SiolNET. Sportal Rekreacija
1,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ultra Karavanke 2016 – Tek po slovenskih Karavankah

Tek čez slovenske Karavanke je šele polovica naloge: Nino Fijačko si želi odpreti novo planinsko vezno pot

1,05

termometer

Nino Fijačko
Foto: Osebni arhiv

Nino Fijačko je v začetku avgusta uspešno končal zastavljeni cilj: pretekel je 360 kilometrov dolg slovenski del Karavank s 23 tisoč metri pozitivne višinske razlike. A s tem naloga še ni končana. Mariborčan načrtuje natančno dokumentacijo poti, širši javnosti pa želi predstaviti novo vezno pot na slovenskem območju. Zaveda se, da brez pomoči odgovornih služb to ne bo mogoče.

Kdo je Nino Fijačko?

Nino Fijačko je 30-letnik iz Maribora. Po izobrazbi je diplomirani zdravstvenik, magistriral je iz bioinformatike, pripravlja pa tudi že doktorat. Zaposlen je kot asistent na fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Kot otrok je rad brcal okroglo usnje in vozil kolo, v zadnjih letih pa je povsem preklopil na gorski tek. Med 30. julijem in 5. avgustom letos je pretekel slovenske Karavanke.

Je projekt Ultra Karavanke po zahtevnosti presegel vaša pričakovanja?
Na dosežek sem zelo ponosen. S tem sem izpolnil svojo dolgoletno željo in se do cilja dokopal uspešno in brez poškodb. Pričakovanja so bila velika, vendar ne tako, kot so se izkazala na sami poti. Bilo je zahtevno in naporno, vendar sem kljub temu doživel enkratno prečenje slovenskih Karavank.

S samo izvedbo projekta sem šele na polovici poti. V načrtu imam celotno pot natančno opisati in širši javnosti predstaviti novo vezno pot na slovenskem območju. Zavedam se, da brez pomoči odgovornih služb ne bom uspešen. Največja želja je pridobiti podporo Planinske zveze Slovenije in Komisije za planinske poti ter z njuno pomočjo ustvariti novo vezno slovensko planinsko pot.


Pot se je iz predvidenih štirih ali petih dni raztegnila na en teden. Fijačka je najbolj presenetilo  vreme oziroma visoka sopara ter dolžina poti prvega dne, več kot 80 kilometrov do Vitanjskih Karavank. Pot se je iz predvidenih štirih ali petih dni raztegnila na en teden. Fijačka je najbolj presenetilo vreme oziroma visoka sopara ter dolžina poti prvega dne, več kot 80 kilometrov do Vitanjskih Karavank. Foto: Osebni arhiv

Kakšni so za zdaj odzivi z njihove strani?
Za zdaj se žal še niso odzvali, bi jim pa zelo rad predstavil namen projekta slovenske Karavanke.

Pripravil sem tudi okviren načrt, v katerem opisujem trasiranje planinske poti po slovenskih Karavankah, predloge o označbi (markacije), dnevnik slovenskih Karavank z obveznimi točkami, pripravil pa sem tudi priznanja za obiskovalce, ki bodo uspešno osvojili celotno pot.

V delu trasiranja poti je pripravljen tudi seznam in kontakt planinskih društev, ki skrbijo za določene segmente trase po slovenskih Karavankah (npr. za planinsko pot od Donačke gore do Boča skrbijo različna planinska društva, kot sta PD Boč Kostrivnica in PD Sloga Rogatec). Menim, da lahko planinska društva z markacističnim odsekom veliko pripomorejo pri trasiranju slovenskih Karavank.

Zavedam se, da je zelo zahtevno "odpreti" novo planinsko pot (od podpore odgovornih služb do različnih soglasij in dovoljenj itd.). Lep primer je Alpe Adria Trail. Kljub temu menim, da je trasa, na kateri poteka planinska pot po slovenskih Karavankah, dovolj atraktivna za obiskovalce.

Obiskovalcu ponuja tako naravne kot tudi kulturne ter zgodovinske lepote na najdaljšem slovenskem pogorju. Kot zanimivost lahko omenim tudi, da trasa slovenskih Karavank ustreza zakonu o odpiranju novih planinskih poti (Priročnik za markaciste, 2009, str. 20), kjer je opredeljeno, da nove planinske poti lahko odpiramo le v predelih, na katerih za zdaj ni markiranih poti in so zanimive širšemu krogu obiskovalcev.

Na Solčavski panoramski poti. Na Solčavski panoramski poti. Foto: Osebni arhiv

Načrtovali ste, da boste slovenski del Karavank pretekli v štirih ali petih dneh, na koncu so vam vzele teden dni. Kaj vam je vzelo največ energije?
Najbolj me je presenetilo vreme (sopara) in dolžina poti prvega dne (več kot 80 kilometrov do Vitanjskih Karavank). Najdaljše slovensko pogorje sem pred izvedbo spoznaval po delih, zato si nisem predstavljal, da bo na koncu naneslo toliko kilometrov. V povprečju sem dnevno opravil 50 kilometrov, s končnim rezultatom 360 kilometrov, s 23 tisoč metri pozitivne višinske razlike.

Ste uresničili načrte, da dokumentirate celotno traso?
Delno. Celotno traso sem namreč posnel s športno uro in s tem sebi in širši javnosti omogočil natančen vpogled v sam potek slovenskih Karavank. Trasa je dostopna na aplikaciji Movescount.

Pred izvedbo sem v mislih imel pogosto sprotno dokumentiranje in objavljanje na družbenih omrežjih, kar pa sem zaradi dnevne utrujenosti precej zanemarjal. Kljub temu je nastalo približno 1.500 slik in nekaj videoposnetkov. Težave so se pojavile tudi z mobilnim signalom, kar pa je v gorah stalnica. Načrtujem še objavo svojih izsledkov na svojem blogu, športnih portalih in v Planinskem vestniku.

S prijateljem Veliborjem Jovanovićem, ki mu je popestril del poti. S prijateljem Veliborjem Jovanovićem, ki mu je popestril del poti. Foto: Osebni arhiv

Kaj se je na poti izkazalo za največji izziv?
Pridobiti prenočišče. Zavedal sem se, da so Karavanke s planinskimi kočami siromašne, zato sem se na to težavo tudi pripravil. Načrt je bil preprost. Ko sem prispel do koče s prenočiščem in sem vedel, da je do naslednje koče predaleč, sem na tej točki sklenil dnevno etapo.

Naslednji izziv je bila zaloga vode oziroma tekočine. Čeprav so Karavanke bogate z vodnimi izviri, je na določenih segmentih nujno racionalno ravnanje s tekočino. Izviri se pogosto nahajajo nižje od poteka same trase. V nahrbtniku sem vedno nosil rezervno tekočino in pri vsakem izviru dotočil rezervo. Še dobro poznam občutek, ko ti na grebenu ob največji vročini zmanjka tekočine, do naslednjega izvira pa je še ura ali dve.

Kako obljudene so Karavanke?  
Karavanke so žal slabo obiskane. Čeprav sem jih osvajal med tednom, menim, da je ta podatek verodostojen in iz osebnih izkušenj vem, da Karavanke niso tako popularne kot Julijske ali Kamniško-Savinjske Alpe. To lahko potrdijo tudi vpisne knjige na karavanških vrhovih, ki razkrivajo, da tudi po več dni ni bilo obiskovalca.

Največ planincev sem srečal na poti na najvišji vrh Karavank, Stol, drugje pa so vrhovi samevali. Tudi na sami poti ni bilo veliko ljudi, sem pa srečeval veliko živali – od ovc do gamsov.

Na poti na Begunjščico. Na poti na Begunjščico. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa planinci iz tujine? Kako pogosto so se vam križali poti?
Le na poti na Stol sem srečal skupino avstrijskih planincev, kar je tudi razumljivo, saj osrednji greben Karavank poteka po severni državni meji. Zanimivo je, da v vpisnih knjigah pogosteje naletimo na nemško kot pa slovensko besedo. Zato menim, da Karavanke obišče več avstrijskih planincev kot slovenskih. To je žalostno. Zanimivo se mi zdi tudi to, da so vrhovi, ki jih pogosteje obiščejo severni sosedi, bolj urejeni od tistih, ki niso.

Kdo vse vas je spremljal na poti?
Večino časa sem na poti preživel sam, ponekod pa so me spremljali tekaški prijatelji, ki so žrtvovali svoj prosti čas in sem jim za to zelo hvaležen. To so Bojan Ambrožič, Velibor Jovanović, Helena Fric Križanec in Janez Stočko. Rad bi se zahvalil tudi družinama Požar in Jovanović, vsem, ki so me spremljali na družbenih omrežjih ter tekaškima prijateljema Blažu Pristovniku in Janu Marnu.

Česa ste si zaželeli po opravljeni poti? Govejo juho in podobne slovenske kulinarične stalnice ali kaj povsem drugega?
Nisem imel kakšnih posebnih gurmanskih želja, mogoče samo nekaj toplega, ker me je ves dan pral dež. Uspešno izvedenemu projektu sem nazdravil s planinskim čajem.

Tromejo je dosegel v močnem dežju. Tromejo je dosegel v močnem dežju. Foto: Osebni arhiv

No, sem si pa na sami poti večkrat zaželel testenine s polivko. Na vsaki koči so mi ponujali joto in podobne enolončnice. Podobno se mi je dogajalo na Slovenski planinski poti, ki sem jo v enem zamahu osvojil leta 2014. Takrat sem si npr. želel samo navadno jabolko, ponujali pa so mi jabolčni zavitek. Tako sem si letos želel samo makarone. Omaka mi ni bila tako pomembna.

Želja se mi je uresničila komaj predzadnji dan na koči pod Golico. Upam, da bo ta prispevek prebralo čim več oskrbnikov koč in bodo na svoj jedilnik umestili testenine s polivko (mesno ali zelenjavno), saj bodo s to gesto razveselili veliko gorskih ultra tekačev.

Kateri del poti čez slovenske Karavanke je po vašem mnenju najlepši?
Celotna pot se mi zdi zelo lepa. Ne zato, ker sem jo sam zasnoval, ampak zato, ker poveže najdaljše slovensko pogorje, na katerem se nahajajo tako naravne kot tudi kulturne in zgodovinske lepote. Najlepši del poti pa po mojem mnenju poteka od Stola do Kepe. V lepem vremenu vam ta odsek omogoča naravno panoramsko pot, po kateri lahko v dolini opazujete kraje, kot so Bled, Jesenice in Kranjska Gora, v višavah pa slovenski ponos Triglav in preostale Julijske Alpe.

Po sedmih dneh v dežju na cilju v Ratečah Po sedmih dneh v dežju na cilju v Ratečah Foto: Osebni arhiv

Kako dolgo ste potrebovali za regeneracijo?
Zelo malo časa. V petek sem uspešno končal s Karavankami, med koncem tedna sem počival, v ponedeljek pa sem se že odpravil teč.

Ste v gorah že našli navdih za naslednji korak?
Sem. V mislih imam že naslednji veliki projekt, ki pa naj ostane še skrivnost. Trenutno načrtujem enodnevne tekaške izzive, ki so prav tako zanimivi in jih imamo na slovenskem območju veliko. Na poti sem imel tudi veliko časa za razmislek o službenih in študijskih obveznostih ter tako zasnoval veliko raziskovalnih osnutkov za prihodnost.

Preberite še:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 13
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin