Olimpijski prvak, ki je vzljubil Bohinj

Mahe Drysdale se bo do odhoda na olimpijske igre pripravljal v Sloveniji.

Medtem ko bo slovenska veslaška reprezentanca bližajoče se olimpijske igre v Riu de Janeiru prvič po osamosvojitvi spremljala zgolj prek malih ekranov, pa dneve do odhoda v Brazilijo prav na gladini Bohinjskega jezera odšteva vselej močna novozelandska reprezentanca. Na čelu te je 37-letni in kar 200 centimetrov visoki Mahe Drysdale, ki je pred štirimi leti v Londonu postal olimpijski prvak. Leta 2008 je v Pekingu osvojil bronasto odličje, v domači vitrini pa ima tudi pet zlatih in tri srebrne kolajne s svetovnih prvenstev. Večkratni novozelandski športnik leta je tudi svetovni rekorder med enojci, saj je 2000-metrsko razdaljo leta 2009 preveslal v času 6:33,35.

Kako postati olimpijski prvak? Pravega recepta verjetno ni. Mnogi športniki poudarjajo, da je treba na olimpijsko tekmo gledati kot na povsem običajno preizkušnjo. Je sploh mogoče odmisliti vse okoliščine?
Ta pristop je prav gotovo pravi. A sam stavim predvsem na preusmerjanje pozornosti. Kdor preveč razmišlja o teži olimpijskih iger, res lahko postane žrtev odmevnosti dogodka. Moje misli so zato večinoma pri popolni osredotočenosti. Kaj storiti, da bom v danem trenutku najboljši? Kako na tisti dan pokazati največ? Pri tem res ni tako pomembno, ali gre za tekmo svetovnega pokala ali pa olimpijske igre. Tekma je tekma. Toda … Bom na manjši tekmi res tako motiviran? Ne! Želja po popolnosti na olimpijskih igrah je, vsaj v mojem primeru, večja kot kjerkoli.  

Do iger nas loči še slab mesec. V Brazilijo potujete kot aktualni olimpijski prvak. Čutite ta status?
Vesel sem, da sem postal olimpijski prvak. Vem, kakšna je pot do vrha. A v Rio ne potujem kot branilec naslova. Tja se bom podal po novo zlato kolajno. To je osrednji cilj. Ko bom, skupaj s preostalo peterico, sedel v čolnu na dan velikega finala, ne bo pomembno, kdo je olimpijski ali kdo svetovni prvak.

V Londonu prvak, v Riu?

Napovedujete napad na zmago. Kaj pa tekmeci?
Čeh Ondrej Synek ima verjetno podoben cilj. Pozoren pa velja biti tudi na Hrvata Damirja Martina.

Ujeli smo vas na Gorenjskem. Kakšna je povezava med novozelandsko veslaško reprezentanco in Bohinjem?
Jezero smo "odkrili" leta 2011, ko smo se pripravljali na svetovno prvenstvo na bližnjem Bledu. Tisti trening nam je odlično uspel, zato se vse od takrat vračamo in pripravljamo na velika tekmovanja.  Gre za mirno okolje z idealnim jezerom za trening. Vodna gladina je večinoma zelo mirna, poleg tega pa ima veslač na voljo kar štiri kilometre, kar je enkrat dlje od tekmovalne razdalje. Nobenih težav nimamo niti s čolni za trenerje, za nameček pa so domačini zelo prijazni.

Ste kot veslač osredotočeni zgolj na trening ali pa vam pogled uide tudi v slikovito naravo?
No, tu sem vsekakor zaradi veslanja. A po naravi sem človek, ki rad opazuje okolico. Poleg tega moj trening vključuje tudi kolesarjenje, med katerim spoznavam naravo. Tu, v Bohinju, je resnično lepo. Prav zaradi tega sem s seboj pripeljal ženo in hčerko, ki sta navdušeni nad tukajšnjim življenjskim ritmom. Bili smo pri slapu Savica, se vozili z ladjo po jezeru …

S kakšnimi besedami bi rojakom priporočili ta del Evrope? "Bohinj me vedno prevzame!"
Za posameznika je dovolj, če zgolj pogleda proti jezeru. Hitro bo ostal brez besed. V zadnjih letih sem v Bohinju prebil 18 tednov, pa me pogled na jezero še vedno prevzame. Čarobno okolje, ni kaj.

Blizu pa je tudi Bled, kjer ste leta 2011 postali svetovni prvak …
Če bi iskal kader za razglednico, je Bled z otočkom in gradom na skali še precej lepši. A za moj okus je te dni tam morda celo nekoliko preveč živahno, predvsem za veslaški trening. Imam pa res lep spomin na Bled. Prvenstvo leta 2011 je bilo čudovito. Tudi rezultatski spomin je lep.

Kako pa bi slovenskega turista povabili v vašo državo?
Tudi Novo Zelandijo odlikuje slikovita in raznolika pokrajina. Je pa vse skupaj veliko večje in bolj odprto. Če bi me vprašali za nasvet, kam se podati, bi priporočil Queenstown.

Turistu ne bo treba poslušati o gospodarski krizi?
V primerjavi z Evropo nas kriza vsekakor ni hudo prizadela. Dobro smo izolirani. Danes je gospodarstvo v zelo dobri kondiciji, raven brezposelnosti je zelo nizka … Nekaj težav smo imeli v letu 2009, a predvsem zaradi trgovanja s partnerji iz držav, kjer je kriza najbolj ostro zarezala. Načeloma pa jo je Nova Zelandija na srečo dobro odnesla.

V veslaškem svetu veljate za velikana tega športa. Kako znani pa ste v domovini?
Novozelandski športi junaki so predvsem igralci ragbija. Pri nas je to šport številka ena. Brez kakršnegakoli dvoma. Veslanje? Velja za osrednji novozelandski olimpijski šport. Prav zaradi tega smo uspešni veslači dobro poznani, nismo pa zvezdniki, ki se brez varnostnikov ne bi mogli potikati po mestih. Včasih se prav zadovoljno namuznem, ko vidim kakšnega mimoidočega, ki v meni vidi znan obraz, a ne ve prav dobro, s katero dejavnostjo bi me povezal.  

Kaj pa finančna plat? Je mogoče živeti od veslanja?
Država odlično skrbi za športnike. Kdor je rezultatsko uspešen, prejme lepo državno plačilo. Na podlagi te pomoči lahko že desetletje brezskrbno veslam in razmišljam le o treningih in tekmah. Če te podpore ne bi bilo, bi vesla že zdavnaj postavil v kot.

Na odprtju iger leta 2008 v Pekingu je nosil zastavo Nove Zelandije. A dolgoročne eksistence vam šport vendarle ne more zagotoviti?
Dobro živim, a obogatel ne bom. Ko bom končal tekmovalno kariero, se bom moral lotiti drugega dela. Le majhen del novozelandskih športnikov lahko razmišlja o upokojitvi po končani športni karieri. V prvi vrsti so to najboljši igralci ragbija in kakšen posameznik iz drugih športov. Trenutno za najbolje plačanega novozelandskega športnika velja košarkar Steven Adams, ki si kruh služi v ligi NBA.

Večkrat ste že omenili ragbi. Ali je navdušenje nad tem športom imanentno novozelandski narodnosti?
Tako nekako. Kadar igra naša ekipa, pravimo ji "all blacks", je to osrednji športni dogodek. Tudi veslači se med pripravami ob večjih tekmah ragbi ekipe zberemo pred velikim ekranom in spremljamo naše rojake.

Ob tem zaplešete tudi znameniti bojni ples haka?
Haka je postala sestavni del naše ragbi reprezentance. Veslači jo le redko zaplešemo. No, morda med olimpijskimi igrami, ko praznujemo kakšne uspehe.

Že debelo desetletje veslate med enojci, kjer ste tudi svetovni rekorder. Menite, da je to panoga, kjer je mogoče okronati najboljšega veslača?
Med enojci sem se našel. Verjamem, da bom v tem čolnu sklenil kariero. Letos ali čez štiri leta? Tega še ne vem. Ne bi pa trdil, da je zmagovalec med enojci tudi najboljši veslač. Britanec Steve Radgrave je za moje pojme najboljši veslač vseh časov. Ima pet zlatih olimpijskih kolajn, a se med enojci nikoli ni znašel. Vsekakor pa gre za disciplino, ki terja poseben tip športnika. V prvi vrsti mora večino stvari postoriti sam. Večinoma si odvisen sam od sebe. Meni to ustreza.

Gre za disciplino, pri kateri veslanje izgubi ekipni pridih. Kako nadomeščate manko soveslača, ki bi vas priganjal med tekmo in obratno?
Gre za mentalno tekmo. Osebno se večkrat zalotim, kako govorim sam sebi. Motivacijo iščem na različne načine. To je ta poseben tip športnika, o katerem sem govoril v predhodnem odgovoru. Sicer pa je tudi zame veslanje ekipni šport. Na pripravah bi se sila težko znašel, če ob meni ne bi bilo še kakšne druge posadke. Tekmujem sam, a sem del ekipe. Brez dvoma.

Se v reprezentanci pogovarjate tudi o virusu zika?
Ne želim podcenjevati virusa. Toda zame to ni težava, zaradi katere bi bil v skrbeh. Verjetnost okuženja je majhna, posledice za športnika pa niso hujše narave. Lahko zboliš za nekaj dni. Težava je le, če se ti to pripeti pred finalom. No, večji problem je zika pri nosečih ženskah.

Med olimpijskimi igrami v Pekingu ste zboleli prav tik pred finalom. Zaradi želodčnih težav ste tekmovali z vidnimi bolečinami in po osvojenem tretjem mestu prizorišče zapuščali v rešilnem čolnu …
Sladko-grenki spomini. Ponosen sem na svojo predstavo in olimpijski bron. A želel sem na Olimp. Kdo ve, kako bi se tekma končala, če bi bil povsem zdrav. A to so trenutki, ki te krepijo, in izkušnje, na podlagi katerih se učiš. Če bi denimo zbolel v Riu, bi se odzval bolje kot v Pekingu. To je olimpijski šport. Priložnost se ti ponudi le vsaka štiri leta. Takrat moraš pokazati največ, ne glede na stanje, v katerem si. Izgovori ne prinašajo kolajn.

Bili ste tudi novozelandski zastavonoša ob odprtju iger. Čast ali breme?
Bolj čast. Takrat - bolj kot kadarkoli – spoznaš, koga predstavljaš in za kako pomembno tekmovanje gre.

Olimpijski prvak, petkratni svetovni prvak in svetovni rekorder. 19. novembra bo dopolnil 38 let, a ne izključuje nastopa na OI 2020.

Trenirate v Sloveniji. Vas preseneča, da slovensko veslanje ne bo imelo niti enega samega predstavnika v Riu?
Prav gotovo. Slovenija je bila v mojih očeh veslaška država, zato je takšen razplet presenetljiv. Toda glede na pogoje za delo, ki so na voljo slovenskim veslačem, verjamem, da bo šla krivulja kmalu navzgor. Tako kot v časih Iztoka Čopa.

Kakšen veslač je bil Iztok?
Čeprav narava v primerjavi s številnimi veslači do njega ni bila tako zelo darežljiva in je bil manjši od tekmecev, je bil del kariere med najboljšimi enojci na svetu. Največje uspehe pa je dosegal med dvojci, zato sva bila redko tekmeca. Vedno sem ga spoštoval. Na ekshibicijskih tekmah sva moči večkrat združila tudi med osmerci.

Med svojo kariero pa je prav gotovo večkrat prespal v domači postelji. Novozelandski veslači pa sta vsako leto vsaj tri mesece zdoma …
Po dobrem desetletju in pol veslaške kariere na najvišji ravni sem se tega že nekako privadil. Res pa je, da imamo to srečo, da vsako leto pobegnem pred novozelandsko zimo. Večji del leta v poletju. Ni slabo, mar ne?

Ime po otoku v Sejšelih

Večkratni novozelandski športnik leta, ki se je sicer rodil v Avstraliji in šolal v Angliji, je ime dobil po otoku v Sejšelih. "Starša sta bila prav tam, ko sta izvedela za nosečnost. Mahe jima je bil všeč. No, tudi meni. Z ženo sva ga namreč obiskala v okviru poročnega potovanja."