Ponedeljek, 6. 4. 2026, 4.00
1 teden, 2 dneva
Gluha igralka Špela Rotar: "Moja babica ni smela kretati, jaz pa imam tolmača na faksu"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,41
Svet je večinoma prilagojen tistim, ki slišijo, a Špela Rotar v njem suvereno najde svoj prostor. 21-letna študentka drugega letnika Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer študira grafično oblikovanje, je gluha od rojstva. Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – danes samozavestno prehaja med svetom gluhih in slišečih ter dokazuje, da meje med njima niso tako trdne, kot se morda zdi. Njene sanje segajo tudi na oder, saj si želi postati igralka, kar je pred kratkim že začela uresničevati.
Špela Rotar je odraščala v gluhi družini, kjer pa gluhota nikoli ni bila razumljena kot omejitev. Njena mama, ki je tudi sama gluha, ji je že od malih nog omogočila vključevanje v slišeče okolje, kar danes prepoznava kot ključno izkušnjo. Prav ta preplet dveh svetov – gluhega in slišečega – jo je oblikoval v osebo, ki se zna gibati med obema, hkrati pa jasno vidi njune razlike. A kot pravi sama, ni bilo vedno lahko, pogosto se je morala boriti za razumevanje, prostor in enakovredno obravnavo.
Njena zgodba pa je tudi zgodba generacij. Njena babica, prav tako gluha, se sploh ni smela učiti znakovnega jezika, njeni starši so odraščali v času, ko je bilo izzivov za gluhe bistveno več kot danes. Špela pa študira, uporablja znakovni jezik, ima tolmača na fakulteti in uresničuje svoje ambicije. Pred kratkim je stopila tudi na gledališki oder v predstavi 100 pa roka!, ki na edinstven način povezuje svet gluhih in slišečih ter odpira prostor za razumevanje, dialog in nove oblike komunikacije. S Špelo sva se pogovarjali s pomočjo tolmačke Natalije Bukovec.
Svet je večinoma prilagojen ljudem, ki slišijo, vidijo in nimajo gibalnih ovir. Kako ste vi doživljali odraščanje v takšnem, slišečem okolju?
Odraščala sem v gluhi družini. Nekako sem imela veliko srečo, da sem se rodila v gluho družino, ker so vedeli, kako me vzgajati. Niso me videli kot manj sposobno. Verjeli so v moje sposobnosti. Verjeli so vame. Vedeli so, da je to v bistvu samo gluhota, da to ni neka velika oviranost. Moja mami mi je zelo veliko pomagala pri vzgoji in tudi pri vzgoji mojega brata. Svaka ji čast. Moja mami ni imela nobene knjige, da bi se naučila, kako vzgajati gluhe otroke. To je morala sama pogruntati in njen sistem je bil res odličen. Na začetku sem hodila v vrtec za gluhe, a mami je želela, da grem v redno šolo s slišečimi. To je bil v tistem času velik problem. Ni bilo običajno, da pošlješ gluhe otroke v normalno, redno šolo, in je bilo veliko komplikacij, ker to ni bilo tipično, ni bilo urejeno. Takrat tudi na sistemski ravni ni niti moja mami vedela, kako.
Rekli ste, da ste se rodili v gluho družino. So bili vsi družinski člani gluhi?
Če sta starša gluha zaradi bolezni ali poškodbe (torej gluhota ni genetsko pogojena), se ta praviloma ne prenaša na otroke. V takih primerih se otrok večinoma rodi slišeč in ga označujemo kot CODA (Child of Deaf Adults). Drugače pa je, kadar sta starša gluha že od rojstva in je gluhota zapisana v njunem genetskem zapisu. Takrat je verjetnost, da se rodi gluh otrok, bistveno večja. Tako je bilo tudi v primeru mojih staršev – oba sta imela genetsko pogojeno gluhoto, ki sta jo prenesla name in na mojega brata. Pri moji mami je šlo za obliko dedovanja, ki se pojavi le občasno, na primer pri posameznikih znotraj generacije. Rodila se je namreč v slišeči družini, kjer je bil gluh le njen stric (očetov brat).
Pri mojem očetu pa je bila gluhota prisotna skozi več generacij, zato je bila dednost pri meni in mojem bratu izrazitejša oziroma prevladujoča. Jaz sem se rodila naglušna, ampak potem sem počasi izgubljala sluh, moj brat pa se je rodil popolnoma gluh. Moj sluh se je torej poslabšal z leti. Med odraščanjem pa nisem imela občutka, da sem naglušna, temveč da sem gluha – ker sem tako malo slišala in nisem imela zares občutka. Potem pa mi je moja prijateljica enkrat rekla, da sem naglušna. Odvrnila sem ji, da ne, da sem gluha. Nato sem poskušala poslušati na obe ušesi in ugotovila, da res nekaj slišim, ampak nikoli zares nisem dala temu posebne pozornosti. Ker sem itak zgubljala sluh in to ni bil nek šok, zdelo se mi je naravni proces. Vedela sem, da se moram privaditi na gluhoto.
Zdravniki mi sicer vedno rečejo, da sem težko naglušna. Kao. Ne rečejo "gluha", ker je gluhota medicinsko slaba beseda, in potem ne rečejo, da sem gluha, ampak težko naglušna. V bistvu sem težko naglušna, ampak imam samo dva odstotka sluha. Če snamem aparat, absolutno nič ne slišim. A naglušnost ni moja identiteta. Jaz rečem, da sem gluha oseba, ker ne morem izkoristiti sluha, tako da imam aparat.
Izražate se tudi z besedami "kao", "ful" in "svaka čast". Je to nekaj kar uporabite vi, ali tako prevede tolmačka?
Ja, v bistvu uporabljam besede "kao", ali pa "kva", "pač", "majke mi" (smeh, op. p.).
Slišečim se marsikaj zdi samoumevno – govor, sleng, telefoni, hitri pogovori in glasovna sporočila. V katerih situacijah najbolj občutite, da je svet v resnici prilagojen predvsem slišečim?
Kje naj začnem (smeh, op. p.). Seveda sem vedela že, ko sem bila majhna, da svet ni narejen zame. Svet ni narejen za mojo gluhoto. V bistvu sem se morala nekako boriti za to, da bi me sprejeli v ta svet. Vedela in razumela sem, da bo težko dobivati določene informacije, ampak sem pač morala najti drugačne načine za komuniciranje. Torej, za klicanje imamo klicni center, kjer lahko prosim, da v mojem imenu opravijo različne stvari. Lahko dobim tolmača, ampak jaz raje prosim prijatelje za klice. Redko se zgodi, da moram karkoli poklicati, vedno uporabljam mail, izkoristim tudi SMS-sporočila in druge načine komunikacije, če je treba kam poklicati, pa prosim nekoga drugega. Vedno so se mi prilagodili tudi drugi – če sem nekomu poslala mail ali SMS, so rekli, da se bomo pač tako pogovarjali.
Pa tudi veliko mojih prijateljev včasih pozabi, da sem gluha, in mi pošljejo glasovno sporočilo, potem pa jim rečem: "Lubica, sori, jaz sem gluha (smeh, op. p.)."
Sliši se, da imate vedno lepe izkušnje. Je bila vseeno kakšna slabša, ki vam je ostala v spominu?
Ja, jaz sicer razlagam na način, da je bilo vse popolno, ampak v bistvu ni tako. Morala sem se zelo boriti za svojo situacijo, sama zase, da bi me drugi spoštovali. Obstaja veliko stereotipov, ki so mi jih pripisovali – da gluhi nismo sposobni, da ne moremo dojemati enako kot slišeči, zato je bilo zelo težko.
Morala sem izkazati svoje sposobnosti in nekateri mi še vedno niso verjeli. To me zelo moti. Tudi, ko sem odraščala, so me velikokrat izključili iz družbe. Če so se pogovarjali v krogu, sem samo sedela zraven in nisem vedela, kaj se dogaja, nisem mogla slediti. Veliko sem morala spraševati, ker nisem razumela. Potem sem skozi proces ugotovila, da ni tak namen, da je takšno okolje, da so ljudje pač taki. Nekateri so me samodejno sprejeli, nekateri me niso. Nekateri so mi takoj dali informacije, nekateri pa pač nimajo tega občutka ali pa se jim mogoče ne da. Ko sem bila mlajša, sem zaradi tega veliko jokala.
Velikokrat sem si rekla: "Fak, zakaj sem gluha, zakaj sem se rodila takšna?" Ko pa je moja mami videla, da zelo trpim, me je vprašala, ali krivim njo, ker sem se rodila taka. Potem sem v svojih mislih nekako preklopila, da to v bistvu vpliva na mojo družino. Če se jaz tako obnašam, to slabo vpliva nanje in se sekirajo, zato sem spremenila način razmišljanja.
Če je kjerkoli kakšna diskriminacija, vem, da nisem jaz kriva. Niso oni krivi, ampak svet nima dovolj informacij, kako pristopiti do gluhe osebe. Če grem v družbo, si vedno rečem: "Ok, če se s kom kadarkoli slabo razumem, bova že prišla do skupne točke". Prej sem delala na tak način, da sem mogoče ustavljala pogovor, ampak potem se je veliko ljudi umaknilo od mene. Potem sem pa ugotovila, da moram jaz povedati, da potrebujem samo malo več časa in da moram malo počakati na informacije, ki jih dobim z zamikom. To je odvisno od drugih, da oni vidijo, kdaj mi bodo povedali, kaj se dogaja. Včasih se namreč pogovarjajo, pa mi potem na koncu povedo, kaj je bilo.
Naredijo povzetek?
Ja, tako. Obnovo (smeh, op. p.).
Kako vam pa slušni aparat pomaga pri komunikaciji?
Aparat mi ne pomaga zares veliko pri komunikaciji. Vse lahko razumem tudi brez njega, potrebujem pa seveda prilagoditve za razumevanje. Pomaga kot pripomoček, da mogoče lažje kaj dojamem.
Kako vam lahko umetna inteligenca pomaga pri komunikaciji s slišečimi?
Umetna inteligenca je lahko zelo koristna, predvsem pri ustvarjanju podnapisov in transkripciji govora. V situacijah, ko nimam tolmača – na primer na dogodkih ali prireditvah z govorom na odru – si pogosto pomagam z aplikacijami za sprotno transkripcijo. Vendar pa to ni popolna rešitev. Transkripcija ne omogoča vedno celovitega razumevanja informacij, saj lahko zapisane besede izgubijo kontekst ali pomen, kar lahko privede do napačnega razumevanja.
Prav zato je prevajanje iz slovenščine v slovenski znakovni jezik še vedno najučinkovitejše, saj omogoča hitrejše procesiranje informacij in boljše razumevanje vsebine. Tudi sama tako lažje sledim dogajanju – imam občutek, da "poslušam", ne pa da ves čas berem z zaslona. Pri pogovorih s prijatelji pa ne uporabljam transkripcije. Ne želim, da bi se komunikacija zanašala na tehnologijo – veliko mi pomeni neposreden stik in pristen odnos z ljudmi.
Uživate tudi v poslušanju glasbe. Na kakšen način vam to uspeva?
Lahko jo poslušam na dva načina: v klubu, ko grem žurat, jo spremljam po ritmu, čutim s svojim telesom, čutim bas in ritem. Slušni aparat dam kar ven, ker takrat bolj poslušam s telesom. Če gre za glasbo iz bivše Jugoslavije ali za rok, mi je v bistvu vseeno, saj imajo različne ritme. To se sicer opazi, ampak se vseeno zlahka vživim v glasbo. Najpomembneje pa je, da ta ritem začutim. Drugi način, kako poslušam, je pa tako, da aparat povežem prek bluetootha s telefonom in lahko slišim normalno. V aplikaciji lahko spremljam tudi besedilo, da še bolje razumem in čutim.
Ko greste spat, aparat verjetno vzamete ven in lepo spite, brez da vas kaj zbudi?
Ful dobro spim! Vzamem ga ven tudi čez dan. Živim s štirimi puncami, ki niso ravno glasne, ampak rade prirejajo zabave, takrat pa je seveda bolj živahno. Vedno jim rečem, naj ne skrbijo – preprosto vzamem aparat ven in je zadeva rešena (smeh, op. p.). Jaz sem najboljša cimra ever. Nič me ne moti.
Pred kratkim ste se lahko približali svojim igralskim sanjam in zaigrali v predstavi 100 pa roka!, kjer se srečata dva svetova, gluhi in slišeči. Kako doživljate to mejo med tema svetovoma?
Med odraščanjem v slišečem svetu sem morala ves čas preskakovati med tema dvema svetovoma. Tudi ko sem šla v šolo med samo slišeče. To je bil drugačen svet in v njem sem se morala znajti.
Na srečo sem imela v osnovni šoli ful dobre sošolce, ki so mi pomagali in se mi prilagajali. Nisem bila poniževana, nisem imela težav s tem, da bi me zafrkavali – razumeli so me. Pri mojem bratu, ki je hodil v isto šolo, pa je bilo zelo veliko diskriminacije. Zelo velikokrat so ga izločali, ker je moški, in uporabljali veliko več fizičnega nasilja, pri ženskah pa je bolj verbalno. Mene tako ni zares zadelo, lahko pa, da je bilo in nisem opazila, pri mojem bratu pa je bilo prav fizično.
Vedno, ko sem šla v šolo, sem videla slišeči svet, ko sem prišla domov, pa gluhi svet. Vsak dan sem imela preskok med tema dvema svetovoma in sem se navadila na ta sistem. Imam pa več slišečih prijateljev kot gluhih in bolje poznam slišečo skupnost. Gluhi svet je zelo majhen, sem pa zelo vesela, če lahko kretam, uporabljam znakovni jezik, da se lahko res sprostim in komuniciram v maternem jeziku. Sproščena sem tudi med slišečimi – res pa je, da obstajajo veliki izzivi.
V predstavi je bila ekipa res odlična, super so pristopali do mene. Sploh ni bilo staromodno, ampak je bilo zelo vizionarsko gledano na to zadevo. Videli so me kot normalno osebo. Name so gledali kot na enakovredno, enakopravno osebo ter so res zelo dobro komunicirali z mano in se mi prilagajali, da sem lažje razumela. Tudi zdaj imam zelo dober odnos z njimi, tako da je bilo odlično.
Kaj bi si želeli sporočiti s to predstavo, kaj bi si ti želeli, da ljudje odnesejo od nje?
Predstava ima zelo posebno strukturo in tudi tehniko. Na odru ni tolmača – ne zato, ker ga jaz ne bi imela, ampak ker je koncept drugačen. Jaz sicer "prevajam", vendar ne v klasični vlogi tolmača. Sem na odru kot gluha oseba, ki sproti preverja z igralcem, ali je prav razumela, in tako se komunikacija odvija naravno, kot v resničnem življenju. To pomeni, da morajo gluhi gledalci spremljati dogajanje na odru, ne pa ves čas gledati tolmača ob strani. Ravno to je za gluho skupnost nekaj posebnega – prvič lahko zares spremljajo predstavo kot celoto. To je velika sprememba v gledališču in lep korak naprej v kulturi. Želim si, da bi se tak pristop uporabljal pogosteje in da bi tudi druga gledališča začela vključevati znakovni jezik na tak način. Kolikor vem, smo bili s tem pristopom prvi v Sloveniji in tudi širše po svetu takih primerov ni veliko – sploh ne tako uspešnih.
Predstava pa ni pomembna samo za gluhe, ampak tudi za slišeče. Ti lahko skozi njo začutijo, kaj pomeni biti gluha oseba – kako živimo, komuniciramo in dojemamo svet.
S svojim soigralcem Jernejem sva razvila prav poseben odnos in način komunikacije. Mislim, da sva lepo pokazala, da se gluhi in slišeči lahko razumemo – vendar je za to potreben obojestranski trud. Pogosto se namreč zgodi, da se trudimo predvsem gluhi, tukaj pa se jasno vidi, da mora korak narediti tudi druga stran. V predstavi se to lepo razvija. Na začetku Jernej komunicira na način, ki za gluhe ni najbolj učinkovit – veliko govori na glas, včasih celo kriči. Ampak če se dereš, jaz še vedno ne slišim. Postopoma pa začne govoriti bolj umirjeno in vse več uporabljati kretnje. Tako skupaj najdeva skupni jezik – kombinacijo govora in znakovnega jezika, ki se izkaže kot zelo lepa in učinkovita.
Pomembno mi je tudi sporočilo, da gluhi nismo "bogi", ampak smo močne osebnosti – le drugače komuniciramo. Sama na odru uporabljam tako govor kot kretnje, s čimer pokažem, da nismo gluhonemi, ampak gluhi, ki znamo govoriti. Hkrati pa vključujem znakovni jezik, da me gluhi razumejo, slišeči pa lahko vidijo in spoznajo, kako ta komunikacija poteka. V bistvu predstava ni toliko o moji osebni izkušnji, ampak o grajenju mostu med gluhim in slišečim svetom. Gre za proces – od začetnega nerazumevanja do postopnega približevanja in vzpostavljanja prave komunikacije. To pa je tudi njen glavni namen.
Ste si od nekdaj želeli postati igralka?
V bistvu, ja. Ko sem bila majhna, sem imela velike sanje, da bi rada bila igralka, a nisem imela samozavesti. Res pa je, da nikoli nisem bila zelo sramežljiva (smeh, op. p.). Moja mama je imela velike probleme z mano, ker sem bila "all over the place". Bila sem zelo živahen otrok. Doma sem imela kamero ter sem se vsak dan snemala in plesala. Še vedno imam te stare posnetke, mislim, da jih je okrog 30. V glavi sem si ves čas predstavljala situacije, postavila sem neko sceno, vse je bilo v moji glavi ... od medijev sem povzela, kar sem gledala, veliko sem na primer gledala Jennifer Lopez in opazovala, kako govori, čeprav nisem znala angleško. Potem sem se pa priključila skupini gluhih igralcev Tihe stopinje.
Zelo uživam v gledališču. Res. Res si želim to študirati. Sicer sem se prijavila na študij, ampak sem na koncu rekla ne, da to ni zame. Veliko je namreč govora. Ampak za naprej bomo pa videli, mogoče bom pa poskusila in našla pravi način, kako se vključiti tudi v to.
Na kakšen študij si želite, greste lahko na AGRFT?
Ne vem, bomo videli. Trenutno študiram grafično oblikovanje na ALUO, kjer rada študiram, saj uživam v umetnosti. Rada delam umetnost, rada oblikujem, res uživam v tem. To je na nek način moj jezik komunikacije, ampak res si tudi želim pokazati svojo sposobnost, svoj karakter tudi skozi igranje. Čeprav študiram grafično oblikovanje, zelo rada raziskujem karakterje v gledaliških predstavah. Tudi zdaj, ko sem imela priliko to odigrati, mi je bil moj lik zelo všeč. Všeč mi je raziskovati psihološko ozadje karakterja neke vloge, da ga prevzamem in predstavim na odru. Res si želim, da bi lahko v prihodnosti še sodelovala pri takšnih projektih in da bi lahko tudi šla to študirat. Ampak za zdaj še ne bom govorila o tem, ker so to ogromne sanje in bomo videli. Bom pustila času čas.
Omenili ste, da si želite s predstavo ljudem pokazati, da niste gluhonemi. Kaj to pomeni?
Če govorimo zgodovinsko, so bili gluhi včasih gluhonemi, ker niso imeli zares sistema, da bi se lahko naučili izražanja. To je bil zelo zaprt sistem, sicer so se učili govoriti, ampak so ostali gluhonemi. Niso sploh znali komunicirati in sistem je bil res slabši.
Nič ni bilo dostopno, pa tudi na začetku je bil znakovni jezik prepovedan, zato se je pojavil naziv gluhonemi. To je zdaj žaljiva beseda, saj mi gluhi lahko govorimo, se trudimo. Res je, da je težko govoriti, od majhnega naprej se moraš učiti. Tako da tehnično nismo gluhonemi.
Vem, da glas uporabljamo na drugačen način, da je velikokrat nepravilno. Jaz sem imela možnost in priložnost se učiti devet let, saj sem imela logopedinjo, tako da znam govoriti do neke mere. Ampak izraz gluhonemi pa damo na stran. Pravi izraz, ki se uporablja, je gluh. To pa je povezano s sistemom, ki je bil prej v bistvu zelo rigiden, diskriminatoren.
Veliko ljudi ne ve, da je gluhonem žaljiva beseda.
Ja, to je meni res noro, saj ko so moji starši hodili v šolo, niso smeli uporabljati znakovnega jezika. Moja babica in dedek sta hodila v gluhonemnico, to je bilo v preteklosti in je bilo še slabše. Z njimi so ravnali, kot da so pacienti, saj je tam deloval tudi zobozdravstveni faks, kjer so imeli ordinacije in so te otroke izrabljali tako, da so na njih vadili zobozdravstvene posege. To je za starejšo skupnost zelo značilno. Meni je noro, da je moja babica doživljala takšne stvari.
Zakaj niso smeli uporabljati znakovnega jezika?
Znakovni jezik je bil prepovedan, ker so verjeli, da ovira razvoj govora. Mislili so, da bodo gluhi bolje govorili, če jim znakovni jezik popolnoma odvzamejo. Menili so, da se bodo gluhi bolje naučili govoriti, če jim znakovni jezik popolnoma prepovejo, zato so ga začeli izključevati iz šol. Pomemben prelom se je zgodil leta 1880 na milanskem kongresu, kjer so sprejeli odločitev, da se znakovni jezik v izobraževanju prepove in da se poučevanje usmeri predvsem v govor in branje z ustnic.
Med zagovorniki takšnega pristopa je bil tudi Alexander Graham Bell (izumitelj telefona in raziskovalec na področju sluha in govora, saj sta bili njegovi žena in mati gluhi, op. p.), ki je verjel, da se bodo tako gluhi lažje vključili v slišečo družbo. V resnici pa se je zgodilo ravno nasprotno: učenci pogosto niso razumeli učiteljev, kar je negativno vplivalo tudi na njihovo izobrazbo. Danes vemo, da je bila ta odločitev za gluhe zelo problematična, saj jim je otežila dostop do jezika in izobraževanja. Danes se kaže, da je najboljši pristop kombinacija obojega – pouk v slovenskem znakovnem jeziku in hkrati učenje govora, na primer z logopedijo, kot je bilo v mojem primeru.
Kljub napredku pa se posledice preteklosti še vedno čutijo. Razvoj je počasen in do prave enakopravnosti je še dolga pot. Zame to pomeni, da ima vsaka gluha oseba dostop do kakovostnega izobraževanja, do dobre komunikacije v družini in do enakih možnosti kot vsi drugi. To se je začelo resneje razvijati šele v 21. stoletju. Zato sem še toliko bolj hvaležna, da živim v času, ko imam pravico do uporabe znakovnega jezika. Veliko zaslug za to ima tudi moja mama, ki se je borila zame. Z bratom sva bila med prvimi v šoli, ki sva imela tolmača – takrat to še sploh ni bilo sistemsko urejeno. Mama se je za to borila kar tri leta.
Moja mama se je tri leta borila, da bi mene in brata vpisala v redno šolo. Takrat sistem še ni bil urejen in ni bilo običajno, da bi gluhe otroke vključili med slišeče. Šolski sistem je to videl kot veliko tveganje – bali so se, da se ne bova znašla in da bo to za naju pretežko. Ampak mama je bila prepričana, da je to prava pot. Želela je, da dobiva enakovredno izobrazbo kot drugi otroci.
Takrat so bile šole za gluhe organizirane drugače – vanje so vključevali tudi otroke z različnimi drugimi težavami, kar je vplivalo na raven izobraževanja. Zato je mama verjela, da bova v redni šoli dobila več priložnosti. Danes razumem, koliko poguma je bilo potrebnega za takšno odločitev. Sodelovala sem tudi v dokumentarnem filmu, ki lepo pokaže odnos do teh institucij in razlike med generacijami. V njem nastopajo starejša gluha oseba, oseba srednjih let in jaz kot mlajša generacija. Zelo zanimivo je videti ta kontrast, predvsem pripoved starejše gospe o tem, kako je bilo nekoč v gluhonemnici.
(Tolmačka Natalija pojasni: V gluhonemnici so paciente pogosto obravnavali kot poskusne zajčke. Vse te starejše generacije imajo večinoma uničene zobe oziroma so zelo hitro dobile proteze, ker so jim uničili zobe. Špeli je fascinantno, kako je mogoče, da je njena babica še del te generacije, ki so jim uničili zobe, njeni starši del generacije, ki niso smeli uporabljati znakovnega jezika, ona pa je tukaj, kjer lahko kreta, ima izobrazbo in tolmača na fakulteti … Zelo hitro se je zgodila ta sprememba, vendar je starejšim generacijam pustila hude travme. Tega je zelo, zelo veliko. Ko delam s kakšnimi starejšimi ljudmi, se vidi zamera do slišečih in na sploh do govorjenega jezika. Jaz to absolutno razumem, ker so se dogajale grozne stvari, op. p.)
Sliši se nepredstavljivo, hkrati pa neverjetno, kako so se stvari spremenile v zadnjih desetletjih. Ali zaradi te krute preteklosti kdaj občutite medgeneracijsko travmo?
Meni iskreno je ful žal, kako so živele prejšnje generacije. Res mi je hudo. Zase ne bi rekla, da imam travmo, ki sem jo prevzela od njih, ampak čutim ta odnos oziroma ta odmik od sveta. Ko na primer rečem svoji babici, da sem igralka, da si želim biti kuharica, karkoli, mi babica reče, da če bom kuhala, bom zmeraj samo lupila krompir. Tudi moja mami je zelo previdna glede mojih igralskih sanj, da bi bilo mogoče bolje, če bi izbrala varnejšo pot zase. Da bom lažje komunicirala in da mi ne bi bilo treba toliko govoriti ... Saj me podpirajo, ampak včasih čutim, da jih skrbi, ali mi bo uspelo. Tudi veliko gluhih mi govori, da prej niso imeli tega, da je bilo prej drugače, da so se morali boriti, da je bilo zelo težko. Razumem, da imajo travmo, in tudi meni je zelo težko, da je bilo tako. Razumem, ampak ne morem pomagati.
Imam srečo, da sem se rodila v ta nov sistem, in sem zelo hvaležna, ker so prav oni tisti, ki so kovali pot zame, da imam vse te dostopnosti. Žal mi je, da niso imeli sreče in so bili ujeti v nestrukturiran sistem, res mi je žal, vsakič, ko mi nekdo razlaga, kaj so doživljali, mi gre večkrat na jok.
Gre za nek način vzbujanja krivde?
Projicirajo name. Sicer razumem, da oni niso krivi za to. Tudi niso znali nekako regulirati svoje travme, imajo pa hude travme in to razumem. Vpliva pa name na tak način.
Poleg tega, da uporabljate znakovni jezik, govorite, igrate in študirate, imate tudi možnost učenja tujega jezika, na primer angleščine. Kako zahtevno vam je bilo to?
Ko sem bila majhna, sem se angleščine učila hitreje kot slovenščine. Zdelo se mi je lažje. Angleščina mi je bila ful všeč, bolj mi je bila logična. Tudi pravila so mi bila lažja, sistem se mi je zdel bolj logičen in jasen, pa tudi veliko sem spremljala na internetu. Začela sem celo razmišljati v angleščini. Pisala sem zgodbice v angleščini, kar je bil sicer problem, ampak zdaj veliko berem slovenske knjige, veliko se izobražujem tudi v slovenščini, slovenski jezik mi je zelo všeč. Rada imam slovenščino, ampak so jeziki zame težki, ker je problem izgovorjava.
Angleški jezik je zame težji za izgovarjati – že slovenščina se mi je zdela težka za naučiti, angleščina pa sploh. Se pa ful ful trudim, da lepo govorim, saj razumem, da je to potrebno za razvijanje v družbi, kjer je primarna komunikacija govoreči jezik. Ko pa dobim priložnost, da lahko v celoti uporabljam slovenski znakovni jezik, se veliko lažje izražam in razlagam, tako kot vsak človek v maternem jeziku. Imam polno pravico do uporabe svojega jezika in to bom vedno izkoristila, saj se je gluha skupnost tako goreče in dolgo borila za to, da lahko sploh normalno kretam brez tega, da mi nekdo reče, da je to prepovedano.
Kot gluha oseba danes lahko živite v svetu slišečih skoraj brez omejitev, in tudi če se te pojavijo, jih lahko premagate. V vaši družini pa ste kar tri generacije gluhih – vi, vaša mama in babica – ki ste živele v različnih obdobjih in sistemih, zato imate zelo različne izkušnje. Ali kljub temu še vedno vidite možnosti za izboljšave, da bi vaši otroci, če bi se rodili gluhi, lahko živeli še bolje?
Zelo lepo vprašanje. Če se gluh otrok rodi v slišečo družbo, si ga seveda želiš zaščititi, ne sme biti diskriminacije. Ampak moja mama je mene vrgla v svet, potem sem se pa jaz naučila počasi. Meni je bil to lep način, ker sem se res veliko naučila o tem svetu. Veliko gluhih se še vedno zapira v svojo skupnost, jaz pa, če bi imela svoje otroke, bi želela, da gredo. "Pojdite potovat, delajte različne stvari." Če ti je karkoli všeč, ni pomembno, ali si gluh ali slišeč, samo pojdi. Vključi se, med gluhe, slišeče, samo pojdi. To bi si želela.
Nikoli ne bi rekla svojim otrokom, da imajo neke omejitve zaradi svoje gluhote, ker prej, ko sem jaz odraščala, sicer moja mami ni nič kriva, ni nič NIKOLI tako rekla na tak način, ampak na splošno. Gluha skupnost se ful obnaša na tak način, da se počutijo zelo omejene, češ, "jaz sem gluh, jaz tega ne morem" ali "ne morem, veš, jaz sem gluha," in to seveda vpliva tudi na otroke. To je vplivalo tudi name, ampak jaz sem se zelo spremenila. Vem, da imam kot gluha oseba določene omejitve, ampak to je to. Jaz jih ne vidim, jaz grem čez njih.
Preberite tudi:
