Sreda, 20. 7. 2016, 19.01
6 let, 7 mesecev
Olimpijska trilogija rokometašev #fotozgodba
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,88
Za rokometno reprezentanco bodo olimpijske igre v Riu tretje v njeni zgodovini. Pred Brazilijo sta bili njeni olimpijski postaji Sydney in Atene.
Sydney 2000
Prvih ne pozabiš nikoli. V Sydney je slovensko reprezentanco kot prvo iz ekipnih športov, ki s tremi uvrstitvami drži slovenski rekord, popeljal selektor Leopold Jeras, prekaljeni nekdanji trener Slovana. V ekipi je bil še Iztok Puc, za katerega so bile to tretje olimpijske igre v tretjem dresu po jugoslovanskem in hrvaškem. Prav z zmago nad Hrvati sredi Zagreba, ki je pomenila peto mesto na evropskem prvenstvu leta 2000, pa so si Slovenci priborili olimpijsko vozovnico.
Zmagi nad Tunizijo in Avstralijo, remi s Francijo ter porazi z Egiptom, Francijo, Rusijo, Španijo in Švedsko so v seštevku pomenili osmo mesto.
Kdo je igral?
Leta 2000 je bila španska reprezentanca izjemno močna, Slovence pa je ugnala le za tri gole.
Zoran Jovičič, zdaj uspešni trener Kopra, v akciji proti Avstralcem.
Renato Vugrinec prav tako še igra. Nazadnje je bil v Izraelu, čeprav je pred kratkim dopolnil 41 let.
Aleš Pajovič je eden tistih rokometašev, ki so na olimpijskih igrah nastopili dvakrat. Še vedno je aktiven, kot igralec in trener deluje v Avstriji.
Uroš Šerbec je zdaj pomočnik selektorja. Vmes je bil strokovni komentator.
Anketa: olimpijski pogled
Branko Bedekovič (Sydney)''Olimpijske igre so nepozaben dogodek, ki ti vlije energijo. V tej luči potekajo že priprave, ki jih opravljaš z dobro voljo. Same igre pa so tako ali tako neopisljiv dogodek. Ker smo tedaj odšli prvič, smo se temu primerno tudi pripravili. Rezultat bi bil morda boljši, a kar je bilo, je bilo. ''
Tomaž Tomšič (Sydney, Atene)
''Prvikrat je vedno nekaj posebnega. Avstralija, druga celina, bili smo prvič na največjem tekmovanju. Od tam sta imela izkušnje le Iztok Puc in Rolando Pušnik. Imeli smo premalo izkušenj, da bi posegli po višjem rezultatu. Imeli smo tudi težko skupino. V tekmah za razvrščanje smo malo pregoreli. Premalo smo bili vajeni turnirskih sistemov. Kasneje smo se začeli zavedati, kako trenirati. Igrati z Iztokom Pucem?
To je bila poezija. Rekel mi je : 'Ti samo teci, jaz bom videl tvoj obris in ti podal.' Natančno mi je povedal, kam naj se postavim, in tam sem tudi dobil žogo. Znal je potegniti igralca nase, jaz pa sem zato lahko prišel do izraza. Selektor Leopold Jeras je preprost človek. Dejal nam je, da naj igramo le to, kar znamo, da je rokomet kmečka igra, ki se v Nemčiji igra po največjih vaseh. To smo sprejeli in tako igrali. ''
Zoran Jovičič (Sydney, Atene)
''Ko smo šli prvič na OI, smo bili precej pod njihovim vtisom. Če želimo igrati dobro in se boriti za medaljo, moramo odmisliti vse postranske stvari, da bomo videli superzvezdnike in podobno. Moramo iti tekmovat. To je moj prvi nasvet za novopečene olimpijce: naj se fantje osredotočijo le na tekme. Vse drugo bo prišlo.''
Atene 2004
V Grčijo se je Slovenija odpravila z velikimi pričakovanji. Nekaj mesecev prej je namreč slovenski rokomet doživel dva tektonska premika. Celjani so osvojili evropski naslov, reprezentanca pa je postala evropska podprvakinja. Tone Tiselj je v Atene popeljal podobno zasedbo, kot jo je imel na evropskem prvenstvu. Po imenih pravzaprav še močnejšo, saj je na pomoč priskočil še Sergej Rutenka, tedaj vzhajajoči evropski zvezdnik.
A stvari niso šle po pričakovanjih. Zmagi nad Južno Korejo in Egiptom ter porazi s Španijo (za kar 13 golov), Islandijo, Hrvaško (za gol) in Rusijo so zadostovali za predzadnje, 11. mesto.
Kdo je igral?
Slovenija je v Atene prišla kot evropska podprvakinja.
Aleš Pajovič (na levi), Tomaž Tomšič in Andrej Kastelic.
Matjaž Brumen si je zgradil lepo kariero. Zadnja tri leta je igral v Skopju, v prihodnji sezoni pa bo v Gorenju.
Miladin Kozlina in hrvaški zvezdnik Petar Metličić.
Tudi za Uroša Zormana bodo brazilske olimpijske igre druge: če se vmes ne bo zgodilo kaj nepredvidenega.
Tomaž Tomšič in španski vratar David Baruffet.
Rio 2016
Uvrstitev na olimpijske igre je bila dolgo pričakovana, a vsekakor ne samoumevna. Pravzaprav je do nje vodila izjemno vijugasta pot. Potem ko se Slovencem ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo (EP) 2014, so morali za svetovno prvenstvo (2015) odigrati predkvalifikacije. Tam so opravili z Ukrajino, Luksemburgom in Švico, v kvalifikacijah dobili zahtevnega tekmeca – Madžare. Po porazu za tri gole na prvi tekmi je na drugi sledil izjemen preobrat v končnici in uvrstitev na SP v Katar.
Tam je Slovenija pod vodstvom Borisa Deniča sicer končala kot osma – sedem mest je vodilo na olimpijske kvalifikacije ali neposredno v Rio –, vendar so ji na pomoč priskočili Katarci, ki so postali azijski prvaki in sprostili dodatno mesto. Po 14. mestu letošnjem na evropskem prvenstvu se je pri marsikom porajal dvom o sposobnostih ekipe, pravilni izbiri glede selektorja Veselina Vujovića in še posebej o njunem sožitju.
Kakšno zgodbo bo Slovenija spisala v Riu?
Ob tem je Slovenija neuspešno kandidirala za gostovanje olimpijskega kvalifikacijskega turnirja, ki ga je dobila Švedska. Poleg skandinavskih znancev pa so bili udeleženci še evropski podprvaki Španci in Iranci. Večina javnosti je bila prepričana, da sta Španija in Švedska zanesljivi potnici v Rio.
A Slovenija je prvič v zgodovini na uradnih tekmah premagala Španijo, pričakovano ugnala tudi Iran in minimalno izgubila s Švedi ter se uvrstila v Rio celo s prvega mesta. Samozavest je ekipa potrdila še z izločitvijo Norveške, četrte reprezentance z EP, v kvalifikacijah za SP. Obeti so torej spodbudni, koliko olimpijskega ognja v primerjavi s tekmeci premorejo Slovenci, pa bodo povedali avgustovski dnevi.
