Kako sem postala dekle z naslovnic

Nekdanja vrhunska plavalka in ena najbolj priljubljenih nemških športnic vseh časov Franziska Van Almsic o prekletstvu zlate kolajne, padcu berlinskega zidu, fotografiranju za naslovnice, novem življenju in Michaelu Phelpsu.

V svoji plavalni karieri je osvojila štiri srebrne in šest bronastih olimpijskih kolajn. Bila je tudi večkratna svetovna in evropska prvakinja. A kljub bogati karieri zvezdništvo Franziske Van Almsic presega okvire plavalnega občinstva. Nase je sprva opozorila z olimpijsko kolajno pri vsega štirinajstih letih, v nadaljevanju kariere pa je pozornost plenila tudi kot lepotica, za katero so tekali fotografi. "To so bili moji divji časi," pravi 39-letna Berlinčanka in dodaja, da kot mati dveh otrok živi umirjeno življenje. Da pa je to tudi športno obarvano, skrbi s posebno fundacijo za pomoč mladim športnikom in kot strokovna sodelavka nemške televizijske hiše ARD in časnika Bild. V tej vlogi je pripotovala tudi v Rio de Janeiro in si z veseljem vzela nekaj časa tudi za Siol.net.

V svoji karieri je osvojila več kot 20 kolajn z največjih tekmovanj.

Zdaj ste bližje novinarskim kot tekmovalnim vrstam. V kolikšni meri se razlikuje pogled na olimpijske igre?
Prav lepo se je vrniti na olimpijske igre. Najraje grem seveda v plavalno dvorano. Všeč mi je, da mi ni treba tekmovati. A ta šport imam še vedno neizmerno rada. Z veseljem se pogovarjam o plavanju. Tudi o moji preteklosti mi ni težko govoriti. Uživam v tem ozračju.

Verjetno pa to ozračje prebudi tudi marsikateri spomin …
Vsekakor. V takšnih trenutkih, tudi ob pogovoru z vami, se zavem, kako izjemno kariero sem imela. Ne le to, kakšno življenje sem spletla okrog plavanja. Od mojega aktivnega plavanja je minilo že 20 let.

Kaj se je spremenilo v tem času? Franziska van Almsick v pogovoru za Siol.net
Veliko. Že zgolj olimpijska vas, pred katero govoriva, je nekaj povsem drugega. Postala je veliko bolj profesionalna. Morda  celo preveč. Tudi ustroj tekmovanj in medijska pokritost sta se spremenila. A to so še vedno iste sanje. To je še vedno ideja o enem kraju, ki združuje več kot tisoč športnikov z vseh koncev sveta. To je tisto, kar daje olimpijskim igram poseben čar. Čutite ta olimpijski duh v zraku?

Da. Vprašanje pa je, ali ste ga vi čutili pred 24 leti v Barceloni. Imeli ste komaj 14 let. Mar ni to premalo, da bi se zavedali odmevnosti svojih rezultatov?
Se popolnoma strinjam. Bila sem premlada, da bi dovolj zrelo gledala na olimpijske igre. A na srečo ni ostalo le pri Barceloni. Nastopila sem na štirih olimpijskih igrah. Ko sem plavala v Atenah, sem bila stara 26 let. Takrat sem na šport in olimpijske igre gledala nekoliko drugače. A ko potegnem črto, vedno znova ugotovim, da so bila to resnično lepa leta mojega življenja. Zaradi občutkov, ki jih doživljam na olimpijskih igrah, bi vsakemu človeku privoščila ukvarjanje s športom. Jasno, vsi ne morejo na olimpijske igre. A tudi brez olimpijskih iger lahko šport spreminja življenje posameznika in mu prinaša lepe stvari.

Ko govoriva o olimpijskih igrah, ne moreva mimo dejstva, da imate v domači vitrini deset olimpijskih kolajn, med katerimi pa ni zlate. Vas neuspešen lov na naslov olimpijske prvakinje še danes kdaj vznemiri?
Velikokrat sem poskusila, velikokrat sem bila blizu. Ni mi uspelo. A danes sem srečna, da nisem nikoli osvojila zlate olimpijske kolajne. Danes sem to, kar sem, prav zaradi tega, ker nimam zlate kolajne. Hvaležna sem življenju. Spoznala sem namreč, da nikoli ne dobiš vsega, kar si želiš. A še vedno si lahko uspešen. Še vedno se imaš lahko lepo. Imam družino in lepo življenje. Zlata kolajna tega ne bi mogla nadgraditi.

"Plavanje mi je odprlo številna vrata."

Verjetno pa vam je plavalna kariera odprla marsikatera vrata.
Najbolj pomembna vrata, ki mi jih je vloga znane plavalke odprla, so vrata televizijskih postaj. Ponavljam, rada imam ta poklic.

V najbolj zvezdniških letih ste bili tudi športna manekenka, dekle z naslovnic. Je bila to naravna vloga?
To se je pač zgodilo. To so bili divji časi. Danes sem drugačna, bolj družinska. A znova je ključno vprašanje, kako sem prišla do tega. Kako sem postala dekle z naslovnic? Ključno je bilo plavanje. V plavanju pa trdo delo. Ko sva govorila o odprtih vratih, sem pozabila dodati, da so se ta morda res odprla, a do te točke sem morala trdo delati. Dekle z naslovnice ima svojo zgodbo.

Ali kaj na svoji poti obžalujete?
Ne. Ubrala bi podobno pot.

Tekmovalne bazene je zapustila leta 2004.

Ta pot se je začela na vzhodni strani berlinskega zidu. Kako dobro se spominjate padca zidu?
Vem, da so se nam takrat odprla nova obzorja. Že dve leti po padcu zidu sem nastopila za združeno Nemčijo na olimpijskih igrah v Barceloni. Bila sem eden od simbolov te enotnosti, simbol upanja.

Kakšno pa je bilo življenje v Vhodni Nemčiji?
Ne glede na vse, kar je bilo povedanega o tej državi, menim, da sem imela lepo otroštvo. Vsaj takšni so moji spomini. Seveda nam ni bilo všeč, da nismo mogli potovati. Tudi dostopnost dobrin je bila omejena. A morda smo zaradi tega toliko bolj trdoživi. Po drugi strani pa je dejstvo, da večji del življenja živim v združeni Nemčiji.

V Rio je pripotovala v novi vlogi: na fotografiji v pogovoru s plavalko iz Sirije Yusro Mardini.

Ko govorimo z nekdanjo izjemno plavalko, seveda ne moremo mimo Michaela Phelpsa. Je to, kar počne, zemeljsko?
Res je neverjeten. Ima izjemno tehniko plavanja, poleg tega pa je eden največji delavcev v športu. Znal se je učiti na izkušnjah. Tudi na negativnih. Ko je zapadel v krizo in se želel vrniti v bazen, mu je trener dejal, da ga bo vodil le, če bo stoodstoten. Očitno ga je ubogal. Njegove predstave v Riu so bile znova nekaj posebnega in prava reklama za naš šport. On je dokaz, da v športu obstajajo heroji, ki so zmožni premikati meje.

Kako dobro pa poznate slovensko plavanje?
Hm … Mi lahko pomagate s kakšnim imenom?

Sara Isaković, Nataša in Alenka Kejžar, Damir Dugonjić …
Kakšno ime je znano,  a prav dobro jih res ne poznam.