Žan Košir: Brez srednje poti

Čeprav tržiški deskar Žan Košir, ki bo čez slaba dva meseca dopolnil 30 let, ne skriva, da je na zadnjih treningih izkazoval zastrašujoče dobro formo, ki je tekmecem nagnala strah v kosti, pa olimpijske kolajne ne želi napovedovati. Dobro se namreč zaveda tvegane narave deskarskih tekem in tudi svoje občasne nestabilnosti. Vseeno ne gre prezreti, da je v tekoči sezoni na šestih tekmah svetovnega pokala trikrat stal na odru za zmagovalce, lani pa je razmerje znašalo 3:8. Po drug strani pa na velikih tekmovanjih še ni bil med najboljšo trojico. Bo v Rosi Hutor, kjer bosta 19. in 22. februarja na sporedu paralelni veleslalom oziroma slalom, drugače?

Je vaše olimpijsko izhodišče takšno, kakršnega ste si z mislijo na Soči zamislili na začetku pripravljalnega obdobja? Nimam trenerja ali spremljevalne ekipe, zato se moram s taktičnimi zamislimi spopadati sam. Morda sem zaradi tega še toliko bolj vesel, da sem v zadnjem delu svetovnega pokala ujel vrhunsko formo. Manjkala je le pika na i, kar pa ni bila posledica slabih voženj, temveč napake, ki se mi je pripetila v boju za globus. V Soči sem prišel optimistično razpoložen in z mislijo na ponovitev najboljših predstav. Na deski sem hiter in tudi dokaj stabilen. Nemogoče pa je vedeti, kakšno je sanjsko počutje. Moja želja je odmisliti okolico, se osredotočiti nase in na svoj nastop.

A dejstvo, ki temelji na statistiki iz svetovnega pokala, pravi, da ste prišli vrhunsko pripravljeni. Potemtakem gre za priložnost kariere. Ob zavedanju tega bi si torej lahko pritisk nakopali s strahom pred neuspehom. Vas kdaj prešine strah pred neuporabljenim strelivom? Pred odhodom v Soči sem poslušal pogovor z ameriškim alpskim smučarjem Bodejem Millerjem, ki mi je dal misliti. Po odličnih časih na treningih je stal na štartu tekme in videl, da so pogoji slabši, zato se je zavestno odločil za slabši nastop. To je za tekmovalca izjemno težko. Tudi jaz stremim k idealom. Vem pa, da se lahko znajdem pred podobno dilemo. Jasno, najraje bi videl, da bi bili pogoji za vse idealni. V tem primeru bi lahko izkoristil svojo kakovost. A prvi del odstopanja od idealnega scenarija se pri nas začne že v trenutku, ko se podamo na progo, na kateri so pred tem tekmovala dekleta. Prav na zadnji tekmi sem bil žrtev luknje, za katero so ta poskrbela. Težko je torej načrtovati idealen nastop, če ne veš, kakšni bodo pogoji.

Verjetno pa ste pred dilemo o meri tveganja predvsem pred kvalifikacijami. V izločilnem delu imate ob sebi vendarle tekmeca, ki vam daje vedeti, kako hitri ste … Znan sem po tem, da ob nastopu brez napak postavljam izstopajoče čase. Zato sem za tekmece pogosto merilo. Moja naloga je torej, da najdem pravo mero zanesljivosti in napadalnosti za napredovanje. V izločilnem delu se tekma začne povsem znova. Lahko se pohvalim, da v zadnjih dveh sezonah v finalnih bojih nisem bil slabši kot peti. To me utrjuje v prepričanju, da se znam spopadati s specifičnimi okoliščinami neposrednih obračunov.

Boste nad petim mestom razočarani? Zdaj predvidevam, da ne bi bil. Bojim pa se, da razočaranja izhajajo tudi iz zavedanja, kako blizu si še bolj odmevni uvrstitvi. Zavedam se tudi, da na velikih tekmovanjih kolajne še nisem osvojil. V svoji karieri vse dosegam zelo postopoma. Vesel bom, če bo naslednji korak te postopnosti uspeh na olimpijskih igrah. Nikoli nisem zablestel in potem povsem izginil s scene. Nikoli mi ni bilo prav nič podarjeno.

Ko ste po zadnjih pripravah, na katerih ste menda gladko premagovali tekmece, prispeli v olimpijsko vas, ste ustvarili občutek, da povprečen rezultat ne pride v poštev. Sta možnosti res le dve – odstop ali oder za zmagovalce? To izhaja iz mojega načina dela in predvsem opreme. Po mojih navodilih je izdelana v Švici in deluje optimalno le ob maksimalnem deskanju. Oprema torej ne dopušča srednje poti. Imam le prvo in drugo ter peto in šesto prestavo.

Je po psihološki plati priprava na prvo tekmo lažja ob zavedanju, da boste deskarji tokrat prvič nastopili v dveh disciplinah, torej v paralelnem slalomu in veleslalomu? Vsake tekme se je treba lotiti z mislijo, da je zadnja. Vsaj jaz. Takrat sem bolj zanesljiv. To sta torej dve ločeni poglavji. Nesmiselno bi bilo, da bi na prvi tekmi tvegal prav vse in obenem vedel, da imam nato še eno priložnost.

Zanimivo, pred štirimi leti ste ob olimpijskem debiju napovedali deskarsko slovo. Zdaj boste močan adut za kolajno. Kje se je zgodil preskok? Takrat sem imel res občutek, da se ne morem kosati z najboljšimi. To mi je sporočala glava, prežeta z informacijami o zdravstvenih težavah. V telesu sem imel blokado, ki je preprečevala, da bi energija krožila. No, z leti sem le spoznal svoje telo in našel način, kako prelisičiti težave. Prav dejstvo, da sem premagal tiste težave in se znova uvrstil na olimpijske igre, me navdaja z optimizmom. Na tej poti sem se srečeval s številnimi mislimi. V zadnjem obdobju si jih tudi zapisujem. Zadnja, ki se je znašla na papirju, pravi, da so pretirano dobri ali pa pretirano slabi občutku zavajajoči.