Zgodba Vesne Fabjan: nekaterim se povrne prej, drugim pozneje

Saj se še spomnite nesrečne zgodbe Vesne Fabjan leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Oslu, kjer je šprint v prosti tehniki končala na nehvaležnem četrtem mestu? Pred njo je bila Petra Majdič, s katero je bila bitko ob koncu teka. Ob zadnjem vzponu je bila premalo agresivna, zaradi česar se ji je zaprla pot do premiernih stopničke na največjih tekmovanjih, kar je v javnosti sprožilo nemalo polemik, ali je ravno zaradi manevra Majdičeve ostala brez medalje. A to je šprint, v katerem odločajo delčki sekunde, česar se zavedajo vse tekmovalke.

Na naslednjem svetovnem prvenstvu, lani v dolini Val di Fiemme, je bil šprint v klasični tehniki, kar ni njena paradna disciplina, zato pa je vse sile uperila v letošnje olimpijske igre in v ponoven šprint v prosti tehniki. "Na koncu se vse uredi tako, kot se mora," velikokrat slišimo. In Vesna se je veselila izjemno svetlega trenutka v Sočiju. Z odličnimi predstavami v kvalifikacijah, četrtfinalu, polfinalu in za konec še v finalu je zasluženo dobila bronasto medaljo in zadoščenje, ki si ga je priborila s trdim delom. Čeprav je dolgo čakala na ta uspeh, ga je nazadnje dočakala. Zasluženo. Očitno je Rusija res njena dežela, saj je v Ribinsku dosegla zmagi v svetovnem pokalu.

V finalu olimpijskega šprinta je odločno začela, z dobrim tekom pa si je priborila odlično izhodišče pred silovitim finišem. Skupaj z Norvežankama Maiken Caspersen Falla in Ingvild Flugstad Oestberg je tekla svojo tekmo, na koncu pa je bilo le še vprašanje, kakšne barve kovina ji bo pripadla. Pritekla si je bron, čeprav ji je za pol čevlja zmanjkalo, da bi stopila na isto stopničko kot Peter Prevc.

A se 28-letna Vesna, ki bo čez mesec dni praznovala rojstni dan, v cilju razumljivo ni ubadala s tem, koliko ji je zmanjkalo do srebra. Vesela je bila medalje. Medalje, ki jo je čakala zelo dolgo.

In res se vse enkrat povrne. Nekaterim prej, drugim pozneje.