Cedevita Olimpija
Četrtek, 23. 4. 2026, 4.00
3 tedne, 6 dni
Intervju: Matevž Zupančič, direktor KK Kansai Helios Domžale
Alarm v Domžalah in glasen poziv na pomoč
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,94
Matevž Zupančič (na fotografiji desno)
"Ne bomo dopustili, da se nam zgodijo NK Domžale, smo pa glasno in jasno opozorili na naše težave," iz Domžal sporoča direktor kluba Matevž Zupančič, ki se z ekipo iz sezone v sezono sooča z večjimi finančnimi težavami in močnim zategovanjem pasu.
Čeprav je ekipa Kansai Helios Suns v tej sezoni daleč od moštva, ki je bilo še pred kratkim v vrhu slovenske košarke, je vseeno dokazala, da nikakor ni za odpis. Zasedba, ki jo vodi Jure Močnik, se je nedavno borila v polfinalu druge lige ABA in pustila dober vtis. V ozadju kluba pa se dogaja ogromno. Proračun se krči iz sezone v sezono, marsikdo pa je ob tem že večkrat pomislil tudi na usodo NK Domžale, ki so dočakale klavrn propad. V košarkarskem klubu poudarjajo, da tega scenarija ne bodo dopustili, je pa stanje iz sezone v sezono bolj zahtevno. Ekipa v tej sezoni razpolaga s kadrom, ki je ocenjen na približno sto tisoč evrov, kar je v trenutnih razmerah drobiž in daleč od tistega, s čimer je klub razpolagal v preteklosti.
"Vprašanje je, koliko časa bo lahko klub še deloval na ravni profesionalizma in kaj vsa ta znižanja pomenijo za člansko ekipo v prihodnosti, če se bo to še naprej dogajalo," je oceno dogajanja podal Zupančič, ki ob jasnih klicih na pomoč opozarja, da je stanje resno, sploh ob predpostavki, da se bo kmalu dokončno umaknil tudi že 50 let glavni pokrovitelj kluba Helios.
Sezona se bliža koncu. Kako ste zadovoljni z minulim obdobjem?
Kar se tiče rezultatov, smo zelo zadovoljni. Sicer pa se je sezona že prevesila v zadnji del. Druga liga ABA se je z uvrstitvijo v polfinale za nas znova končala več kot uspešno, o tem tekmovanju lahko govorimo samo v presežkih, saj smo s to mlado ekipo res presenetili, nekaj fantov pa smo tudi potisnili naprej. Trener Močnik se je odlično izkazal že drugo sezono. Vstopamo v zadnji del državnega prvenstva, kjer nas čaka težko delo že v četrtfinalu, a ga bomo skušali preskočiti in se uvrstiti med najboljše štiri ekipe, kot nam je uspelo v pokalu Spar. Glede na vložek in mladost ekipe smo letos res lahko brez pripomb.
Vemo, da položaj v slovenski klubski košarki ni rožnat, ravno nasprotno. Ni skrivnost, da se proračuni v veliki večini v zadnjih letih močno krčijo, vi pri tem niste izjema.
Drži. Pred nekaj sezonami, ko smo trikrat zapored igrali v finalu državnega prvenstva in bili zraven v drugi ligi ABA, smo res upali, da bo sprožena evforija imela tudi dolgoročnejši navijaški in sponzorski učinek, pa se to žal ni zgodilo. Težko je s prstom kazati na enega krivca ali karkoli v tej smeri, ker je ekosistem za klubski šport v Sloveniji res poseben. Podjetnike je seveda treba razumeti, da z denarjem v teh časih ne morejo razmetavati, saj razen občutka družbene odgovornosti niso nagrajeni z izmerljivimi koristmi, kot bi bile na primer določene davčne olajšave za njihove vložke v šport.
Domžalčani se spopadajo z velikimi finančnimi težavami.
Vemo, da državna podjetja bolj skrbijo za vsedržavne športne projekte in dogodke, kot so reprezentance, kar je povsem logično. Zasebni kapital pa se v klube ne steka pogosto, ker se težko povrne. To je problematika, o kateri se je govorilo že neštetokrat. Ni nekih davčnih olajšav za vlaganja in podobne stvari, tako da so klubi prepuščeni svoji kreativnosti. Nekaterim znatno pomagajo občine, drugi se naslanjajo na lokalne donatorje. Trije klubi v Sloveniji smo zgodovinsko navezani na velikega pokrovitelja – Kansai Helios, Krka in Zlatorog. Konkurenca že na Balkanu, kaj šele po Evropi, ima prednost v večjem trgu, na primer odprtem trgu za trženje športnih loterij, nižjih stroških in spodbudah za sponzorstva. Tukaj smo mi v prazgodovini in kmalu nas bo resno udarilo. Številne pobude športni subjekti dajemo lokalnim in državnim oblastem že desetletja, a se ponavadi končajo s pingpongom med institucijami, izgovori in prelaganjem odgovornosti.
Ni enostavno. Stroški se višajo na vseh ravneh, vsaka kriza se pozna, ko pa ta mine, se stvari nikoli ne pocenijo nazaj. To se klubom zagotovo pozna, tudi če se proračuni ne krčijo, se pa vse drugo draži. Težko je konkurirati. Potem je tu v košarki še liga NCAA, ki je s svojim programom financiranja športnikov NIL naredila revolucijo, na drugi strani oceana pa imamo evropske košarkarske krovne organizacije, ki jim je rok trajanja zdavnaj potekel. Tudi slovenski starejši košarkarji so posledično dražji, pri poceni tujcih pa je vedno določeno tveganje. Zlasti pa bi košarkarski delavci in navijači najraje gledali domače fante, če bi bilo mogoče, kar vse iz sosednje ulice. Daleč od tega, da smo mi edini, ki se ukvarjamo s temi težavami, gre za sistemsko težavo, na katero trenutno glasno opozarjamo v Domžalah, jutri pa boste podobne zgodbe slišali od kod drugod.
Sva lahko pri številkah malce bolj konkretna, ko je govora o proračunu in podobno?
O številkah zdaj ne bi pretirano izgubljal besed, naša ekipa je vredna okoli sto tisoč evrov. Proračun se vsako leto niža, zato smo v javnosti nekoliko potarnali, da ne bo potem kdorkoli presenečen, ko morda v prihodnje rezultati ne bodo tako presežni kot v zadnjem obdobju. Vsi si želimo, da bi bila članska ekipa naš paradni konj, ki mu mora slediti mladinski pogon, čeprav smo tudi tukaj morali zategniti pasove.
Če bomo šli organizacijsko še stopnico nižje, pa se bo to zagotovo poznalo na kakovosti našega celotnega produkta. Domžale si zaslužijo profesionalno organiziran klub; igralcem, sponzorjem, lokalnemu okolju in navijačem želimo ponuditi kar največ – ravno to je bila vedno naša konkurenčna prednost, a na prvem mestu bo spoštovanje proračuna. Nikakor ne želimo ustvarjati dolgov, kot se je dogajalo nekoč in ponekod.
Trenersko vlogo opravlja Jure Močnik.
Seveda ne bomo dopustili, da se nam zgodijo NK Domžale, smo pa jasno opozorili na to, kar se nam lahko obeta v prihodnje.
Ravno po vaših zadnjih izjavah za Sportklub in MMC je v športni javnosti završalo, ker ste nakazali, da se lahko ponovi tudi usoda NK Domžale. Kako realna je ta ocena?
To z nogometom je seveda završalo. Je pa primerjava s košarkarskim položajem pretirana. Hitro se potem pojavijo kakšne govorice, da bomo vse skupaj kar ukinili. Vprašanje pa je, kot sem že rekel, na kakšni profesionalni ravni bo klub lahko deloval v prihodnje, če se ne najdejo dodatni viri financiranja.
Bojazen, da članske ekipe ne bo več v trenutni obliki, izhaja iz dejstva, da se sredstva ne morejo zniževati v nedogled. Domžale imajo eno boljših članskih ekip v državi z vzpostavljenim delujočim razvojnim mostom za mlade košarkarje, ob tem pa uspešno nastopajo tudi v mednarodnem tekmovanju, ki je platforma tako za razvoj kot tudi za prodajo igralcev.
Z nastopanjem v mednarodnem tekmovanju klub lažje privabi kakovostne in dosegljive igralce. Če nekje začne vse skupaj popuščati, se to hitro pozna, zato smo na to glasno opozorili. Morda se na tak način motivira tudi koga iz okolja, ki bi se rad videl kot del naše zgodbe in košarki v Domžalah pomagal ohraniti raven – ali pa, zakaj ne, jo celo dvigniti? Vabljeni! Osebno sem prepričan, da bi z malo vetra v hrbet v Domžalah že tri leta gledali ligo ABA1.
V polfinalu lige ABA so morali priznati premoč Širokemu.
Kako težko je v teh zahtevnih časih opravljati vašo funkcijo in "životariti" iz sezone v sezono mogoče celo iz meseca v mesec?
Životarimo ne. Res pa je, da gremo iz sezone v sezono; za vsako sezono vemo, koliko imamo na voljo, in tega tudi ne presegamo. Enako je bilo tudi letos, ko smo v sezono vstopili z najnižjim vložkom, kar se spomnim, a smo bili na srečo dovolj kreativni, da smo dobili nekaj košarkarjev na posojo, kot sta Morano Mahmutovič in Lazarevski iz Dubaja. Ti fantje so nam dali ogromno. Vprašanje pa je, ali lahko to vseskozi ponavljamo, saj ima tudi kreativnost svoje meje. Večini drugih fantov pogodbe potečejo, zato je treba opozoriti, da prihaja nova realnost.
Kar zadeva iskanje rešitev, ste že sami omenili posojo igralcev. Govori se o morebitnem sodelovanju s Cedevito Olimpijo. Je kaj na tem?
Tega ne bom skrival, navezali smo stike. Športni direktor Chechu Mulero ve, kako se taka sodelovanja obnesejo in kaj lahko "matični" klub iz tega pridobi. Predstavili smo ideje, smo v dobrih odnosih in komunikaciji, zato počakajmo; sam verjamem, da bi se iz tega lahko kaj razvilo. Mislim, da bi se to obema stranema izplačalo, kar smo videli na primeru Morana Mahmutoviča, ki je pri nas dobil priložnost za razvoj. Je pa to na koncu njihova odločitev, najti je treba sinergije tudi v poslovnem smislu. Sam verjamem, da lahko takšno partnerstvo presega dogajanje na košarkarskem parketu. Mislim, da bi bilo to dobro za obe strani in tudi za slovensko košarko, da Cedevita Olimpija kot paradni konj naše klubske košarke prispeva tudi na tak način.
Mark Morano Mahmutovič
Bo pa treba za kaj konkretnejšega še malce počakati, nekih podrobnosti, idej še ne morem komentirati. Na ta način bi lahko pomagali našemu klubu, da vsaj ostane na trenutni mednarodni ravni, njihovi mladi košarkarji pa bi dobivali minute za dokazovanje, ki jih sicer v Eurocupu in ligi ABA ne dobijo, kar je glede na raven tekmovanja povsem logično. Mi nimamo takšnega pritiska na rezultat, hkrati imamo odličen trenerski štab, ki je zelo razvojno naravnan, kar smo v zadnjih dveh sezonah tudi dokazali. Oboji operativno vidimo potencial, odločitve pa sprejemajo na vrhu.
Kaj pa morebitna pomoč in posluh krovne zveze?
Na KZS se trudijo in so v zadnjih letih premaknili nekaj stvari, kar se marketinga (prenosi tekem ipd.), a nastopanje v tekmovanjih za klube ostaja predrago. Tekma prve slovenske košarkarske lige trenutno ni produkt. Tekma v prazni, sivi šolski telovadnici, s hreščečimi zvočniki in spikerjem, ki hkrati briše parket in bandažira igralce, ni nekaj, kar bi ti lahko prodal; tukaj tudi ni denarja od televizijskih pravic in podobno, kot je to praksa v nogometu. A naša košarka še vedno ni slaba. Če bi jo postavil v na primer Nemčijo ali pa tudi košarkarsko manjše, nam bolj primerljive države, kot so Slovaška, Madžarska, Češka, kjer imajo polne dvorane z dodatnim programom in kulinariko, bi bilo vse skupaj videti povsem drugače.
Tudi naša stroka je odlična, slovenski trenerji so se večkrat izkazali za vrhunske glede na razmere, v katerih delujejo. Vedno bi v klubu dal priložnost ali mladim ali preverjenim slovenskim strokovnjakom. Težava slovenske lige je velik odliv mladih košarkarjev, organizacijska in finančna podhranjenost klubov in – roko na srce – slaba navijaška kultura.
V začetku koledarskega leta je ekipo zapustil Blaž Mahkovic, ki se je preselil v Novo mesto h Krki.
V Sloveniji je praktično sploh ni. Dvorane se polnijo samo takrat, ko gre za evforijo. V drugi ligi so ponekod tekme polne, ker je pogosto prisoten neki lokalni naboj, prvo ligo pa igramo praktično sami zase in za dva starša, ki po možnosti nista zadovoljna z minutažo sina. Podobno težavo ima recimo tudi Cedevita Olimpija, ki dela odlično tudi pri dogajanju okoli tekem, a se to pri obisku na koncu ne pozna dovolj. Dosežki te ekipe v Eurocupu so podcenjeni. Te nove realnosti tisti, ki smo se na tekmah gnetli v starih časih, ne moremo ravnodušno sprejeti.
Če se dotakneva še minulega polfinala lige ABA 2, kjer ste bili glede na proračun in vse skupaj, zelo blizu uspeha proti favoriziranemu Širokemu. Vaš komentar?
V ABA ligi že nekaj časa dosegamo dobre rezultate, vrhunec je bila uvrstitev na final eight in zadnji koš proti Krki, ki nam je takrat odnesel ligo ABA. Ves čas smo blizu, čeprav se sistem ves čas spreminja, smo blizu. Letos je mogoče vse skupaj vredno še malce več zaradi našega proračuna, ekipe in tudi težjega sistema tekmovanja. Široki je bil v polfinalu enostavno premočan, že z zmagama proti Vojvodini v četrtfinalu pa smo storili ogromno. Širokemu želim, da postanejo prvaki.
Zadovoljni smo tudi z obiskom, gledalci nagradijo, ko se za nekaj boriš. Škoda, da ni vedno tako, saj bi si podporo fantje vsekakor zaslužili tudi preostalih osem mesecev.
Za prihodnost je v vašem primeru verjetno težko govoriti, a vseeno, kakšni so cilji za naprej?
Prvi in glavni cilj je, da se do konca sezone čim bolje odrežemo v končnici državnega prvenstva. Potem pa bomo šele potegnili črto in natančno videli, kako in kaj naprej in kam lahko sežemo v naslednji sezoni. Nastopanje v ABA2 ligi smo si že zagotovili, o tem, ali bomo tam tudi nastopali, pa bomo odločali po sezoni. Želja seveda je, kot že rečeno, pa bomo morali najprej upoštevati finančne zmožnosti.
Vedeti je treba tudi, da večini igralcev potečejo pogodbe, večina bo verjetno odšla drugam, na višjo raven, kar so si zaslužili, kar je na koncu tudi pohvala za naš klub in naše delo, a to pomeni, da nas čaka težka naloga sestave ekipe na povsem novih temeljih. V vsakem primeru bodo temelji mladi in ne bomo odstopali od naših preverjenih uspešnih formul.
Preberite še:
