Ne Tone Tiselj, reprezentanco za kolajno sestavili rokometaši sami

Pred natančno desetimi leti je slovenska rokometna reprezentanca po izgubljenem finalu z Nemčijo v ljubljanski dvorani Tivoli osvojila srebrno kolajno na evropskem prvenstvu. To je do zdaj največji uspeh rokometne izbrane vrste in edina slovenska medalja z velikih tekmovanj v ekipnih športih. Tedanji selektor, zdajšnji in nekdanji trener Krima Tone Tiselj, se dogajanja odlično spominja. Na slovensko klop je v svojem drugem mandatu prišel nepričakovano, nasledil je Nika Markoviča, ki so ga zamenjali po enem od pripravljalnih turnirjev. Tiselj poudarja, da je imela tista reprezentanca zelo močan nacionalen naboj, ki je po njegovem največja mogoča spodbuda za vsakega športnika.

Ali kdaj potegnete na plan albume fotografij z evropskega prvenstva 2004? Sem že, da. Ko ste me vi poklicali, sem s police potegnil knjigo Zlato leto slovenskega rokometa. Sicer pa se od preteklosti ne živi. Dobro je, da se je spominjamo, saj je šlo za velike stvari. Moj občutek je, da se te po svetu cenijo, pri nas pa morda hitro pozabljamo. Ponosen in srečen sem, da sem bil del te zgodbe. Hvala vsem, ki so nam omogočili to, za kar živi vsak športnik.

Kako ste se odzvali, ko se vam je dobesedno čez noč kot trenerju Krima ponudila priložnost za vodenje moške reprezentence? Bil je kar šok. Za tisto sezono sem imel povsem drugačne načrte. Prvi je bil, da bi se z žensko reprezentanco uvrstili na olimpijske igre (OI). Nikdar ne bom pozabil žreba za evropsko prvenstvo (EP). Po njem smo se z dekleti dobili in dejal sem jim, da se bo od tega dne vse vrtelo okoli moškega rokometa, vendar pa bomo mi tisti, ki se bomo prvi uvrstili na OI. Dekletom se je na obrazih videlo, da si tega izredno želijo in da so za ta cilj pripravljene narediti vse. Vedeli smo, da bo to prvi SP, na katerem bosta lahko zaigrali tudi Agnieszka Matuszewska in Nataša Derepasko. Drugi namen je bil tudi, da s Krimom poskušamo tretjič osvojiti ligo prvakinj.

Potem me je tedanji predsednik Rokometne zveze Slovenije (RZS) in hkrati vodilni človek Krima Zoran Janković poklical in mi dejal: "Ti si trener, ki mu v tem trenutku najbolj zaupam, in verjamem, da lahko uspešno izpeljeva tudi ta projekt z moško reprezentanco." Zame je bilo to veliko presenečenje. Edini moj pogoj je bil, da se pogovori z dekleti.

Koliko časa ste tuhtali o odločitvi? Če sem čisto pošten, je predsednik dejal, da se nimam kaj odločati. (smeh) Seveda predsednik menjave selektorja ni mogel izpeljati sam, temveč je to predlagal na predsedstvu zveze, kjer je dobil soglasje. Tako sem za novico, da bom res vodil reprezentanco, izvedel na dopustu. Seveda sem takoj začel razmišljati o sestavi strokovne ekipe, dopust sem končal in z družino smo se vrnili v Ljubljano.

Kaj je bilo poleg kakovosti glavno vezivo reprezentance? Je bilo nenavadno opraviti prestop iz ženskega v moški rokomet? Zelo pomembno je bilo izbrati najbolj strokovne ljudi, ki jih je po mojem mnenju takrat premogla Slovenija. Predvsem sem si želel ob sebi dr. Marka Šibilo, s katerim sva v tistem obdobju veliko sodelovala in imela podobne poglede. Potreboval sem veliko časa, da sem ga prepričal, ampak sem vesel, da mi je uspelo. Marko mi je res veliko pomagal pri sestavi reprezentance, treningu, analizah. Trener za telesno pripravo je bil Aleksander Lapajne, ki je res strokovnjak za telesno pripravo rokometašev. Vse stvari preizkusi na sebi, sam je bil igralec. Tudi on je opravil ogromno dela.

Trener vratarjev je bil Herman Wirth. Iskali smo še najboljšo zdravstveno službo. Tu sem se naslonil na dr. Dušana Polimaca, ki je tudi moj osebni zdravnik. Delo, ki bi ga naj opravljal fizioterapevt, je sprejel Dušan Mesesnel, maser je bil Sokol Kadrija, snemalec Zoran Čulk. Vodja moštva je bil Boris Stajnko, direktor pa nekdanji reprezentant Tomaž Jeršič.

Uporabljali smo še usluge fakultete za šport, opravili pa smo tudi trening zaupanja in teambuildinga. Izredno pomemben za uspeh je bil nacionalni naboj, ki je gotovo največji mogoče motiv za vsakega športnika. Kar zadeva prestop iz ženskega v moški rokomet, meni to ni povzročalo nobenih težav, saj sem do takrat več časa preživel v moškem kot v ženskem rokometu. Sezono sem začel še pri Krimu, vendar je kmalu vajeti v roke prevzel moj tedanji sodelavec Robert Beguš.

Ste se v mesecih pred prvenstvom dobivali z igralci? RZS mi je omogočil, da sem obiskoval morebitne reprezentante. Z njimi sem se pogovoril in po opravljenih pogovorih smo opravili analizo trenutnega stanja in ugotavljali, kje so naše rezerve.

Kako ste sestavili reprezentanco? Pravzaprav so jo sestavili igralci sami. Na Brdo pri Kranju smo poklicali 25 igralcev. Dali smo jim seznam 30 ali 40 rokometašev, vsak pa je lahko dopisal še, kogar je želel. Naša naloga zanje je bila preprosta. Obkrožiti so morali 15 igralcev, poleg sebe, s katerimi bi lahko Slovenija na EP osvojila kolajno. Na podlagi te sociometrije smo napravili ožji izbor. Pripravljali smo se na Brdu, v Zrečah in Novi Gorici.

Ste uporabili še kakšne druge posebne prijeme? Pomembno je bilo igralce prepričati, da je osvojitev kolajne mogoča. Zavrteli smo jim dva posnetka hrvaške reprezentance. Prvi je bil z EP 2002, kjer je Hrvaška osvojila zadnje mesto. Tista generacija je bila označena za neperspektivno. Čez eno leto je ista reprezentanca postala svetovni prvak. Če lahko oni, lahko tudi mi, smo si rekli.

Zbrali smo posnetke, kako je Slovenija igrala na prejšnjih prvenstvih. Igralci kar niso mogli verjeti, da so to oni. Predvsem obramba je bila strahovito slaba. S pomočjo teambuildinga, sociometrije in treninga zaupanja smo vzpostavili pravilno hierarhijo v ekipi.

Na kakšen način? Zahtevali smo železno disciplino. Od tistih fantov še nihče ni dosegel velikega rezultata. Dejali smo jim, naj nam kar najbolj zaupajo, ker smo s Krimom že dvakrat dosegli velik rezultat. Imeli smo določen režim, ki ni bil moja iznajdba. Na primer uspešni Španec Valero Rivera je imel z zvezdniki Barcelone še precej bolj izrazitega.

Imeli smo na primer skupno kosilo na Brdu. Ko je natakar prinesel juho, je nekdo hotel začeti jesti. Dejal sem, da smo ekipa in da takrat, ko dobimo vsi, rečemo dober tek in začnemo jesti. Imeli smo tudi natančno določena pravila, kako biti oblečeni na treningih. Če je kdo zamočil, se je moral znajti sam in iti nazaj v hotel. Brez reda, discipline, popolne posvečenosti ne moreš napraviti ničesar.

Po tekmi proti Srbiji, ko se je poškodoval Roman Pungartnik, ste ostali le z dvema levičarjema, Renatom Vugrincem in Vidom Kavtičnikom. Kako ste zdržali do konca ob silovitem ritmu tekem? EP smo natančno načrtovali in vse se je uresničilo, z izjemo poškodb. Med prvenstvom smo izgubili Ivana Simonovića. Ta nam je nato pomagal, a se spet poškodoval. Izgubili smo kapetana Romana Pungartnika, Zorana Jovičiča. Torej do polfinala tri igralce. Pred tekmo s Francijo nas je napadla viroza. Vsi smo zaupali v mladega Vida Kavtičnika, ki je bil hit prvenstva, tako na desnem zunanjem kot na desnem krilu.

Renato Vugrinec pa še dandanes dokazuje, da lahko zdrži 60 minut tekme. V tistem obdobju, ko je bil toliko mlajši, in ob vsem pozitivnem naboju pa je bilo to še toliko lažje. Poškodbe so poenotile ekipo. Nekoč sem izjavil, da imamo, tudi če ostanemo samo s štirimi igralci in tremi vratarji, naboj, da premagamo favorite.

A na koncu je goriva v finalu proti Nemcem vseeno zmanjkalo. Je obstajal kakšen način, da bi Slovenija stopila povsem na vrh? Pred finalom smo si rekli, da smo največji bedaki, če pridemo tako daleč in ne vzamemo zlata. Ampak tekma v drugem delu s Francozi in nato polfinale s Hrvati sta fizično in čustveno izpraznila tako nas kot občinstvo. Človeku, ki tega ni doživel, je težko razumljivo. Po tekmi s Hrvaško v polfinalu smo bili prazni. V finalu so nas pričakali Nemci, ki so zadnji veliki tekmovanji izgubili v finalu. Njihova lakota je bila neprimerno večja kot naša. Vse, kar smo poskušali narediti, ni delovalo.

Na kaj ste pri osvojenem srebru najbolj ponosni? Nekaterih stvari smo se zavedli, ko je bilo že vse mimo. Osredotočeni smo bili le na rezultat. V prvem delu smo bivali v Zrečah, v drugem na Brdu. Sploh nismo vedeli, kaj se v resnici dogaja v Ljubljani in Celju. Medijev nismo spremljali. Že v začetku smo rekli, da ne prebiramo nič in da tudi z domačimi ne komuniciramo. Gre za priložnost, ki se ponudi enkrat v življenju. Če ne podrediš vsega temu, da jo izkoristiš, ne moreš biti zraven.

V tistem trenutku je bila Slovenija enotna, združena, ponosna. Tako so delovali tudi igralci, tudi tisti, ki se niso uvrstili v reprezentanco. Tako so nas sprejemali ljudje. Ponosen sem na enotnost tako ekipe kot vseh ljudi, ki so bili zraven. Najbolj pa sem ponosen na to, kako smo zastopali svojo majhno Slovenijo. Ko je bilo prvenstva konec, smo bili vsi prazni in uničeni. Dali smo popolnoma vse, kar smo bili v tistem trenutku sposobni dati.