SiolNET. Sportal RIO 2016
4,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Martin Pavčnik o svoji peti novinarski olimpijski izkušnji #intervju

"Nerad govorim o tem, da se na olimpijskih igrah gara, čeprav to drži, vendar sam to jemljem kot privilegij"

4,05

termometer

Martin Pavčnik
Foto: Osebni arhiv

Odprtje olimpijskih iger, kjer je mogoče začutiti tako čaščeni olimpijski duh, ogled nogometnega finala in slovenski uspehi, "ob katerih ne moreš ostati hladen", so glavna spominska popotnica, s katero se s svojih šestih (petih v vlogi novinarja) olimpijskih iger vrača urednik športa na siol.net Martin Pavčnik. "Z novinarskega vidika pa mi bodo v spominu ostale zgodbe in sogovorniki, ki omogočajo skok iz poročevalskega okvira. To je vedno izziv," dodaja.

 

Številni navijači po koncu večjih športnih dogodkov občutijo nek športni manko. Ali po skoraj treh tednih življenja in dela v Riu de Janeiru tudi sam občutiš podobno abstinenčno (novinarsko) krizo?
Niti ne, po takšnem projektu se umik prileže. Na prizorišču olimpijskih iger si namreč stalno v pogonu. Olimpijski mlin te dobesedno posrka vase, ob vrnitvi domov pa se zgodi avtomatski preklop.

Včasih koga preseneti, kako je mogoče neko določeno obdobje neprestano vztrajati v tako visokem delovnem ritmu. Mislim, da je bistvo v tem, da v času olimpijskih iger živiš v drugem svetu, kar pomeni, da so vsi zunanji dejavniki izključeni. Tam ni časa za družino in prijatelje, ne ukvarjaš se s hišnimi opravili, ki ti lahko predstavljajo motnjo v sistemu, ampak se dejansko lahko posvečaš samo in izključno delu, torej poročanju z olimpijskih iger. Čeprav, in to mislim brez pretiravanja, delaš od jutra do večera, se ti to zdi nekaj povsem običajnega.

"Na olimpijskih igrah se dela resnično od jutra do večera, vendar sam to jemljem kot privilegij." "Na olimpijskih igrah se dela resnično od jutra do večera, vendar sam to jemljem kot privilegij." Foto: Osebni arhiv

Nerad govorim o tem, da se na olimpijskih igrah gara, čeprav to drži, vendar sam to jemljem kot privilegij. Poročanje z olimpijskih iger je bilo zame vedno privilegij, zato mi ni težko in zato nerad govorim o tem, da je naporno.

To so bile tvoje šeste olimpijske igre, od tega že pete delovne, kar te v bistvu uvršča med bolj izkušene v slovenski olimpijski odpravi, če odštejemo vodjo slovenske odprave Iztoka Čopa. Pravijo, da izkušnje tekmovalcem pomagajo. Kako pomembna pa je ta kilometrina za novinarja?
Zelo pomembna, predvsem so izkušnje koristne na področju logistike. Lep primer so avtobusni prevozi na olimpijskih igrah, ki na vseh igrah temeljijo na zelo podobnem konceptu. To moraš osvojiti, za to potrebuješ nekaj časa, in ko to spoznaš, je vse lažje.

Druga stvar je sistem mešanih con, kjer se lahko pogovarjaš s športniki, potem je tu kupovanje telefonov v državi, kjer potekajo igre, urejanje spleta, komunikacija s slovensko reprezentanco. Vse to so elementi, ki so zelo podobni na vseh olimpijskih igrah, kar je nekako logično, saj je Mednarodni olimpijski komite tisti, ki to ureditev narekuje. Hkrati pa podoben sistem za svojo reprezentanco vodi tudi Olimpijski komite Slovenije.

Tudi glede časovne razporeditve si z izkušnjami bolj vešč, naučiš se prepoznati pomembnost posameznega športnega dogodka … Če bi bile to moje prve igre, bi bilo precej težje.

Mešane cone so prostor za srečanje s športniki. Medtem ko se globalne zvezde tam običajno ustavijo zgolj za skupno izjavo, so slovenski športniki s časom bolj radodarni. (Na fotografiji: judoistka Ana Velenšek po osvojitvi bronaste medalje). Mešane cone so prostor za srečanje s športniki. Medtem ko se globalne zvezde tam običajno ustavijo zgolj za skupno izjavo, so slovenski športniki s časom bolj radodarni. (Na fotografiji: judoistka Ana Velenšek po osvojitvi bronaste medalje).

Kdo te je uvajal na prvih olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu?
V veliko pomoč mi je bil Aleš Fevžer, edini slovenski fotograf, ki je sodeloval na vseh olimpijskih igrah po osamosvojitvi Slovenije, poleg tega nas je bilo kar nekaj novinarjev, ki smo tam doživeli olimpijski krst in smo sistem spoznavali skupno.

Kakšna je ločnica med športniki in novinarji? Oni živijo v olimpijski vasi, vi tja hodite na obisk, Kje ste bili nastanjeni?
Drugič po igrah v Pekingu sem doživel, da so organizatorji iger postavili tudi medijsko vas, ki je približno pol ure oddaljena od olimpijske vasi. V bistvu gre za malo bolj urejeno študentsko naselje.

Na novo zgrajeno?
No, na pol zgrajeno. Manjkalo je namreč kar precej stvari. Tri dni na primer nismo imeli tople vode, kolegoma iz Dnevnika je poplavilo sobo in podobno, splet je vsake toliko časa nehal delovati, občasno je zmanjkalo elektrike.

Ampak nič ne de: bilo je relativno čisto, imel sem posteljo, sef in to mi zadostuje. V medijski vasi smo tako ali tako samo prespali. Bi pa rekel, da so na olimpijskih igrah v Sočiju letvico postavili tako visoko, da jo bo težko preseči.

In še zanimivost: v medijski vasi smo imeli bazen. Ne vem, če sem v treh tednih v njem videl tri ljudi. To je dovolj zgovoren podatek o zaposlenosti sedme sile.

Za Martina so bile igre v Riu de Janeiru že šeste olimpijske igre. Pet jih je doživel v vlogi novinarja. Brazilske igre pod petimi krogi je ocenil kot televizijske. "Na televiziji je bilo vse videti čudovito, v praksi pa ni bilo vedno tako," je pojasnil izbor besedne zveze. Za Martina so bile igre v Riu de Janeiru že šeste olimpijske igre. Pet jih je doživel v vlogi novinarja. Brazilske igre pod petimi krogi je ocenil kot televizijske. "Na televiziji je bilo vse videti čudovito, v praksi pa ni bilo vedno tako," je pojasnil izbor besedne zveze.

Kako je bilo na igrah v Riu čutiti utrip sodobnega časa? Menda ste letos prvič tudi na avtobusu imeli brezžično spletno povezavo.
Res je, wi-fi smo imeli tudi na avtobusu, kar se je obrestovalo predvsem tistim, ki jim ni slabo med branjem in pisanjem med vožnjo. Žal sam nisem med njimi. Izračunali smo namreč, da smo v času olimpijskih iger kar tri polne dneve preživeli na avtobusu.

Novost na igrah je tudi ta, da se je zelo veliko materiala objavilo prek družbenih omrežij, česar na primer v Pekingu prav gotovo ni bilo, je pa že bilo čutiti zametke na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 in pozneje v Londonu leta 2012.

Martin Pavčnik na kratko o NAJ v Riu de Janeiru #video

[video: 59595 / ]

Sam pri sebi verjetno razvrščaš olimpijske igre. Ene so najbrž bolj dragocene kot druge. Je to odvisno tudi od izkupička slovenskih olimpijcev?
Nedvomno ima to velik vpliv in ravno zato imajo olimpijske igre v Sočiju pri meni posebno mesto. K splošnemu vtisu veliko pripomore tudi spremljevalno dogajanje. Pričakoval sem, da bo brazilski temperament na teh igrah bolj prišel do izraza, pa niti ni bilo tako. Zdi se mi, da so bile te igre zelo televizijske igre. To pomeni, da so bile na televiziji videti bolje kot pa v živo.

Vzemimo na primer olimpijski park. Na televiziji je videti oh in sploh super, v resnici pa je tam množica kablov, ograj, šotorov, kontejnerjev in nadzornikov. Vidi se, da je Brazilcem zmanjkalo denarja oziroma v šminkanje objektov niso kaj dosti vlagali.

Olimpijska vas je na televiziji delovala dovršeno, v resnici je bilom precej drugače. (Na fotografiji: razpoloženi kajakaš Peter Kauzer dan po osvojitvi težko pričakovane olimpijske medalje prejema telefonsko čestitko predsednika slovenske vlade Mira Cerarja). Olimpijska vas je na televiziji delovala dovršeno, v resnici je bilom precej drugače. (Na fotografiji: razpoloženi kajakaš Peter Kauzer dan po osvojitvi težko pričakovane olimpijske medalje prejema telefonsko čestitko predsednika slovenske vlade Mira Cerarja).

Kaj pa brazilsko navijanje? Večkrat se je omenjalo nešportno navijanje, ki da je pač del njihove folklore. Francoski skakalec ob palici Renaud Lavillenie je brazilske navijače celo primerjal z Nemci na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936, ki niso sprejeli dejstva, da je temnopolti atlet Jesse Owens boljši od atletov z arijskim poreklom.
Verjetno takšno navijanje izhaja iz brazilskega načina navijanja. Vemo, da so Brazilci nogometni narod in tudi v Sloveniji je v nogometu nekaj povsem običajnega, če nasprotniku žvižgaš, če ne še celo kaj hujšega.

In če to preneseš na individualno športno panogo, kjer to ni v navadi, izpade nazadnjaško. Morda nek atlet res ni vajen, da ga izžvižgajo, ni pa bilo tako moteče.

Si pa zdaj tudi na lastni koži doživel, da je nogomet v Braziliji vladar športov.
Nedvomno, kar pa je zelo zanimivo, saj je nogomet na olimpijskih igrah zelo zapostavljen. Pravila namreč določajo, da v reprezentanci lahko nastopajo le trije nogometaši, starejši od 23 let. No, v Riu je bilo drugače.

Nogometna zgodba je bila največja zgodba olimpijskih iger v Braziliji, kjer nogomet uživa ugled božanstva. Nogometna zgodba je bila največja zgodba olimpijskih iger v Braziliji, kjer nogomet uživa ugled božanstva.

Brazilijo enačimo z nogometom, poleg tega je bil eden od teh treh nogometašev, ki so zastopali domačo reprezentanco, zvezdnik Neymar, zato ne preseneča, da je bila nogometna zgodba največja zgodba olimpijskih iger v Braziliji.

Če sem kdaj negodoval, kako slabo je vzdušje na samih tekmovališčih, pa je bil finale na Maracani ena boljših stvari, ki sem jih v športu kadarkoli doživel. Trenutek, ko je Neymar zadel zmagoviti gol, je sprožil takšno navijaško evforijo, ki ji še nisem bil priča.

Srebrna olimpijska medalja Petra Kauzerja. Tretji poskus se je bogato obrestoval. Srebrna olimpijska medalja Petra Kauzerja. Tretji poskus se je bogato obrestoval. Katera slovenska medalja pa je med člani slovenske odprave sprožila evforijo? Katera je najbolj odmevala?
Mislim, da medalja judoistke Tine Trstenjak, ker je bila pač prva in zlata, mene osebno pa se je najbolj dotaknila medalja kajakaša Petra Kauzerja. Zato, ker sem ga spremljal na treh olimpijskih igrah in sem videl, kako si je te medalje želel.

Všeč mi je bil tudi zato, ker je eden redkih športnikov, ki so se upali izpostaviti in javno povedati, da si želijo zlate olimpijske medalje.

Koliko so novinarji lahko prisotni na slavju ob olimpijskih kolajnah? Na primer pri rezanju torte že prej omenjenega Kauzerja?
OKS praviloma vedno organizira sprejem za dobitnike olimpijskih medalj. Tudi novinarji so lahko prisotni, vendar se sam sprejema zaradi oddaljenosti nisem udeležil.

Slavljenec Kauzer je v Riu (in pozneje doma v Hrastniku) v čast olimpijskemu uspehu razrezal torto. Slavljenec Kauzer je v Riu (in pozneje doma v Hrastniku) v čast olimpijskemu uspehu razrezal torto. Foto: Stanko Gruden, STA

Kaj se je zgodilo s sprejemom za judoiste? Ni ga bilo zaslediti.
Hja, sprejem za Tino Trstenjak je bil organiziran v enem od lokalov na Copacabani. Udeležili smo se ga z največjim veseljem, a se je stvar zapletla, saj glavnih slavljenk ni bilo.

V istem času kot slovenski sprejem je bil namreč organiziran tudi sprejem pri predsedniku Mednarodne judo zveze in slovenski judoisti so se raje odpravili tja. Skratka, imeli smo druženje z novinarji brez slavljencev.

Pozneje sem izvedel tudi to, da so organizatorji sprejema pripravili tudi torto, a je ostala v enem od hladilnikov, saj bi bilo menda neprimerno, če bi jo razrezali brez slavljencev.

Organizirano je bilo tudi slavje ob medalji Vasilija Žbogarja, a sem ga izpustil, saj sem bil ta čas na atletskem tekmovanju in finalnem nastopu Usaina Bolta.

Bolt je tudi na olimpijskih igrah nedvomno požel veliko pozornosti. Kaj pa slovenski športniki? Kot si že omenil v enem od javljanj na družbenih omrežij, velikega zanimanja med tujimi novinarji zanje ni bilo čutiti. Tudi za Marjana Fabjana ne. Zakaj misliš, da ne?
V judoističnem svetu je Fabjan prav gotovo ikona in uživa velik ugled, za splošno javnost pa očitno ni bil zanimiv. Prepričan sem, da če njegove varovanke ne bi osvojile petih olimpijskih medalj, tudi v Sloveniji ne bil tako izpostavljen.

V judu je bolj odmevala prva olimpijska kolajna in to zlata, za Kosovo … zgodbo sem potem napeljal tudi na Urško Žolnir in Fabija. Na splošno pa za slovenske športnike med tujimi novinarji ni bilo zanimanja.

Za slovenske športnike med tujimi novinarji ni bilo zanimanja, ga je pa bilo ogromno za jamajškega šprinterja Usaina Bolta. Za slovenske športnike med tujimi novinarji ni bilo zanimanja, ga je pa bilo ogromno za jamajškega šprinterja Usaina Bolta.

Tudi to je ena od razlik med zimskimi in poletnimi olimpijskimi igrami. Ko je na primer Tina Maze zmagala v olimpijskem smuku, smo jo v mešani coni čakali dve uri, saj je bila deležna ogromnega zanimanja. Vsak je želel njeno izjavo.

Za primerjavo: ko smo čakali na dobitnika slovenske olimpijske medalje na poletnih olimpijskih igrah sta bila pred nami, t. i. skupino pišočih novinarjev, samo nacionalni radio in televizija. Nihče drug. Morda komu delam krivico, ampak blaznega zanimanja za slovenske športnike res ni bilo.

Kako pa je z dostopnostjo tujih športnikov? Se jih da uloviti za izjavo? Kdo lahko dobi na primer izjavo že omenjenega Bolta?
Razlika je v tem, ali si broadcaster in imaš televizijske ali radijske pravice za prenos olimpijskih iger ter na podlagi tega spadaš v poseben sektor, kjer lahko dobiš izjavo. Globalne zvezde se skozi mešano cono večinoma samo sprehodijo in dajo skupno izjavo, za dobitnike medalj pa vedno skličejo novinarsko konferenco.

Kaj bi izpostavil kot vrhunec teh iger? Športni in profesionalni?
Odprtje iger name vedno naredi poseben vtis. Tam res začutiš olimpijski duh. To ni mit, to je res nekaj posebnega. Da ti občutek, da je to dogodek, ki je res nekaj več, ki ni zgolj eno od tekmovanj. Priznam, da me vedno znova prevzame, ne glede na to, kako profesionalen odnos skušam vzpostaviti.

Cestna kolesarska dirka je bila posebna zaradi dramatičnega razpleta in vpetosti v lokalno okolje. Cestna kolesarska dirka je bila posebna zaradi dramatičnega razpleta in vpetosti v lokalno okolje. Foto: Martin Pavčnik

Drugi vrhunec iger v Riu je bil prav gotovo finale nogometa, ki sem ga ob koncu iger lahko spremljal bolj sproščeno in ker je bil to res nekakšen navijaški vrhunec, tretja stvar pa so bili vsi slovenski uspehi, ob katerih ne moreš ostati hladen. Tudi kolesarska dirka je bila nekaj posebnega, ker je bila zelo lepo vpeta v njihovo okolje, pa tudi Bolta je vedno lepo spremljati.

Z novinarskega vidika pa so mi všeč zgodbe in sogovorniki, s katerimi lahko stopiš iz poročevalskega okvira. To je vedno izziv.

Na primer "dekle z naslovnic", nekdanja vrhunska plavalka Franziska Van Almsic?
Tako je.

Kaj pa črn dan na igrah?
Mislim, da ga nisem doživel.

Nekdanja plavalka Franziska van Almsick je bila ena od številnih Martinovih sogovornikov v Braziliji. Nekdanja plavalka Franziska van Almsick je bila ena od številnih Martinovih sogovornikov v Braziliji.

Kako je s čustvi? Verjetno so na takih tekmovanjih lahko bolj izražena kot pa na klubskih obračunih, kjer je treba ohraniti razdaljo?
Da, čustva so lahko na takih tekmovanjih bolj odkrito izražena. Novinar si lahko dovoli biti malce navijaški oziroma se mi celo zdi, da se to od njega pričakuje. Še posebej pri televizijskih in radijskih novinarjih, ki ustvarjajo evforijo, medtem ko se pri pišočih pričakuje večja razdalja.

Kako težko je pristopiti k razočaranemu športniku? Vložki, ki so jih vlagali v pripravljalno obdobje, se marsikomu niso obrestovali.
Kot novinar sem se z leti navadil, da uspehov in porazov športnikov ne jemljem več tako čustveno kot sem jih na primer kot otrok, skušam pa razočaranje prenesti bralcu.

Kar pa zadeva razočaranje pri športnikih pa se mi zdi, da so vsi tako profesionalni, da tudi v primeru razočaranj niso imeli težav pri dajanju izjav.

Kljub razočaranju so olimpijci brez težav stopili pred mikrofon. (Na fotografiji: kanuist Benjamin Savšek, favorit za olimpijsko kolajno, po zanj skromnem šestem mestu.) Kljub razočaranju so olimpijci brez težav stopili pred mikrofon. (Na fotografiji: kanuist Benjamin Savšek, favorit za olimpijsko kolajno, po zanj skromnem šestem mestu.)

Pred začetkom iger se je omenjalo kriminal, ziko pa nedokončane gradbene objekte …. Kako si to sam občutil?
O ziki se v Riu ni nihče pogovarjal, smo pa slišali kar precej zgodb o krajah in napadih v favelah. Takrat seveda začutiš negotovost in v podzavesti gojiš občutek, da moraš biti stalno na preži. O tem ni dvoma.

No, po drugi strani pa sem v Riu srečal slovenskega fotografa Simona Plestenjaka, ki v Braziliji živi osem let, pa v tem času ni doživel niti ene negativne situacije.

Mi je bilo pa všeč to, da Brazilci niso skrivali pravega obraza svoje domovine. Tako smo se na primer do olimpijskih prizorišč vozili mimo favel in bili priča brazilski revščini, kar se mi je zdelo primerno, saj je bil to dober pokazatelj, da so te igre padle v svet, kjer se v resnici zelo slabo živi.

Bomba na Copacabani. Del olimpijskega "blišča". Bomba na Copacabani. Del olimpijskega "blišča". Foto: Martin Pavčnik

Kateri spominki vas sicer spominjajo na olimpijske igre? Maskote?

Da, z iger vedno prinesem maskoto. Na začetku sem jih zbiral zase, zadnja leta pa jih podarim hčerki.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin