvakov.

Z delom trenerja Ocvirka je zadovoljen. Z delom trenerja Ocvirka je zadovoljen. Foto: Grega Valančič/Sportida V tej sezoni ste bili vodja ekipe na igrišču, videlo se je, da vam trener Tomaž Ocvirk zaupa in da ste pravzaprav njegova desna roka. Kakšen odnos imate s trenerjem?

Ko sem se pogovarjal s trenerjem, mi je povedal, da od mene pričakuje, da bom vodja. Včasih je prišel do mene in me zaradi mojih izkušenj prosil za pomoč. Pogosto sem v ključih trenutkih poskušal dvigniti ekipo. Dal sem vse od sebe, a včasih res ni preprosto. S trenerjem Ocvirkom sva dobro sodelovala. Tudi sam je bil v tej sezoni kot glavni trener v povsem novi vlogi, zato je res pod velikim pritiskom.

Od Celja se vedno pričakuje dobre rezultate, zato zanj res ni preprosto. Tako igralci kot on se še učijo. Mislim, da če nam uspe osvojiti državno prvenstvo, bo za njim res dobra sezona. Prejšnjega trenerja Branka Tamšeta nisem poznal, a so mi nekateri igralci, preden sem prišel iz Veszprema, povedali, da so pod njegovim vodstvom res veliko trenirali in so bili na tekmah povsem nemočni zaradi utrujenosti.

Menite, da se Celje lahko vrne na pota stare slave?

Malce dvomim, da bi se Celje še lahko povrnilo v staro formo, saj so v preteklosti zanj nastopala res velika imena, kot so Kokšarov, Perić, Rutenka … Velik problem je denar, navijači bi morali obiskovati tudi tekme državnega prvenstva. Res jim privoščim vse najboljše, a ne bo jim lahko. V tem trenutku potrebujejo predvsem stabilnost. Jedro ekipe bi morali osnovati okoli mladih igralcev, ki bi nato v klubu igrali več let in klub pripeljali na visoko raven. Tako bi ta zorel skupaj z igralci.

Celje bo v novi sezoni zapustilo kar deset rokometašev. Celje bo v novi sezoni zapustilo kar deset rokometašev. Foto: Jurij Vodušek/Sportida

A kot vse kaže, je to res težka naloga. Že naslednjo sezono bo klub zapustilo kar deset igralcev, ki so barve Celja branili letos. V ekipo bodo tako spet prišli novi obrazi, tako pa je težko priti do velikih uspehov. Vsako sezono je zgodba podobna, zato je situacija še toliko težja.

Morda se podobna zgodba odvija tudi s slovensko reprezentanco, čeprav dogajanja okoli nje ne spremljam tako podrobno. Najboljši slovenski igralci igrajo v najboljših evropskih klubih. Kielce, Montpellier, Barcelona, Veszprem, nosilci igre v reprezentanci pa redko igrajo skupaj. Ko postaneš igralec velikega kova, zapustiš Slovenijo in skleneš pogodbo z velikimi klubi. To je velik problem slovenskega rokometa. Klubska scena ima občutno premalo denarja, da bi zadržala največja rokometna imena.

Po sezoni vas čaka selitev v Belorusijo k Meškov Brestu. Kako težka je bila odločitev o tem, kje nadaljevati kariero?

S to odločitvijo sem imel kar nekaj težav. Če bi me pred mesecem dni vprašali, kje bom nadaljeval svojo pot, vam ne bi znal odgovoriti. Že februarja sem se pogovarjal z vodstvom Veszprema, kaj se bo zgodilo v naslednji sezoni, ali bom ostal ali ne. Skupaj smo se dogovorili, da se tudi v naslednji sezoni ne bom vrnil na Madžarsko, kjer me veže še eno leto pogodbe, ampak bom igral drugje.

Accambray se seli v Belorusijo. Accambray se seli v Belorusijo. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Imel sem nekaj ponudb, a nič konkretnega, kar nekaj časa sem čakal na pravo priložnost. Meškov se mi zdi dobra izbira, imajo denar, dobro ekipo, perspektivne igralce, igrajo v ligi prvakov, zato se mi je za enoletno selitev zdela to najboljša rešitev. Po težkih poškodbah in izkušnjah, ki sem jih pridobil v tem času, na rokomet gledam nekoliko drugače, kot sem pred desetimi leti. Rad bi užival v svojem delu, vsak dan bi rad z veseljem igral rokomet. Mislim, da potem rezultati ne izostanejo.

Preberite še:

Pokal Slovenije: Gorenje - Krka Sportal Nekdanji evropski podprvak je izpolnil obljubo Gorenje Velenje Sportal Velenjčani prekinili petletni urok, Celjani ostali pred vrati finala

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • sounder / 18.05.2019. ob 09:35 +2 0

    tekmo sem odigral na res najvišji mogoči ravni, a nisem vedel, da so si trener, agent in predsednik kluba ogledali tekmo in mi povedali, da name ne računajo več :) Leta delajo svoje!

    +2 0
  • Renzvalk / 18.05.2019. ob 18:34 0 0

    Ja v taki strasni ekipi😂 malo dnarja malo muzike

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin