Domov se bo spet vrnil v napačnem dresu

Gašperju Marguču bo v drugi sezoni legionarskega delovanja v madžarskem velikanu Veszpremu brez dvoma lažje, a že prvo je sklenil z vsemi osvojenimi lovorikami, ki so bile na voljo. Z izjemo lige prvakov, v kateri je kultni klub prišel "le" do finala, kar je tudi izenačen največji uspeh v zgodovini. Slovenski reprezentant, ki s soigralci in trenerji komunicira tako v angleščini kot nemščini in španščini, je med drugim postal tudi najboljše desno krilo regionalne lige Seha. V intervjuju je spregovoril o poti na vrh Evrope, zakulisju v klubu, vrnitvi Celjana v Celje in tegobah, ki jih je preživljal.

Začniva pri koncu. Koncu lanske sezone, ki je bila tako za vaš klub z osvojenimi vsemi madžarskimi lovorikami, ligo Seha in finalom lige prvakov kot vas osebno zelo uspešna. Kako ste jo doživljali? Mislil sem, da bo lažje, kot je bilo. Prej sem igral v domačem mestu, živel doma. Če sem iskren, sem potreboval kakšnega pol leta, da sem se dokončno privadil na Veszprem. Z ekipnega vidika je bila sezona odlična, z osebnega pa … Zadovoljen sem, navsezadnje je šlo za mojo premierno sezono v tujini, a mislim, da lahko dam še precej več in da tudi bom.

Z ekipo smo imeli tudi padce, a smo tako kakovostni, da smo zmagovali tudi s slabšo igro. Na koncu smo imeli zgolj tri poraze. Res, fenomenalna sezona.

Kje je Veszpremu ušel evropski naslov? Ko smo v polfinalu premagali Kiel, smo mislili, da smo naredili že vse. Roko na srce, v finalu je bila Barcelona boljša, lovili smo jo vso tekmo, imela je odličnega Nikolo Karabatića. A nič zato, letos bo nova priložnost, gotovo bomo spet napadli zaključni turnir.

Kakšna je bila stopnja vaše navdušenosti nad zaključnim turnirjem lige prvakov v Kölnu? Se je bilo ob številnih spremljevalnih dogodkih težko osredotočiti na igrišče? Da. Nenehno se nekaj dogaja, druženje s temi, onimi sponzorji, vse ekipe so morale biti na prizorišču že dva dni prej. To ni običajna raven lige prvakov, dogodek se približuje nogometni tekmi, saj je v dvorani 20 tisoč ljudi. Glede na to, da sem se na turnir uvrstil prvič, sem bil kar malo šokiran. Na prvi tekmi se mi je to še malo poznalo, na drugi je bilo že boljše. Verjamem, da nisem igral na svojem zadnjem F4.

Katera so najdragocenejša spoznanja vaše debitantske sezone med legionarji? Včasih sem mislil, da so v Celju veliki pritiski. Imeli smo razne sestanke, imeli smo na primer obdobje, ko dve leti nismo mogli premagati Gorenja. V Veszpremu pa moraš dejansko zmagati na vsaki tekmi. Spomnim se tekme lige Seha v Skopju, ko smo si že zagotovili prvo mesto, a odigrali zelo slabo in izgubili. Tega vodstvo ni sprejelo na lahek način. Glede na vložek je tudi pritisk temu primerno velik. Vodstvo pritiska na trenerja, on pa na nas.

Ni tako, da bi šefi komunicirali neposredno z igralci. V klubu nam sicer pomagajo na vsakem koraku. Z Ivanom Sliškovićem sva prosila, ali lahko po koncu priprav v Sloveniji ostaneva za kakšen dan. Sem smo prišli z avtobusom, ljudje iz kluba pa so nama na Roglo pripeljali najina avtomobila.

Kje ste najočitneje spoznali kruto plat profesionalizma? Bilo je obdobje, ko sem bil dva meseca v krizi. Normalno sem igral, a dobival zelo malo žog. Na primer dve na tekmo, od tega sem dal en gol in nisem vedel, ali sem v formi ali ne. Nisem vedel, kje sem. V Celju sem bil vajen igrati po 60 minut, dajal sem veliko golov, tu pa sem v nekem obdobju dajal po enega, dva ali nič. Včasih sem se spraševal tudi, ali sem primeren za tak klub.

Poleg tega nisem potoval na svetovno prvenstvo v Katar, zato sem lahko malo spočil glavo, odmislil rokomet, se v klub vrnil z več zagona in drugi del sezone odigral veliko bolje.

Kakšen je vaš odnos s trenerjem Antoniem Ortego in kapetanom Laszlom Nagyjem? Nič posebnega, normalen. Nikakršnih težav nimam, dobivam svoje minute. Ob prihodu mi je trener povedal, kaj od mene pričakuje in zakaj sem prišel v klub. Minutaže mi ni zagotovil, povedal pa je, da si pri njem krila ponavadi razdelijo tekmo na polovico. Kot španski trener goji zelo taktično igro. Med sezono, ko je veliko tekem, pilimo malenkosti.

Glede Laszla sem mislil, da je bolj zvezdniški. Zelo v redu človek je. Na igrišču vselej pomaga, ničesar ne pove z jezo, ampak na lep način. Vidi se, da je lep kos kariere preživel v Barceloni. Gre za pravega vodjo naše ekipe.

Je angleščina glavni jezik v tem madžarsko-balkansko-španskem koktajlu igralcev? Večinoma da. S Španci se nekoliko pogovarjam tudi v njihovem jeziku. Imamo manjšo nemško "skupino", v kateri smo Momir Ilić, Andreas Nilsson, Christian Zeitz in jaz, zdaj je prišel še Aron Palmarsson. S preostalimi se pogovarjamo angleško. Z jeziki nimam težav, razen z madžarščino. (smeh)

Koliko vas je motilo, da je na Veszpremovem urniku ogromno tekem, potovanj in malo časa za trening? Iz Celja sem bil navajen več treniranja, več smo tudi tekli. To mi, iskreno povedano, malo manjka. Igram na krilu in rad tečem. A glede na to, da smo malo starejša ekipa, takšnega tempa ne bi mogli zdržati.

Minute na igrišču imamo razdeljene, zato to ni težava. Izmučijo pa te potovanja. V regionalni ligi z izjemo Skopja in Bresta povsod potujemo z avtobusom. To je najtežji del.

Potovali boste tudi v Celje, četrtič zapored … Brez Celja očitno res ne gre. Navijači se dobro razumejo med sabo, na obeh tekmah sta dvorani polni, to je le dobro za rokomet.

V domači dvorani so Celjani … V Zlatorogu lahko pade vsak, katerakoli vrhunska ekipa. Res je, da smo bili v predlanski sezoni s Celjem najbližje točki z Vespremom na gostovanju. Celjska ekipa je mlada, veliko teče, Veszprem pa je malo močnejša in ji tak slog ne ustreza.

Za nameček ste v lanski sezoni eno prvih tekem lige prvakov igrali prav v Zlatorogu. Na lanski prvi tekmi v Celju mi je bilo zelo čudno. Igrali smo oktobra, ko sploh še nisem dobro poznal svojih tedaj novih soigralcev pri Veszpremu, medtem ko sem s svojimi tekmeci iz Celja igral vse življenje. Pravzaprav sem se bolj domače počutil v celjski ekipi kot v Veszpremovi.

Odšla sta Imam Jamali in Carlos Ruesga, prišla Aron Palmarsson in Ivan Slišković. Kam lahko seže Veszprem v letošnji sezoni? Sezona bo gotovo težja. Pariz se je zelo okrepil, Barcelona, Kiel, Flensburg, Kielce so zelo močni. A močnejši smo tudi mi. Širino smo dobili na položajih, kjer nam je prej nekoliko manjkala. Momir Ilić je odlično odigral sezono, a gotovo potrebuje menjavo. To sta lahko tako Ivan kot Aron.

Skupina lige prvakov? Zelo težka. Pariz, Kiel, mi, okrepljeni Flensburg … Prvo mesto pomeni ogromno zaradi neposrednega četrtfinala in dveh tekem, ki jih ni treba odigrati. Brez dvoma bo tekmovanje veliko napornejše zaradi večjega števila težkih tekem. Zelo zanimivo bo.

Kako z nekajmesečne razdalje gledate na ustoličenje novega selektorja? Vsaka podobna zadeva prinese svež veter. Vsak si želi dokazati, da si zasluži mesto v reprezentanci. Prvi vtisi so pozitivni, vsi smo dobili svoje minute, a navsezadnje nasprotnika (Slovaška in Latvija, op. a.) nista bila ravno po naši meri, veliko močnejši smo od njiju. Močnejše tekme bodo že na turnirju v Nemčiji jeseni. Z novim selektorjem moramo preživeti nekaj več časa, da bi v popolnosti spoznali njegov sistem. Poleg tega reprezentanca ni bila popolna.