Željko Kozinc dokazuje: Slovenija je kot naročena za drobne pustolovščine #foto #video

Pri 78 letih še vedno odkriva in raziskuje skrite kotičke Slovenije. Foto: Vid Ponikvar Leta 1939 v Zagrebu rojeni in v Brestanici odraščajoči Željko Kozinc je guru slovenske popotniške literature. Zanimivo, ta nikoli ni bila njegov primarni delokrog. V prvi vrsti se je posvečal novinarskemu delu, urednikovanju, pisateljevanju, slikanju in ustvarjanju poezije. Z izletniško literaturo se je začel ukvarjati po upokojitvi, leta 1997.

Besedila je najprej objavljal v Delovi prilogi Vikend magazin, pozneje v reviji Polet, številna pa so zbrana v seriji štirih knjig z naslovom rubrike, v kateri so izhajali, Lep dan kliče. Skupaj s knjigo Moje najljubše poti in Lepi izleti je bilo od leta 1999 do danes pri založbi Modrijan prodanih 39.400 izvodov, kar Kozinca uvršča med najbolj brane slovenske avtorje. Tudi pri 78 letih še ne namerava mirovati. Poleg slikanja in pesnjenja ustvarja novo knjigo manj znanih in obleganih izletniških točk.

Vaša serija izletniških knjig z naslovom Lep dan kliče je bila prodana v nakladi 39.400 izvodov, kar je za tako majhen prostor, kot je Slovenija, in število prebivalcev, ki jih ima, zavidljiva številka. Zakaj ste se po upokojitvi (Kozinc je dolga leta delal kot novinar časopisa Delo) odločili, da začnete objavljati članke z bolj literarno opisanimi idejami za izlet?

Vse skupaj se je začelo pred 20 leti, ko sem se upokojil. Na neki način sem hotel rešiti "penzion", torej nekaj zraven zaslužiti, se redno gibati in s tem ohraniti zdravje. Pobudo za to je dala moja žena Bogi Pretnar, takratna urednica priloge Vikend Magazin. Reviji je želela dodati recepte, meni pa je naročila, naj si izmislim nekaj, kamor bodo ljudje hodili na izlet.

V svojih popotniških vodnikih se je Kozinc na veliko izognil "razvpitim" krajem (tako jih sam imenuje), kot sta na primer Bled in Piran, ampak je svoje bralce raje popeljal v "svet skritih in že skoraj pozabljenih naravnih in kulturnih zakladov naše države". (Na fotografiji: Planšarsko jezero na Jezerskem) Foto: Jošt Gantar, vir: www.slovenia.info

Sicer pa sem že v času novinarskega dela rad hodil naokrog, le da takrat teh vtisov še nisem zapisoval, niti nisem fotografiral, saj mi ni bilo treba. Večino časa sem namreč delal v tandemu s fotoreporterjem Jocom Žnidaršičem, kar je pomenilo, da je on poskrbel za slikovni del. S fotografiranjem sem se začel ukvarjati na stara leta. Večina fotografij v seriji knjig Lep dan kliče je moja, nekaj jih je prispevala tudi moja hči. Upam si verjeti, da so moje fotografije vedno boljše.

"Slovenske pokrajine sem obiskoval že kot novinar Mladine in revije Tovariš. Takrat sem delal kot reporter oz. t. i. literarni žurnalist, kar gre z roko v roki s potopisom. Obiskoval sem pokrajine, pa ne zato, da bi kakšnega človeka zvabil v tisti kraj, ampak zato, da sem kraj raziskal in bralcem predstavil njegovo socialno, zgodovinsko in geografsko odslikavo. Tega smo se lotevali iz novinarskega sočutja do slovenske nerazvitosti. Že pri Mladini smo pripravljali razne reportaže in to smo delali z veseljem, zato ker nas je zanimalo. Zanimala so nas potepanja, radi smo se znebili pisarne, radi smo koga srečali, s kom poklepetali in na takšnih terenih se je to lepo ujelo." Foto: Vid Ponikvar

Dve tretjini izletov, ki smo jih pozneje objavili v knjigah, smo torej najprej objavili v reviji Vikend magazin. Rubriko sem najprej poimenoval z naslovom Stran od televizorja, kar je bilo ravno obratno od koncepta revije, ki je bila namenjena TV-sporedu.

Moj prvi zapis je bil namenjen Ambrožu nad Krvavcem. Sprva s to rubriko nisem imel nobenih posebnih načrtov, a ker se je v dveh letih in pol nabralo ogromno materiala, sem prijatelju predlagal, da bi ideje zbrali v knjigo. Urednik založbe Modrijan Jurij Senegačnik je razmislil in privolil. Tako se je začelo. Že po naročilih se je videlo, da bo zanimanje za knjigo ogromno. Na založbi so ugotovili, da je to tržna niša.

Video: Kozinc o tem, koga nagovarja s svojimi izletniškimi opisi

Je o vsakem kraju mogoče kaj pametnega napisati ali se je bilo kdaj treba tudi prisiliti?

So določeni kraji, o katerih nisem mogel ničesar napisati, so pa tudi kraji, pri katerih sem imel slabo vest, da ne bi s svojim zapisom, ljudje pa s svojim obiskom, česa uničil.

Upam, da s svojimi zapisi nisem povzročil kakšne škode (nasmešek, op. a.).

Cerkev sv. Primoža in sv. Felicijana nad krajem Besnica pri Kranju spada med največkrat fotografirane motive Slovenije. (Foto: Mirko Kunšič, vir: www.slovenia.info) Foto: Mirko Kunšič

To, kar ste vi objavljali v časopisni rubriki, je danes zelo priljubljeno na družbenih omrežjih, blogih, ..

Res je. Vidim, da je danes te tematike na spletu ogromno, kar je pohvalno, čeprav je za prodajo mojih knjig slabo (smeh, op. a.). Pohodniška in izletniška tematika se je tudi knjižno zelo razbohotila. Včasih smo imeli samo Rudolfa Badjuro, ki je zelo natančno opisoval poti, vedel je povedati na primer, koliko metrov je od prve do druge hruške in podobno, danes je tega materiala bistveno več.

Kar pa zadeva objave na internetu v mojih časih, mislim, da je bil edini spletni portal, ki se je loteval pohodniške tematike, portal www.zaplana.net, ki ga je urejal neki zelo prizadeven gospod in ki po mojem mnenju deluje še danes.

Menda so si vaše članke številni bralci izrezovali in jih lepili v zvezke ali mape in si ustvarili svoj popotniški vodnik po Sloveniji.

Res je, takrat so to ljudje res počeli.

Vas ob sobotah zjutraj še vedno kličejo za nasvet, kam naj se odpravijo na izlet?

Danes ne več, včasih pa se je res dogajalo. Me pa občasno še vedno kdo prepozna in začne pogovor na temo izletništva, občasno se zgodi, da je kdo tudi jezen name. Češ da sem napisal, da je do Potočke zijalke eno uro, on pa da je hodil še enkrat dlje.

Foto: Osebni arhiv

Znano je, da ste se v svojih izletniških zapisih namenoma izogibali navajanju gostiln na poti. Zakaj?

Res je. Če se nekdo odpravi na izlet, bo gostilno že našel, kajne? Ali pa naj si hrano nese s seboj.

Nekateri so me celo silili, naj v svoje opise dodajam gostilne, a tega nisem dopustil. V mojih knjigah ne boste našli niti ene! Morda je to neprijazno do nekaterih, a tako sem se odločil. Lahko se zgodi, da v knjigi objavim informacijo, potem pa bo gostilna čez tri leta zaprla vrata. Kaj si bodo potem ljudje mislili?

Mimogrede, opazil sem, da gre pri tej zvrsti literature pogosto za prepisovanje. Bil sem eden prvih, če ne prvi, ki je manj znane kraje opisoval kot izletniške, danes pa v knjigah drugih avtorjev opažam besede, ki sem jih uporabil v svoji knjigi. Vidim dobesedne prepise ali prirejene opise.

Gozd Martuljek. Foto: Aleš Zdešar, vir: www.slovenia.info.

Kako jih prepoznate?

Po tem, da se v njih pojavlja ista napaka, ki sem jo zagrešil tudi sam (smeh, op. a.), v smislu napačne informacije. Saj veste, da napake se dogajajo … Časovnice, pa kakšna smer je verjetno narobe opisana …

Moram pa pohvaliti določene zapise na internetu. Nekateri so napisani zelo doživeto in obratno, nekateri so suhoparni in zelo dolgočasni. Sicer pa nič hudega, vsak hodi v svojo cerkev, kot rečemo.

In kaj zdaj počnem? Pri pripravi nove knjige o izletništvu si tudi sam občasno pomagam z internetom in kaj malega "ukradem" (smeh, op. a.). Ukradem je morda pretežka beseda, saj gre za skupno last.

Veste, koliko knjig ste prodali?

Mislim, da so bile prve štiri knjige z naslovom Lep dan kliče prodane v 27 tisoč izvodih. Najbolje se prodaja prva. Po vsaki sem rekel, da je zadnja, pa kar nisem odnehal.

Kaj pripravljate v najnovejši knjigi? Do zdaj ste popisali že več kot 700 izletniških točk.

Nov sklop izletov, ki še nikoli niso bili objavljeni. To so izleti, da vas bo kap (smeh, op. a.). Prav nihče ne ve zanje, razen domačinov, seveda. Razmišljam, da bi knjigi dal naslov Razgledišča, skrivnosti, zatišje, nekaj takega.

Je Slovenija željnim pohodništva pisana na kožo ali si to samo domišljamo?

Slovenija je kot naročena za drobne pustolovščine. V eni uri ste lahko kjerkoli. Ali na vrhu hriba z dobro gostilno ali pa v zatišju. Opisal sem že več kot 700 izletniških točk, pa še vedno jih odkrivam. Ne verjamem, da je kje na svetu država, o kateri bi se dalo napisati toliko, kot se da o Sloveniji. Kje v Avstriji, Švici ali na Hrvaškem lahko v enem izletu objameš tolikšen del države, kot to pri nas lahko narediš iz Ljubljane?

Pred leti ste menda načrtovali, da bi obiskali vse slovenske kraje.

Res je, a sem to idejo opustil.

Ste vedeli, da danes to počne nekdo drug? Mitja Lavtar iz Kranja?

Sem zasledil, ja. Koliko je star?

25, 26 let.

Mladenič, torej. Ta bo zmogel. Naj mu bog pomaga. Sam sem se tega prepozno domislil in mi je zmanjkalo časa za izvedbo. Morda sem se malo širokoustil s tem. To sem izrekel še v obdobju, ko sem verjel, da lahko v življenju uresničim vse, kar si zamislim.

V Sloveniji je več kot šest tisoč naselij in če jih želiš obiskati v pravem pomenu besede, to pomeni, da v vsakem preživiš vsaj pol ure, ti vzame ogromno časa in, roko na srce, meni se to ne bi dalo. Upam, da fant ne bo pozabil vsega, kar bo videl.

Priporočamo:
Intervju z Mitjo Lavtarjem, mladeničem, ki bo obiskal vseh 6.036 slovenskih krajev

Pred leti je načrtoval obisk vseh slovenskih krajev, a je idejo sčasoma opustil. Danes jo v okviru projekta Slovenija uresničuje Kranjčan Mitja Lavtar. (Na fotografiji: Kozinc s štirinožnim prijateljem Stanleyjem.) Foto: Vid Ponikvar

Mislim, da jih ne bo, ker si vse poti vestno beleži na Googlovih zemljevidih, se fotografira s krajevnimi tablami, transformatorskimi postajami ali hišnimi številkami.

Odlično. Hvala bogu, da mamo enega takega "norca". V pozitivnem smislu, seveda.

Slovenija je prekrasna država in mislim, da je Slovenec, če je v kaj prepričan, prepričan v to, da je njegova država zelo lepa.

Tudi če se je tukaj nakopičilo toliko grdot in zlorab prostora … Veste, dežela se v svoji lepoti nikoli ne ukloni. Mislim, da iz tega izvira slovenska želja po pohodništvu, izletništvu, raziskovanju. Bolj v smislu iskanja užitkov, kar je tudi prav. Slovenec se bo odpravil v naravo pod pogojem, da ga na koncu čaka dobra gostilna, so pa seveda tudi taki, ki se na izlet odpravijo zato, ker iščejo zatišje.

Moje mnenje je, da izleti pospešijo življenje, da v človeka naselijo nova spoznanja. Izletništvo ni samo rekreacijsko zabavno, ampak je, tako kot planinstvo, kulturno gibanje. To je dragocenost, ki jo Slovenci k sreči imamo in gojimo.

"Slovenci smo pohodniški in izletniški fenomen, le da smo morda preveč stereotipni in vedno obiskujemo iste kraje." Foto: Vid Ponikvar

Smo Slovenci fenomen v smislu, da moramo ob koncu tedna obvezno izlet? Imajo tudi drugi narodi tako navado?

Smo fenomen, le da smo morda preveč stereotipni in vedno obiskujemo iste kraje. Jaz počnem ravno obratno. V mojih knjigah ne boste srečali Bleda in Pirana ali drugih najbolj razvpitih krajev. Preveč oguljeni so. Slovenci se radi podajo na izlet in vsaka sobota prednje še vedno postavi problem: Kam bomo šli danes na izlet? Na Bledu smo bili že petkrat, kremne rezine nam gledajo iz ušes, Portorož smo prehodili po dolgem in počez, kam pa zdaj? Tudi sam se včasih znajdem v zadregi. Kam iti, ko je tako lep dan, kot je današnji?

Mislim, da smo Slovenci usvojili ti. prvo ligo slovenskih krajev, kamor uvrščam Bled, Piran, Postojnsko jamo in podobno, tudi z drugo ligo smo si dokaj domači. Sem spadata na primer Kranjska Gora in Sv. Primož nad Kamnikom. No, potem pa nam ostaneta tretja in četrta liga, kjer so nam kraji povsem neznani, in ravni ti so meni všeč in zanimivi.

V Kozinčevih knjigah ne boste srečali zapisa o Bledu, čeprav priznava, da ga tudi sam rad obišče. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Zdi se mi, da večina še vedno obiskuje, kot vi rečete, prvo ligo.

Res je, no, z mano vred. Še vedno se rad sprehodim okrog Blejskega jezera, da si pretegnem noge. Bled je prečudovit in ima prekrasne zgodbe. Seveda pa se lahko ozremo še malo širše. Se odpravimo na primer na Babji zob ali Ajdno, v Begunje na sv. Petra ... Povsem se strinjam s tem, kar je napisal France Prešeren, da dežela kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno ta, podoba raja.

Če radi zahajate v ta konec Slovenije, priporočam sprehod po kulturni poti, ki se vije od Vrbe do Žirovnice in objame hiše vidnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. V Vrbi se lahko ustavite v hiši Franceta Prešerna, v Smokuču si lahko ogledate hišo Franca Saleškega Finžgarja, v Radovljici vas čaka Linhartova hiša, v Rodinah pa je hiša Janeza Jalna. In če gremo še na drug konec države ... na Koroškem, na primer, vas čaka Mežkova pot, ki velja za nekakšen slovenski treking. Kar osem ur boste hodili in se hudičevo namučili v enem dnevu (smeh, op. a.).

Foto: Vid Ponikvar

Kdaj se je začela vaša pohodniška kariera? Glede na to, da ste rojeni leta 1939, predvidevam, da v tistih letih ob koncu tedna z družino niste ravno pohajali na izlet, ali pač? Kdaj vas je zagrabilo, da ste začeli raziskovati Slovenijo in to beležiti?

V delavskem razredu je bilo že takoj po vojni zelo razširjeno, ne bom ravno rekel pohodništvo, ampak družinsko izletništvo. Za prvi maj, praznik dela, ki je bil za nas kot praznik pomembnejši kot božič ali novo leto, smo se vedno odpravili na izlet. Pot nas je vodila na Bohor, na Gorjance … Prevažali so nas s tovornjaki, drugega ni bilo. Otroci smo se na teh izletih zdivjali, to je bilo prečudovito obdobje!

Kozinc na Krasjem vrhu ... Foto: Osebni arhiv

... in Snežniku. Foto: Osebni arhiv

Pohajkoval sem tudi v času gimnazije, ko sem se vsakodnevno z vlakom vozil do Brežic. Kadar sem šprical pouk, sem vožnjo podaljšal do Zagreba. Včasih sem se potem kar peš podal iz Zagreba do Brestanice, tako da sem bil ravno ob koncu pouka doma. Prehodil sem po 50 kilometrov.

Ampak takrat sem bil sam, ali kot bi rekel Oton Zupančič, "v družbi mladega hrepenenja". Ko hodiš in kar hodiš, ... ja, to sem od nekdaj rad počel. Prehodil sem tudi znamenito romarsko pot Camino del Compostela (800 kilometrov, op. a.) in če le imam čas, to počnem še danes. Če le lahko, se v središče Ljubljane odpravim peš.

Eden njegovih hobijev je tudi slikarstvo, s katerim se ukvarja v domači knjižnici, ki je polna številnih knjig. Foto: Osebni arhiv Kakšno obutev ste imeli? Z današnjo se najbrž ne da primerjati.

Na izlete smo hodili v istih čevljih, kot smo jih nosili v vsakdanjem življenju. Kakršne smo dobili. Šlo je za na roko izdelane čevlje.

Pa saj veste, kaj je mladost … Nikoli nismo imeli občutka, da potrebujemo materialne dobrine. Kolikor je bil povojni čas po eni strani krut, je bil po drugi strani za mladega človeka to srečen čas. Dalo se je zdržati in lepo živeti brez hrane, brez vsega.

Kam ste najraje zahajali? Kateri je vaš najljubši konec Slovenije? Imate svoj najljubši izlet?

Joj, to je tako, kot bi me vprašali, katerega otroka imam najraje. Ali pa katero knjigo. Nemogoče se je odločiti.

Imam sicer nekaj ljubih koncev, za katere bi rekel "Srce mi zaplahota, ko pridem v svoj kraj". To velja za Krško polje, Gorjance ... to je moja domačija. Rad imam Karavanke, tudi na koroški strani, od dežel pa mi je najljubša Koroška.

Slovenija je lepa tudi zato (razmislek, op. a.) … Veste, če je slovenski narod v čem genialen, je v tem, da je znal ustvariti kulturno krajino. Včasih človek ostrmi, ko si jo ogleduje, tako kot ostrmi takrat, ko vidi lepo umetniško sliko.