Ljubljanski maraton: Seveda so tudi takšni, ki gredo z glavo skozi zid

Za mnenje smo poklicali športnega maserja Urbana Komaca, ki že nekaj časa sodeluje s slovenskimi smučarji skakalci, v zadnjem času pa je pod njegovim budnim očesom tudi najboljši slovenski kajakaš Peter Kauzer. Ravno on je bil tisti, ki je Hrastničanu pomagal sanirati poškodbo rame.

Mislijo, da jim bo z njihovim načinom uspelo

V začetku oktobra njegovi prostori pokajo po šivih. V večini primerov je razlog za to ljubljanski maraton, ki bo na sporedu konec oktobra. "Tekači me začnejo obiskovati v začetku ali sredini septembra, vrhunec pa je nekako na začetku oktobra. To je ponavadi takrat, ko že zelo boli," nam je uvodoma povedal Urban. Nekateri se potem vrnejo tudi po maratonu, saj ugotovijo, da jim je masaža pomagala. Drugi pridejo tudi samo po nasvet.

Kot pravi, v tem času skušajo gasiti požare. Najpogosteje ga obiščejo tekači, ki se tri ali štiri leta ukvarjajo s tekom, veliko pa je tudi tistih, ki so se v enem letu odločili, da bodo namesto 21-kilometrske razdalje pretekli maraton (42 kilometrov). "Ti tekači se ne zavedajo tega velika preskoka in teh po navadi ne moremo rešiti. Svetujemo jim, veliko jih gre vseeno poskusit, vendar ponavadi ne pridejo do konca. Nekateri sami vidijo, da je poškodba tako resna, da nima smisla, seveda so tudi takšni, ki gredo z glavo skozi zid. Mislijo, da jim bo z njihovim načinom uspelo."

Za maraton si moraš vzeti vsaj dve ali tri leta

Urban nam je v pogovoru zaupal, da je najpogostejša težava v tem, da imajo nekateri tekači preveliko količino treninga v (pre)kratkem času in si prehitro zadajo previsoke cilje. "Pravzaprav vse ostane enako – služba, obveznosti … – na teden pa skušajo narediti še enkrat večjo količino treningov kot pred tem. Malo je tistih, ki jim v enem letu uspe presedlati iz 'polovičke' na maraton. Če hočeš zdravo odteči maraton, si moraš vzeti vsaj dve ali tri leta. Tem ponavadi ni treba obiskovati raznih terapij."

Včasih je bolje zagnati paniko

Naš sogovornik raje vidi, da tekači zaženejo paniko in pridejo prej kot prepozno. A takih je malo. Preventivno ga obiščejo le vrhunski profesionalni športniki ali pa tisti, ki so res prestrašeni. "Vsakemu skušam razložiti, ne glede na to, ali gre za vrhunskega športnika ali za rekreativnega tekača, da je včasih morda bolje narediti paniko. Že takrat jim damo navodila, da pozneje res ne bo kaj narobe. Dejstvo je, da jih večina pride prepozno. Ponavadi poiščejo pomoč takrat, ko niti treninga ne morejo končati. Če neka stvar boli na primer 14 dni, potem bi bilo zelo dobro, da nekoga vprašaš, kaj bi bilo lahko narobe." Rekreativni tekači si lahko z raznimi pripomočki lahko veliko pomagajo tudi sami. Zdaj so zelo popularni valjčki, uporabljajo se različne žogice, zelo pomembno je tudi raztezanje. "Predvsem je pomembna ustrezna količina treninga glede na obveznosti, ki jih imaš čez dan. To se mi zdi, da je najbolj ključnega pomena. Zelo pomembno pa je tudi, da imaš dovolj časa za počitek."