SiolNET. Sportal RIO 2016
3,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Dimitrij Mancevič, plavalni trener

Dimitrij Mancevič: Zlata kolajna v plavanju stane milijon evrov

3,78

termometer

mancevic intervju
Foto: Bojan Puhek

"Mislim, da moraš doping iskati, nato se pojavijo ponudbe. Jaz ga nisem nikoli iskal. Zakaj bi ga? Verjamem v svoje delo, obstaja pa še toliko rezerv v tehnologiji in tehniki plavanja," pravi Dimitrij Mancevič, Ljubljančan, ki je v Riu Kazahstancu in Belorusinji pomagal osvojiti zlato in bronasto kolajno.

Dimitrij Mancevič je znamenito ime v plavanju. Trener, ki prihaja iz Belorusije, v Sloveniji živi že 25 let in se ima za Slovenca. Plodno je sodeloval s Petrom Mankočem, Blažem Medveškom, Matjažem Markičem, Metko Sparavec … Čeprav je poklicno v tujino odšel že pred dobrim desetletjem, nikdar ni povsem prekinil stikov s slovenskimi trenerji in plavalci.

Trenutno dela z Belorusi in Kazahstanci, zadnjim je v Riu pomagal do prve olimpijske medalje v plavanju, in to zlate. Drugo je na olimpijskih igrah osvojil z belorusko plavalko. Pri 57 letih je dedek in ne skriva, da mu je desetletnega popotovanja po svetu – deloval je še v Turčiji in Izraelu – dovolj.

Prepričan je, da je za vrhunski uspeh treba imeti ekipo strokovnjakov, ne le enega posameznika ali dveh. Pri delu ga med drugim že vrsto let spremlja mladi kondicijski trener Miha Robnik. Prisegata na sodelovanje in transparentnost. ''Danes je kaj skriti nemogoče. Lahko skrivaš prepovedane stvari. A če se tega ne greš, nimaš česa skrivati,'' pravi Mancevič, ki svoj uspešen program treningov pošlje vsakemu, ki si tega želi.

Čestitke za olimpijski kolajni. Katera ima za sabo večjo zgodbo?
Kazahstanska. S kondicijskim trenerjem Miho Robnikom so naju Kazahstanci našli pred štirimi leti. Tedaj niso imeli prav nobenega sistema dela. Imeli pa so nadarjene plavalce, med katerimi je bil tudi tedaj 16-letni Dimitrij Dima Balandin. Plaval je povprečno, okrog 2:17 na 200 metrov prsno in 1:04 100 metrov prsno. V štirih letih smo čas na 200 metrov izboljšali za deset sekund, na 100 pa za pet.

Poseben užitek je gledati, kako napredujejo plavalec, reprezentanca in zveza. Pred štirimi leti smo ponudili celoten koncept delovanja vseh omenjenih. Niso vzeli le delčka sistema. V Kazahstanu so omogočili kondicijskega trenerja, analitika, sparing partnerje, izobraževanje svojih trenerjev … Nimamo čarobnih besed, koncept je treba sprejeti v celoti.

Dimitrij Mancevič od leta 2005 deluje zunaj Slovenije, čeprav z njenim plavanjem nikoli ni prekinil stikov. Dimitrij Mancevič od leta 2005 deluje zunaj Slovenije, čeprav z njenim plavanjem nikoli ni prekinil stikov. Foto: Bojan Puhek
Kazahstan ni plavalna velesila. Imel je Vladislava Poljakova, ki pa je s 16 leti odšel v ZDA in uspehe dosegal, ko je bil tam že dva olimpijska cikla. Težko bi rekli, da je proizvod domačega znanja. V nasprotju z Balandinom. Ta je poskrbel za prvo plavalno kolajno Kazahstana na olimpijskih igrah. Kazahstan in Singapur sta bila med 18 dobitniki kolajn tista, ki jih do zdaj še nista osvojila. Dimitrij in Joseph Schooling iz Singapurja, ki je premagal tudi Michaela Phelpsa, sta plavalca prihodnosti.

Ste dobili klic kazahstanskega predsednika ali premierja, kaj so vam obljubili za nagrado?
V Kazahstanu imajo lepe nagrade, zelo lepe. A z Miho sva imela svetovalni pogodbi, v kateri nagrade niso bile vključene. Kazahstanski plavalci so bili del najinega programa, zdaj pa čakava, kaj bo. Dali pa so vedeti, da mora biti dobro delo nagrajeno. Dima je dobil 250 tisoč dolarjev. Na prvem mestu ni denar. Realizacija lastnih idej v rezultatu pa nudi posebno zadovoljstvo. Z delovanjem v Belorusiji in Kazahstanu zaslužim dovolj za običajno življenje. Finance niso dodatna spodbuda.

Pod Mancevičevim vodstvom je Herasimenjeva bistveno izboljšala svoj štart. Pod Mancevičevim vodstvom je Herasimenjeva bistveno izboljšala svoj štart. Foto: Reuters Kolajna bronaste Belorusinje Aleksandre Herasimenje je bila manjša senzacija kot Balandinova. Kako ste jo doživeli?
Ona je že bila pred štirimi leti dvakrat olimpijska podprvakinja. Njena hiba je bila slab štartni skok. V Londonu je proti olimpijski prvakinji v prvih 15 metrih izgubila 62 stotink. V cilju pa je bila razlika 14 stotink. Tako je pravzaprav plavala hitreje od zmagovalke, a zaradi slabega skoka v vodo tega ni mogla realizirati.

Povezali smo se s strokovnjaki iz Nizozemske in Estonije, ki znajo tehniko štartnega skoka izboljšati najbolje. Bistveno je napredovala. Do zlate kolajne so jo ločile štiri stotinke, a po drugi strani enak čas tudi do petega mesta. Zato smo srečni, da se je razpletlo tako.

Glede namestitve v Riu je bilo precej pritožb. Tudi pri vas ni bilo tople vode, stranišča niso delovala. Ste vonjali kanalizacijo, kjer je ne bi smeli?
Brazilija je država tretjega sveta. Mednarodni olimpijski komite mora izbirati prirediteljice olimpijskih iger med bolj razvitimi državami. V Braziliji se je videla revščina, zgradbe so bile nedokončane, veliko stvari je bilo narejenih na pol … Še nekaj dni po začetku olimpijskih iger v sobi nismo imeli tople vode. Hrana? Na preteklih dogodkih smo jedli tudi že boljše. Ljudje so srčni, trudijo se, a vse skupaj deluje ''šlampasto'', niti ne vedo, kako bi bilo prav.

Ko smo enkrat jedli v restavraciji, je veter zapihal tako močno, da je odtrgalo streho. Steklo je počilo, stekli smo ven, mislili smo, da se bo vse sesulo. Pri bazenu je potrgalo zavese, ki so bile namenjene zaščiti proti vetru.

Olimpijske igre v Riu mu organizacijsko vsekakor niso ostale v lepem spominu. Olimpijske igre v Riu mu organizacijsko vsekakor niso ostale v lepem spominu. Foto: Getty Images Pred polfinalnim nastopom Herasimenjeve je voznik avtobus s tekmovalkami namesto na olimpijski bazen odpeljal na olimpijski štadion, ki je 45 minut stran. Na srečo so hitro ukrepali danski in švedski trenerji, ki so poklicali organizatorje.

Ti so nato premaknili polfinale na 50 metrov prosto povsem na konec programa. To bi lahko marsikoga stalo finala. Danka Jeanette Ottesen na primer ni prišla v finale. Saša je imela srečo in se v finale uvrstila kot osma. Če bi se stvari zapeljale malo drugače, zgodbe s kolajno ne bi bilo.

Ste uporabljali, videli tudi znameniti ''zeleni'' bazen?
Ne, je pa bil blizu našega. Voda pa je spreminjala barvo tudi na vaterpolskem turnirju, čeprav ne tako očitno. Gre za brazilsko ''šlamparijo''. Brazilci so vgradili potrebne filtre, ki jih je po določenem času treba menjati. Oni pa so jih pustili še več tednov. Filtri so se zamašili in nastale so alge, ki jih ni mogoče počistiti, dokler bazen ni prazen. Časa za to pa ni. Težavo so reševali s kemikalijami, naposled pa so zamenjali filtre.

Naposled so Brazilci le zamenjali filtre v bazenih, kar bi morali storiti že tedne prej, pravi Mancevič. Naposled so Brazilci le zamenjali filtre v bazenih, kar bi morali storiti že tedne prej, pravi Mancevič. Foto: Getty Images
Ste se srečali tudi z drugimi težavami?
Da. Ruski novinarji so mi potarnali, da v novinarskem središču ničesar od svoje opreme ne puščajo na mizah, ker so reči izginjale. Zato nismo hodili nikamor. Z izjemo izleta do znamenitega Kristusovega kipa, kamor so nas pripeljali in tudi odpeljali nazaj v olimpijsko vas. Nismo želeli imeti nikakršnih nevšečnosti.

Je olimpijska vas res svojevrsten svet z drugačnimi merili in principi, ki imajo za posledico ekscese, kakršne so si privoščili Ryan Lochte in druščina?
Poglejte, če imate na kupu deset tisoč športnikov in še pet tisoč ljudi iz spremstva na tako stresnem dogodku, kot so olimpijske igre … Stres pred nastopom in po njem, nekateri so srečni, drugi razočarani. Vsak se znajde po svoje. Že na preteklih OI smo poslušali zgodbe o uriniranju v fontane in polomljenih spomenikih. Če obstaja dvoodstotna verjetnost, da se nekaj zgodi, se bo pri tolikšnem številu ljudi gotovo. To jemljem kot sliko življenja in skupnosti.

Kaj Michael Phelps ima, drugi pa nimajo?

[video: 59627 / ]

V zadnjih mesecih je ogromno prahu dvignila tema dopinga. Je svet dvoličen pri pogledu na dopinške grešnike z Vzhoda in Zahoda?
Poznam zgodbo, navsezadnje izhajam iz ene od držav nekdanje Sovjetske zveze. Obstajajo rizični športi. Če staviš na osvojitev kolajn v dviganju uteži, kar so delali Kazahstanci, Belorusi, Rusi, Ukrajinci, Turki, Iranci, Bolgari, Romuni … 

Dvigovanje uteži v Angliji, Franciji, ZDA praktično ne obstaja. Oni imajo fitnes (smeh, op. p.). Zgodba je preprosta. Kdor bo vzel več in bolj zvito, tisti bo zmagovalec. Lahko bi rekel, da je dvigovanje uteži sinonim za doping. Niti kolesarstvo ni čisto, prav tako ne atletika. Dopinški primeri so bili v obeh športih tudi v Sloveniji.

Dimitrij Mancevič dobro pozna tako "vzhodno" kot "zahodno" dopinško problematiko. Dimitrij Mancevič dobro pozna tako "vzhodno" kot "zahodno" dopinško problematiko. Foto: Reuters Drži, da je bil v Rusiji doping ''predpisan'' na državni ravni, da je bil sistemski?
Ne, tega ni. Ni tako kot v nekdanji Vzhodni Nemčiji, ko nisi vedel, kaj vzameš. Zloglasni zdravnik Grigorij Rodčenkov, ki je prej delal v Kanadi, je pozneje v Rusiji širil doping.

Kazensko so ga preganjali. Nekako se je izvil, izključen je bil iz postopka, vanj pa je bila vključena njegova sestra, ki je snovi vozila in je v zaporu zaradi prometa s prepovedanimi substancami.

On je bil vodja ruske protidopinške komisije. Ruski atleti so privolili v pogoje, da bo on prikrival doping in manipuliral z njim. Ko je bil moj koleg Andrej Voroncev vodja ruske plavalne reprezentance, je Rodčenkov prišel k njemu in mu ponudil prepovedane snovi s ciljem dviga ravni plavanja. Voroncev, ki je imel osemletne izkušnje z delom v Angliji, mu je večkrat zatrdil, da tega noče. Plavalci so čisti. Rodčenkov ima prste vmes pri zimskih športih (primeri iz Sočija, op. p.) in atletiki. V plavanju so mu rekli ne, hvala.

V plavanju so svetovni rekordi sveži, v atletiki pa so nekateri stari več kot 20 let. Tedaj sploh ni bilo dopinških testov. Suvanje krogle, met kopja in kladiva, športi, pri kateri odloča ena kvaliteta, bodisi vzdržljivost bodisi moč, so bolj dovzetni. Pri športih, kjer je pomembna tudi akrobatika, kot sta orodna telovadba ali plavanje, doping nima smisla. 

"Dopinga nisem nikoli iskal. Zakaj bi ga?" "Dopinga nisem nikoli iskal. Zakaj bi ga?" Foto: Bojan Puhek Ste se s skušnjavo dopinga srečali tudi na Slovenskem? Je kdo prišel do vas s tovrstno ponudbo?
Ne. Mislim, da moraš doping iskati, nato se pojavijo ponudbe. Jaz ga nisem nikoli iskal. Zakaj bi ga? Verjamem v svoje delo, obstaja pa še toliko rezerv v tehnologiji in tehniki plavanja.

V kakšnih oblikah se doping sploh pojavlja?
Ko govorimo o aferi Balco (Maurice Greene, Marion Jones idr., op. p.), gre za sintetiziran testosteron. V ameriškem laboratoriju Balco so posebej za športne potrebe izdelali obliko testosterona, ki ni bila registrirana. Ni zavedena kot zdravilo. Če daš kri ali urin na testiranje, se na monitorju pojavijo razni odkloni, ki označujejo to ali ono snov. Tedaj se je pojavilo nekaj, za kar nihče ni vedel, kaj je. Petnajst let jih niso mogli ujeti. Victor Conte, ustanovitelj laboratorija, je bil dolga leta član ameriške olimpijske odprave.

Plavanje je za doping manj dovzeten šport, čeprav se dogaja tudi v njem. Plavanje je za doping manj dovzeten šport, čeprav se dogaja tudi v njem. Foto: Vid Ponikvar Športnikom je težko verjeti, da ne vedo, kaj vzamejo.
Športnik je za vzorec odgovoren do trenutka, ko ga odda. On ni kriv, če nekdo z njegovim vzorcem v laboratoriju nekaj naredi. A manipulacije so tudi drugačne. Ravno za Siol.net je Miha Potočnik, plavalni trener, pred olimpijskimi igrami lepo povedal, da dopinga na reprezentančni ravni ni. Za klube pa ni odgovoren. Dejal je, da ne verjame Tanji Šmid in Borutu Petriču, da je vzela nekaj, česar on ni vedel. Ni res, da je vzela neke kapljice, ampak zdravila, testosteron za konje. Ni mogoče, da ne bi vedela.
Mancevič že vrsto let uspešno sodeluje s kondicijskim trenerjem Miho Robnikom. Mancevič že vrsto let uspešno sodeluje s kondicijskim trenerjem Miho Robnikom. Foto: Bojan Puhek

Miha Robnik o specifiki telesne priprave pri plavalcih:

[video: 59629 / ]

Delovali ste oziroma še delujete v Sloveniji, Belorusiji, Kazahstanu, Izraelu, Turčiji. Kako bi primerjali finančne vložke v plavanje v teh državah?
V poklicnem svetu plavanja velja, da zlata kolajna (na največjih tekmovanjih, kot so olimpijske igre, op. a.) stane milijon. Dolarjev ali evrov, zdaj ni velikih razlik. Milijon je treba vložiti v priprave, oskrbo, postopke treninga … Približno takšen znesek proračuna je imela slovenska plavalna zveza v letih 2007 in 2008. Tedaj se je pojavila Sara Isaković, ki je v Pekingu osvojila srebrno olimpijsko medaljo.

Beremo, koliko vlagajo Avstralci, Angleži, Kanadčani … Gre za večkratnike milijona. Kandidatov za kolajne je seveda več. V Kazahstanu je eden, v Belorusiji eden ali dva, v Angliji in Kanadi pet, v ZDA 20. Zato se znesek poveča. Običajno se znesek suče okrog milijona.

Strokovnjak, kot je na primer Miha Robnik, ne more priti začasno. Treba je priti, videti stanje, testirati, ponuditi program in nadzorovati njegovo realizacijo. Gre za delo za polni delovni čas. Posamezne zveze si vseh strokovnjakov ne morejo privoščiti, zato smo združili delovanje. Tu so še analitiki, ki prek posnetkov iščejo rešitve za napredek, maserji … Ne razumem, kako računajo na izboljšanje rezultatov na primer v kranjskem ali mariborskem okolju, če so tako ločeni med sabo. V vsakem mestu je kakšen dober plavalec, vsi ostanejo v svojem okviru.

Klub ne more zagotavljati pogojev za osvojitev kolajn. Delo je treba nadgraditi s posameznimi centri ali državnimi ekipami, kjer se združujejo najboljši. Včasih je treba koga povabiti, strokovnjaka ali plavalca, se vključiti v kako skupino zaradi povečanja motivacije. Tovrstno delo vključuje ogromno število ljudi. Vsak dela svoje.

S Petrom Mankočem in tudi preostalimi slovenskimi plavalci je ostal v stiku. S Petrom Mankočem in tudi preostalimi slovenskimi plavalci je ostal v stiku. Foto: Vid Ponikvar

Iz Slovenije ste odšli leta 2005. So vam tedaj ponudili, da ostanete?
Ne. Obratno, bojevali smo se proti temu, da se sistem ne bi rušil. Leta 2008 so ga precej zamajali. Nekateri trenerji so servisirali interese staršev. Imeli smo sistem selekcije, skupinskega dela, vključevanja strokovnjakov z drugih področij. To je bilo leta 2009 uničeno. Z določenimi plavalci in trenerji sem ostal v stiku, predvsem s Petrom Mankočem in Blažem Medveškom. Poleg njiju so k meni v Turčijo prihajali Estonci, Belorusi, Kazahstanec … Povezava s Slovenijo ni bila nikoli pretrgana.

Bi se slovensko plavanje dvignilo višje, kot je zdaj, če bi nadaljevali v vaši smeri?
To je težko reči. Med letoma 1998 in 2008 smo imeli kar lepe uspehe. Postopek se ne ustavi kar tako, kot bi ugasnil luč. Generacija trenerjev, s katerimi smo sodelovali, je še dejavna, a plavanje gre proti nižji ravni. Največja težava je, kako iz mladih plavalcev narediti vrhunske oziroma kako narediti prehod iz mladinske v člansko konkurenco. Ni težava otrokom ponuditi maksimalnega treninga. Oni ne vedo, kaj je težko, kaj pomeni imeti prezgodaj dva treninga na dan. Trenerjev ne zanima, kaj bo pozneje, ampak kaj bo zdaj.

Primer Michaela Phelpsa kaže, da je manj treninga včasih omogoča boljše rezultate. Primer Michaela Phelpsa kaže, da je manj treninga včasih omogoča boljše rezultate. Foto: Guliver/Getty Images
Michael Phelps je prišel do petega mesta na olimpijskih igrah pri 15 letih z enim treningom na dan. To je pedagoško gledano najučinkovitejša metoda. Ker imaš v rezervi še drugi trening, nato lahko eksplodiraš – od finalista do osvajalca kolajn. Obstaja generacija mladih slovenskih plavalcev, ki so bili v mladinski konkurenci med letoma 2004 in 2008 izžeti. Gre za brata in sestro Petrič (Jana Karla in Niko Karlino, op. p.), Mojco Sagmeister in še koga. V mladinskih kategorijah so dosegali blesteče rezultate. Trenerji so mislili, da bo šel napredek v visokem tempu naprej, a ni bilo tako.

Kako bi se lahko slovensko plavanje približalo svetovnemu vrhu?
Ni treba odkrivati tople vode, vzorci za uspeh so znani. Najbolj zanimivo je, da jih nihče ne skriva. Lahko poslušate predavanja o organizaciji nacionalnih zvez, reprezentanc, kako nadgraditi delo v klubih … To je treba aplicirati na domače pogoje. Treba je najti voljo pri vodstvu zveze, da se to naredi.

"Sredstva se najdejo, saj ljudje radi vlagajo denar v tisto, kar razumejo," je prepričan Mancevič. "Sredstva se najdejo, saj ljudje radi vlagajo denar v tisto, kar razumejo," je prepričan Mancevič. Foto: Bojan Puhek Gotovo bosta prvi pomislek in izgovor obenem denar. Je vaš sistem z različnimi strokovnjaki finančno vzdržen za slovenske razmere?
Niti ne vem, kolikšen proračun ima zveza. Omenil sem znesek za 2007 in 2008.

Strokovnjaki bi imeli osnovni dohodek prek raznih projektov, ki potekajo v okvirih ministrstva, ali evropskih sredstev. Seveda je za tak projekt treba imeti več denarja, a zanj morajo prispevati tudi starši, klubi.

Določen plavalec je še vedno v svojem klubu, plavalna zveza le skrbi zanj. Treba je natančno definirati, kdo kaj zmore. Nismo vsi enaki. Ne pričakuje se od vseh enako. V slovenski reprezentanci se je v Riu na podlagi predhodnih rezultatov največ pričakovalo od Tjaše Oder, Anje Klinar in Damirja Dugonjića.

Plavanje je merljiv šport. Dosežki so lahko dokaj natančno napovedani. Pri nas ni ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Sredstva niso v ospredju, sistem je. Sredstva se najdejo, saj ljudje radi vlagajo denar v tisto, kar razumejo. Leto po našem prihodu v Kazahstan je Balandin že pokazal določen napredek, čez dve leti je postal trikratni azijski prvak. Tedaj ni bilo več vprašanj, ali bo rezultat. Videli smo, da ne ''bluzimo'', ampak da smo uresničili zastavljeni načrt. Včasih je treba najprej pokazati rezultat, potem dobiš nagrado.

Slovenska težava je infrastruktura. Slovenska težava je infrastruktura. Foto: Vid Ponikvar Vas je v zadnjem obdobju kdo klical, da bi se vrnili v Slovenijo?
Ne bom skrival, da se vseskozi nekaj pogovarjamo. Tudi slovenski trenerji so me v Riu spraševali, kaj bom počel po OI. Odvisno, kaj bo dejala plavalna zveza. Imam se za Slovenca, tukaj sem doma. Zoprno mi je skakati po svetu. Izraelci me vabijo, tam je vroče (smeh, op. p.), daleč je …

Bi lahko Slovenijo potencialno vključili v trikotnik z belorusko in kazahstansko reprezentanco?
Dobro vprašanje. Ravno o tem se pogovarjamo. Miha zaradi zasebnih zadev ne bo več delal v Belorusiji. Zato tudi jaz razmišljam, ali bi ostal. Združitev programov omenjajo tudi v Izraelu. Oni bi radi razumeli, kako je v nekaterih rezultatsko manj razvitih državah prišlo do takšnega napredka.

V Sloveniji je moteča infrastruktura. Če bi bil objekt na Iliriji zgrajen, kot je bilo zastavljeno, se v moji karieri ne bi zgodili Belorusija in Turčija. Vse bi imel v Ljubljani. To bi bil projekt, kot ga ima Andrea de Nino v Italiji ali Dirk Lange v Gradcu. V Turčiji in Belorusiji imajo primerne objekte.

Sara Isaković je poskrbela za edino plavalno olimpijsko kolajno do zdaj. Sara Isaković je poskrbela za edino plavalno olimpijsko kolajno do zdaj. Foto: Reuters Ko jih je videl Blaž Perko (namestnik generalnega sekretarja na Olimpijskem komiteju Slovenije, op. p.), se je le čudil. To je baza, v katero se v Sloveniji ne vlaga nič. V Kazahstanu končujejo objekt plavalne zveze. Tam ima reprezentanca lahko zastonj priprave za vse selekcije, strokovnjake in plavalce na kupu ves dan. Treninge lahko s table prebere vsak. Tu ni skrivalnic.

Je Sara Isaković s pekinško kolajno izjema, ki potrjuje pravilo, da svetovno nismo konkurenčni?
Vrnimo se k številu držav, ki so osvojile kolajno. Če odštejemo tisti, ki se jima je to posrečilo prvič, jih ostane še 16. Pri štirih od teh je bil le en osvajalec. Ne moremo pričakovati, da bo v Sloveniji več Sar. Med 70 in 80 odstotkov kolajn bo pobralo sedem držav. V majhni Sloveniji ne moremo zaporedoma zagotavljati kolajn in finalov. Vprašanje je bolj, ali plavalci, ki so zmožni velikih dosežkov, dobijo priložnost v dobrem sistemu treninga. To se je zgodilo z Balandinom v Kazahstanu.

Pogled na slovensko plavanje:

[video: 59628 / ]


Kam plava slovensko plavanje?
Upam, da v boljše čase. Trenutno je krivulja obrnjena malo navzdol. Mislim, da je Damir Dugonjić, plavalec, ki je nosil težo uspehov od leta 2010 do danes, sklenil svojo kariero. Brez njega bo težje. Treba je zavihati rokave.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin