Sobota, 6. 8. 2016, 13.47
6 let, 6 mesecev
Alpinist, fotograf, pilot jadralnega padala, strojni inženir ... #intervju
Anže Čokl: Največja nevarnost so ljudje, ki se v gore odpravljajo na podlagi impulzov iz okolice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,58
Anže Čokl je ljubitelj akcije v vseh pogledih. Človek z izdelanim mnenjem o vsem, o čemer ga povprašaš. Oster je do ljudi, ki se v gore podajajo brez predhodnega znanja, fizične in psihične pripravljenosti. "V želji po posnemanju se ljudje odpravijo v gore in presežejo svoj prag pripravljenosti, to pa lahko privede do nesreče," opozarja ljubitelj gora in strastni fotograf, ki svoje pustolovščine deli na družbenem omrežju Instagram in popisuje v blogu.
Kdo je pravzaprav Anže Čokl? Ime je širši javnosti bržkone znano predvsem zaradi vabljivih fotografij z gora, ali pa v povezavi z razvojem trajnostnega turizma v Bohinju, ali v zvezi s kratkim filmom o delu Gorske reševalne zveze Slovenije, o čemer smo na siol.net že pisali. In je tudi tisti Anže, ki so ga aprila 2014 preganjali, ker je bivakiral na vrhu Rjavine, 2532 metrov visoki gori v Julijskih Alpah, ki spada pod okrilje Triglavskega narodnega parka, za kar sta bila s kolegom naknadno deležna denarne kazni, in tisti, ki pred delom v pisarni izkoristi čas za polet z jadralnim padalom, potem pa to skrbno dokumentira na družbenih omrežjih.
Univerzitetni diplomirani inženir strojništva je človek akcije in popisati bi morali šope papirja, da bi ga spoznali. A v prvi vrsti je ljubitelj gora. In ker vse do sredine septembra spremljamo akcijo Naj planinska koča, kjer izbirate najljubšo slovensko planinsko kočo, nas je zanimalo, kaj o ponudbi slovenskih postojank misli nekdo, ki precej časa preživi v gorah, v kočah pa ga boste le redko srečali.
Glede na vaše objave na družbenih omrežjih, kjer po sili razmer ali lastni volji večinoma prenočite na prostem, bodisi v šotoru ali izkopanem provizoričnem igluju, predvidevam, da ste bolj redko gost planinskih koč. Tudi nazadnje na Dolkovi špici ste se odločili za nočitev pod zvezdami. Se jim namenoma izogibate?
Večinoma se jim res izogibam. Razlog je v (ne)kulturi tistih, ki koče še vedno dojemajo kot prostor za žur, namesto za počitek pred turo prihodnjega dne. Če v neposredni bližini rovarijo pijani ljudje, potem se je težko odpočiti.
Sicer pa so razlike med kočami doma in v tujini ogromne, predvsem v kakovosti in pestrosti ponudbe. V bistvu našim, razen po arhitekturni definiciji in lokaciji v gorah, težko rečeš planinska koča, sploh ko enkrat nekaj dni preživiš v različnih visokogorskih kočah Avstrije, Švice in podobno …
Moram pa poudariti, da tudi v naših gorah obstajajo zelo svetle izjeme in da je nekaj takšnih koč res čudovitih. Želim si, da bodo tudi preostale koče sčasoma sledile motu kakovost pred kvantiteto in da se bodo zavedali, da ne moreš biti sočasno primeren za vse in nikogar.
Čokl je avtor kratkega predstavitvenega filma o delu slovenskih gorskih reševalcev. Foto: Anže Čokl.
Ko sva se pred časom pogovarjala o zakulisju snemanja kratkega filma, namenjenega predstavitvi dela slovenskih gorskih reševalcev, ste omenili, da se vam slovenske gore vsako leto zdijo bolj nevarne. Zakaj? Glede na vaše številne izkušnje v gorah subjektivne razloge bržkone lahko kar takoj odmislimo.
S plezalskega stališča se mi slovenske gore zdijo nevarne zato, ker je kakovost skale marsikje vsako leto slabša. Ko se držiš za skalo, se ta ponekod kar sproti kruši. Tako na primer opevane smeri v (starejših) plezalnih vodnikih danes nikakor niso več to, kar so bile ob nastanku. Ko ti o tem pripovedujejo stari alpinistični mački, ki imajo za seboj 40 let plezalnih izkušenj, potem veš, da ne gre samo za napačno dojemanje zapisanega v vodniku, preslikano v realnost.
Sicer pa gre bolj za zavedanje nevarnosti. Zelo dobro vem, da v hribih nevarnosti obstajajo in si pri tem ne ustvarjam iluzij. Ampak iskreno mislim, da s postopnim nabiranjem izkušenj – tudi slabih – ter s pogostim obiskom gora te nevarnosti prej prepoznaš in se jim lažje izogneš.
Največjo nevarnost še vedno vidim v ljudeh, ki se v gore odpravljajo nepripravljeni, sporadično, na podlagi impulzov iz okolice.
"Z nabiranjem izkušenj - tudi slabih - ter s pogostim obiskom gora nevarnosti prej prepoznaš in se jim lažje izogneš." Foto: Anže Čokl.
V ekstremnih primerih so to zadnje dni Pokemoni, medtem pa ves čas tudi želja po ustvarjanju selfiejev s telefoni ter razna dokazovanja (npr. vsak na Triglav), pa razne stave in podobno. V želji po posnemanju se ljudje odpravijo v gore in presežejo svoj prag pripravljenosti – tako fizične kot psihične in lahko se zgodi nesreča.
Zdi se mi, da mladi ne hodijo več toliko v hribe, kot so hodili pred leti, da je morda manj te tradicije, kot je je bilo v preteklih časih, ko so starši hodili v hribe in otroke hočeš, nočeš jemali s seboj. Da je spoznavanje gora potekalo postopoma. Vedno višje, daljše ture, bolj zahtevne in bolj izpostavljene, da je otrok nekako dorasel izzivom.
Danes je drugače. Ljudje večino dneva preživijo v dolinah, v pisarnah, kavarnah in nakupovalnih središčih, potem ko vidijo, da se prijatelji ali znanci ukvarjajo s t. i. outdoor športi, da je to pa zdaj moderno, tudi sami želijo poskusiti. In gredo v trgovino, kupijo modno usklajeno lepo majico in hlače, čevlje živih barv za na fitnes s čigumi podplatom že imajo, in jo mahnejo v hribe. Pa saj to ne bi bilo tako narobe, da bi le znali pravilneje oziroma preudarneje izbirati cilje. Reševalci vse prepogosto navajajo primere, kje vse rešujejo neizkušene in nepremišljene pohodnike v popolnoma neprimerni opremi za v gore.
Zdi se mi, da je generalna težava slovenskih hribov v tem, da je na večino vrhov nadelana pot, tudi s klini in jeklenicami, in so s tem tudi težji vrhovi gora dostopni vsem. Ko so dostopni vsem, se izgubi naravni filter, ni več selekcije, kdo kam lahko gre in kdo ne. In hitro pride do nezgode ali druge neumnosti.
"Športi v naravi so nekaj najlepšega in najboljšega, kar človek lahko stori zase, še posebej, če to dela z veseljem in mu to okolje ustreza za izvajanje rekreacije." Foto: Anže Čokl.
Omenili ste t. i. outdoor športe, ki v Sloveniji doživljajo pravi bum. Glede na statistične podatke se z njimi ukvarjajo predvsem ljudje v zrelih letih z višjimi dohodki, kar je prav gotovo odlična novica za ponudnike športne opreme. Kakšno je vaše mnenje o poplavi športov v naravi? Še ena modna muha, retro trend, ki se vrača v življenje?
Na področju outdoor aktivnosti in rasti športov v naravi Slovenija ni nobena posebnost. Enako kot se je pred leti dogajalo s fitnesi, ko so rasli kot gobe po dežju, pa potem z določenimi vodenimi vadbami, kjer ljudje plačujejo, da se nanje derejo in jih priganjajo mišičnjaki, pride v modo nek segment športa in ko ta doseže kritično maso, mu zraste priljubljenost. Industrija temu pridno sledi in na trg pošilja nove produkte in storitve, ki ljudi spodbujajo k temu ali onemu – posredno pa seveda poveča svojo prodajo.
Osebno se mi zdi, da so športi v naravi nekaj najlepšega in najboljšega, kar človek lahko stori zase, še posebej, če to dela z veseljem in mu to okolje ustreza za izvajanje rekreacije. Pa saj je enako z vsem prej omenjenim – pride in gre. Na obeh obalah ZDA so menda odpirali fitnes centre za več tisoč ljudi, danes pa samevajo. Ker je trenutno "outdoor" pač bolj in. In v Sloveniji se in se bodo - eni in drugi trendi prav tako, sicer z zamikom – spreminjali.
Ne pozabimo pa na nekaj desetletij v preteklosti, ko so v bistvu že počeli to, kar počnemo danes, a se takrat temu ni tako reklo, ker so imeli ljudje več pametnega in marsikdo tudi eksistencialno pomembnega dela kot pa objavljanje selfiejev napete ritke s prijateljico na Šmarni gori ob zahodu s pripisom: I just love outdoor sports.
Do najbolj skritih kotičkov je najtežje priti. Monterosa v italijanskih Alpah. Foto: Anže Čokl.
Včasih je klen kmečki fant ves dan garal na pašniku, zlagal drva, jedel fižol in pil studenčnico, popoldan pa v pošvedranih čevljih (edinih, ki jih je sploh imel) stekel na planino v gore pomagat z delom. Danes bi temu rekli cross fit dopoldne in trail running popoldne.
Kakorkoli pa se aktivnosti reče, se mi zdi najbolj pomembno to, da se ljudje rekreirajo. In dokler je rekreacija osnovni namen, selfieji gor ali dol, je bolje v naravi kot v zaprti dvorani ali v kakšnem lokalu.
Vrniva se h goram in gorskemu reševanju. Kako bi ga po vašem mnenju morali urediti v Sloveniji?
Tako, da postane del posebnega zavarovanja, tako kot je to marsikje v tujini. Plačaš zavarovanje, kjer je točno opredeljeno, v kakšnih primerih je reševanje krito. Seveda tudi tako lahko pride do izkoriščanja, a gotovo manj pogosto, saj tako kot za npr. zavarovanje avta in vsa druga zavarovanja – ne velja, če si na primer pijan. Po drugi strani pa ti ni treba skrbeti, ali bo grozeče vreme ali samo negotovost uspešnega zaključka dneva, povezana s položnico za plačilo helikopterja, ker si se "neutemeljeno" odločil za reševanje.
To, da se v Sloveniji vse rešuje (brezplačno) po dolgem in počez ne glede na okoliščine, se mi zdi narobe. Na primer reševanje planinca, ki se je zaplezal ob poti na grebenu Triglava, pa se izkaže, da se mu je to zgodilo zato, ker je hudo pijan. Ne samo da s tem nastajajo povsem merljivi stroški, gorski reševalci na ta račun prodajajo svojo glavo in svoj čas. Takšna reševanja bi morala po mojem mnenju biti plačljiva in bi morala direktno bremeniti povzročitelja. Najbrž bi bila za v poduk poleg stroška reševanja koristna še kazen za ogrožanje človeških življenj, a ne vem, če to obstaja.
Čokl predlaga, da bi reševanje v gorah postalo del posebnega zavarovanja. Foto: Anže Čokl.
Novica o plačljivem reševanju v gorah v javnosti najbrž ne bi naletela na preveč dober odziv.
Kaj pa vem ... Mislim, da bi se ljudje navadili in ko bi enkrat prepoznali prednosti, ne bi bilo težav. Lep primer je Avstrija. Avstrijska zveza ima to področje odlično urejeno in nič čudnega ni, da v OEAV (Österreichischer Alpenverein – Avstrijska planinska zveza) vsako leto skokovito narašča tudi število Slovencev, ki smo bili nekoč člani PZS – prav zaradi urejenega helikopterskega reševanja.
V OEAV plačaš članarino, vanjo je vključeno helikoptersko zavarovanje, velja po vsem svetu do, mislim, da, 6000 m višine, ter krije celo paleto športov v naravi, kjer bi ti v primeru nesreče na pomoč priskočili s helikopterjem. Letna članarina stane od 40 do 60 evrov, pri tem pa lahko pozabiš na skrbi v zvezi z nebodigatreba helikopterskim reševanjem.
Primer ne optimalnega delovanja "brezplačnega" sistema je slovensko zdravstvo. Plačujejo se neki prispevki, ko pa potrebuješ kakšno zdravstveno diagnozo in nanjo ne želiš čakati pol leta ali več, se raje odločimo za samoplačniško varianto.
Enkrat sem imel težavo s prstom, pa komolcem, zapestjem in kolenom in takšne malenkosti, a vselej zaradi pretiravanja in premalo počitka, vse to sem zdravil samoplačniško in zunajbolnišnično. Ker, roko na srce – če te boli komolec, pač ne plezaš – ni pa to stanje, zaradi katerega bi te v bolnišnici resno jemali, kar po svoje celo razumem.
Z mojega osebnega stališča je bilo seveda drugače, ker se mi je ob spoznanju, da na primer ne bom mogel plezati pol leta, podrl svet. Po bolnišnicah tako k veliki sreči prav veliko nisem hodil, razen ko sem si pri 12 letih med izvedbo zahtevnejšega elementa pri gimnastiki zlomil vrat.
Kaj se vam je zgodilo?
Bil sem mlad in zagnan. Pri gimnastiki mi je kar dobro šlo, postal sem domišljav. Pred izvedbo se nisem dovolj zbral in po svoji neumnosti pikiral naravnost na glavo.
Diagnoza je bila slaba. Vsak naslednji rentgen, CT in potem še MRI so resnost poškodbe poglobili. Najprej, da imam zlomljen artikularis, potem, da je vretence zarotirano in na koncu, da je še nekaj počeno.
Problem je bil, ker sem bil še v fazi rasti. Če bi mi zacementirali vrat, bi bil danes verjetno kripelj. V bistvu natančno niso vedeli, kako ukrepati, saj takšnega primera do takrat še niso imeli. Da bi torej še rasel in da bi ohranili polno funkcionalnost/gibljivost vratu. Mama je tudi zdravnica in takrat so skupaj s predstojnikom oddelka in številnimi strokovnjaki razmišljali, kako bi postopali in se naposled odločili, da me ne bodo razrezali. Ko sem poslušal, kako naj bi oče odletel čez noč nekam na sever Evrope, kjer imajo primeren obroč za mojo glavo, in kako bodo zavrtali v lobanjo, sem bil precej prestrašen ...
"Neskončno sem hvaležen mami za to, kar je naredila takoj po tem, ko so mi iz glave odstranili vijake in sem prvič sedel na invalidski voziček. Odpeljala me je namreč na intenzivni oddelek opeklin, kjer je leta delala kot plastična kirurginja. Da bi me postavila na realna tla in da bi svojo nesrečo postavil v pravo perspektivo. Da sem se zavedel ne le sreče v nesreči, ampak da bi svoje težave znal uokviriti v širši sliki." Avtoportret Anžeta Čokla.
Čez 24 ur so mi v lobanjo zavrtali štiri luknje in dva meseca svojega otroštva sem preživel na nekakšni sodobni natezalnici. Bil sem premlad, da bi dojel resnost situacije, ko pa danes razmišljam o tem, me je groza in na vse skupaj gledam precej drugače.
Neskončno sem hvaležen mami za to, kar je naredila takoj po tem, ko so mi iz glave odstranili vijake in sem prvič sedel na invalidski voziček.
Odpeljala me je namreč na intenzivni oddelek opeklin, kjer je leta delala kot plastična kirurginja. Da bi me postavila na realna tla in da bi svojo nesrečo postavil v pravo perspektivo. Da sem se zavedel ne le sreče v nesreči, ampak da bi svoje težave znal uokviriti v širši sliki. Tam videnih grozljivih prizorov nesrečnikov nikoli ne bom pozabil ...
To je bila dragocena lekcija za vse življenje. Še danes, ko mi je hudo in še posebej, ko se kaj lepega zgodi in prekipevam od sreče – se tega zavedam in vem, da je lahko tudi drugače ...
Menda se človeku po takšnih življenjskih preizkušnjah pogled na življenje korenito spremeni. Se je tudi vam? Ste postali bolj previdni, češ enega kvizkota sem že porabil, z drugim se ne gre šaliti, ste zaživeli še bolj na polno in zadihali s še polnejšimi pljuči?
Bil sem še premlad, da bi kakšne višje sile moj um popeljale na pot razmišljanja o kvizkotih. Tako takrat - kot tudi zdaj, sem in še vedno imam hobije oziroma počnem stvari, ki me osrečujejo. Takrat sta bili to gimnastika in košarka, danes je to malodane vse povezano z gorskim svetom. Nevarnosti, se mi zdi, sem se zavedal že zelo kmalu, le dojemanje te je drugačno, starejši kot sem.
Za življenje, ki ga živim, je tveganje nekako sestavni del. Brez tveganja, brez nepoznanega, brez odkrivanja okolice in posredno sebe, bi bilo življenje ena sama dolgočasna, neskončno dolga in brezbarvna premica.
Zlomljen vrat in to sicer zelo resno poškodbo si še vedno zamerim, ker bi se nesreči zlahka lahko izognil, če bi se pred izvedbo zbral. Bila je to zelo draga izkušnja, povsem v stilu pregovora: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je draga!"
Romantična nočitev v Julijskih Alpah. Foto: Anže Čokl.
Kdo vam je privzgojil ljubezen do gora? Starši z vikend pohodi v gore?
Verjetno kar sam. Z alpinizmom sem se začel ukvarjati po družinskem smučanju v Franciji, ko sem počel neumnosti na ledenikih. Starši so bili precej jezni in mami je rekla, da moram v alpinistično šolo ali pa ne grem nikamor več. Pa sem šel v alpinistično šolo in tako se je začelo.
Pred tem mi hribi niso preveč dišali. Starši so me že kdaj gnali, a nikakor ne bi mogel reči, da smo bili hribovska družina. V višje hribe smo šli nekajkrat v vsaki kopni sezoni. Še danes se spomnim svojega prvega vzpona na Triglav, kako sem že v avtu celo pot sitnaril, da zakaj smo morali tako zgodaj vstati, pa kaj nam je tega treba in podobno.
Ni sicer, da sem ždel doma, saj sem ves čas igral košarko in se klatil po gozdu, a so me pozneje hribi povsem pritegnili. Dandanes pa mi je samo po sebi umevno tudi, da v hribe vedno vzamem fotoaparat, ker mi to predstavlja dodatno veselje.
Kakšne so specifike fotografiranja gora? Kaj je za vas ključnega pomena?
Verjetno najbolj to, da v hribe nosiš vse na svojem hrbtu. In da ti je oprema, ki jo tovoriš v hribe, odveč, še posebej pri plezanju ali daljših turah, ko se pozna vsak gram. Na te minimalno tri dodatne kilograme fotoaparata z objektivom sem se nekako že privadil. Za kaj bolj resnega, ko gremo slikat kakšen načrten podvig, pa se na osem in več kilogramov dodatne fototeže na hrbtu nikoli ne bom navadil.
Ker stremim za neko popolnostjo in nisem zadovoljen s polovičarstvom, se temu primerno lotevam tudi fotografije, zato tudi tovorim takšno težko kramo v hribe, zavoljo kakovosti. Dejstvo sicer ostaja, da dobre fotografije ne naredi fotoaparat, ampak motiv. Četudi ga slikaš z najbolj bednim telefonom, bo to veliko več vredno kot slab motiv z najboljšim aparatom, kar jih obstaja.
Sicer pa so mi pri gorskih motivih vendarle najbolj pomembni ljudje. Zanimivo mi je videti ljudi v nekem okolju, ne samo gore ali sončni zahod ... Lepa panorama je res lahko čudovita, a meni ni nikoli vredna toliko, kot če je tam nek človek, če se nekaj dogaja. Naj dela, kar hoče, a pomemben mi je zaradi perspektive, da se ga vidi v divjem okolju gora.
Vsem svojim prijateljem zato vedno težim, da morajo biti čim bolj barvno oblečeni, da bodo na fotografijah bolj vidni. Zdaj, ko sem nekaj fotografij že naredil, imam različne projekte za gušt, ki terjajo več priprav in načrtovanja, ampak si potem, če stvar uspe, še toliko bolj vesel.
Fotografsko in snemalno sem sicer čisti samouk, izkušnje sem pridobival z leti, kar nekaj sem tudi prebral, internet pa je sploh neskončen vir (brezplačnega) znanja.
Čokl je fotografiral tudi novi bivak pod Skuto. Foto: Anže Čokl.
Ste tudi avtor mamljivih fotografij smučanja z vrha Špika ob sončnem zahodu, pa bivaka pod Skuto, ki si je lani prislužil obilo pozornosti ...
O letošnjem smučanju s Špika ob sončnem zahodu sem že dolgo sanjaril. Bil je to tretji poskus v več letih, edini uspešen, le nekaj dni po vrnitvi iz argentinske Patagonije.
Vse se je skoraj popolnoma poklopilo. Po sedmih urah gaženja in prek 1700 premaganih višinskih metrih smo skupaj s prijatelji kljubovali ledenemu vetru in se pripravljali na spust s tega ikoničnega ošiljenega vrha nad Martuljkom. Vnaprej sem preučil pot sonca, teren, naklon – bilo je kar nekaj priprav. In v tretje sem imel srečo! Kazalo je že, da bo sneg razmočen, a je izjemno suh zrak potegnil vlago iz novozapadlega snega, ki nam je deročim se ob vsakem zavoju pršel v usta. Nastalo je nekaj meni res všečnih fotografij, morda prav zato, ker je bilo v to vloženo več truda.
Tudi za bivak pod Skuto je naneslo tako, da sem se avgusta ravno vrnil v Slovenijo in takoj krenil v breg, saj je kazalo na poslabšanje vremena. Prijatelja sta mi pomagala znositi nekaj odvečnih kilogramov, potem sem ostal sam. Namen sem imel prespati, a sem imel čuden občutek, pa tudi nestrpen sem bil, da bi čim prej uredil fotografije. Ko sem posnel še vse zvezdnate fotografije, sem sredi noči sestopil (in srečal škorpijonu podobno žival na 1500 m nmv!) ter ob svitu že uredil prve fotografije. Več sem spal naslednje dni, ko je deževalo.
Nedolžni nočitvi na vrhu Rjavina v okviru Triglavskega narodnega parka je sledila denarna kazen. Foto: Anže Čokl.
Aprila 2014 ste nekaj romantičnih fotografij posneli tudi na Rjavini, 2532 metrov visokem vrhu v Julijskih Alpah, ki spada pod okrilje Triglavskega narodnega parka. S prijateljem sta po sili razmer morala prespati v šotoru na vrhu, fotografije pa pozneje objavila na družbenih omrežjih in si čez nekaj dni nakopala kazen zaradi nočitve v TNP-ju. Kakšen je bil epilog zgodbe? Kaj se vam pri njej zdi najbolj sporno?
Epilog zgodbe je bil kup slabe volje. Na eni strani zato, ker je zgodba prišla v medije in se je javnosti sankcioniranje tega zdelo enako nepotrebno in neumno (kot meni), na drugi strani zato, ker so nekateri mediji zgodbo zavili malo po svoje in sva bila s prijateljem prikazana kot dva planinca na robu preživetja.
Kar se je v resnici zgodilo, sem že takrat zapisal na svojem blogu. Epilog je tudi tak, da kazni nisva plačala in jo odnesla z opozorilom, sva pa iz zanesljivih virov izvedela, da se je marsikomu v tem javnem zavodu zdelo kaznovanje, sploh na način, na katerega je bilo izvedeno, odveč.
Osebno se mi zdi najbolj sporno to, da te kvazi kaznujejo na podlagi objave na spletu, kjer bi zlahka šlo za izmišljotinko. Primer - odšli bi na en lep hrib, z 10 šotori, objavili fotografije osvetljenih šotorov, ko bi padel mrak, obenem pa v resnici prespali v koči nedaleč stran, imeli za potrdilo tudi račun in enako na podlagi objave prejeli kazen. V resnici bi šotore takoj po slikanju pospravili in tam ne bi spal nihče.
Drugo je to, da gre za nekaj zdrave pameti. Razumem TNP, da ščiti naravo in da šotorjenje ni dovoljeno. Ampak šotorjenje, kot ga zlasti kakšni vzhodnjaki na "špar programu" redno izvajajo v najlepših dolinah TNP in se skrivajo za grmi, je vendarle nekaj povsem drugega kot bivak na vrhu gore v zimskih razmerah. Seveda – po črki zakona je lahko za nadzornika v udobnem stolu v pisarni, ko v ponedeljek brska po internetu, vse isto, čeprav ne ve, kaj se je dogajalo.
"Osebno Slovenije ne dojemam tako, da bi bilo vse hudo, je pa marsikaj zelo nepremišljeno, vključno s sprejemanjem na primer kakšnih zakonov." Foto: Anže Čokl.
Kot popotnika, ki je prekrižaril del sveta, smo Čokla vprašali tudi: življenje v tujini ali v Sloveniji, kje je seznam plusov bolj poln?
Slovenija ima, tako kot vse druge dežele, svoje dobre in (žal) tudi slabe strani, ugotavlja Čokl. "Ker sem dobršen del sveta prepotoval, ne pa tam dejansko živel, sem težko dovolj pameten, kajti potovanje (kamorkoli) je navadno povezano z odkrivanjem novega, spoznavanjem ljudi, kultur in podobno, nekje v zadnjem delu glave pa nas še vedno greje misel na neko zavetje, topel dom, ki je – v Sloveniji.
Razen občasnih birokratskih zapletov v "čudnih" deželah, vključujoč noči v zaporu zaradi napačno požigosanega vizuma, in skravžljanih živcev, si še vedno samo turist, na obisku za mesec, dva, morda tri.
Živeti v deželi, tam plačevati davke in se soočati z vsem, kar zraven spada, pa je druga plat, zato se mi zdi poveličevanje tujine pred domovino za vsako malenkost pretirano. Vsekakor smo si ljudje različni in tako so drugačni tudi narodi, navade, kulture in običaji. Žal smo v marsičem Slovenci pravi bumbarji.
Osebno Slovenije ne dojemam tako, da bi bilo vse hudo, je pa marsikaj zelo nepremišljeno, vključno s sprejemanjem na primer kakšnih zakonov. Na primer dodatna obdavčitev dražjih avtomobilov. Birokrat, ki si je ta briljanten zakon spomnil, je dosegel obratno od želenega - državni proračun je še dodatno osiromašil, saj so mnogi izmed tistih, ki vozijo drage avtomobile, tega pač kupili v Nemčiji in za ta namen tam ustanovili podjetje. Žalostno je tudi to, da se obstoječa podjetja selijo zunaj Slovenije in tam plačujejo davke. Na primer IT velikan HP je šel v Zagreb, s seboj vzel del zaposlenih, vse davščine zdaj pobira Hrvaška. In podobnih primerov je ogromno in vsak dan se v Nemčiji ali Avstriji zaradi klime, prijaznejše podjetjem, slovenska podjetja selijo čez mejo. Preprosto tudi tisti res izvrstni slovenski inovatorji in podjetniki izgubljajo voljo in živce ter nenazadnje denar in namesto doma poslujejo prek tujine. To je žalostno, ker vpliva na prihodnost države in vseh državljanov.
Je pa Slovenija po drugi strani za redno zaposlene še vedno pravi raj na zemlji. Koliko časa bo to še mogoče (kajti vzdržno že dolgo ni več), bomo videli.
Skratka – dobro in slabo imamo v Sloveniji, tako kot povsod. Doma nam bo lepše, če nam bo uspelo popraviti to razmerje v korist dobrega.
