Zimski vzponi imajo drugačne zakonitosti kot poletni

Nesreč v gorah je sicer precej več poleti, saj takrat tja zahaja precej več ljudi kot pozimi. Poleg tega je praksa pri nas in v tujini, da v gore pozimi hodijo precej bolj izkušeni. A zimski vzponi so v vseh ozirih neprimerno bolj zahtevni od poletnih in v večini primerov tudi bolj nevarni. Poleg snežnih plazov največje nevarnosti predstavljajo povečana možnost zdrsa, težavna orientacija v megli in izčrpanost.

V hribe se zato pozimi ne hodi brez derez in brez cepina. Ko nadenemo na noge dereze, pa moramo v roke prijeti cepin. To je nujno, razen v izjemnih okoliščinah, ko lahko namesto cepina uporabljamo smučarske palice.

Ko nas v gorah dobi megla, je gibanje sila oteženo. Če ne vidimo stopinj pod sabo, popolnoma izgubimo občutek za prostor. Poleti je na označenih poteh orientacija močno olajšana, pozimi pa so markacije skrite pod snegom.

Tudi pri izbiri vzpona moramo biti pozimi še posebej previdni. Iste turo so v snegu neprimerno bolj naporne in izčrpavajoče, ob tem pa je potrebno upoštevati tudi težo opreme. Pozimi se tudi precej hitreje spusti mrak. Vse to je treba upoštevati in izbrati precej manj zahtevno turo, kot bi jo bili sicer sposobni opraviti v poletnih mesecih.