Slovenski olimpijski junak – hladnokrvni specialist za velike tekme

Čeprav se lahko slovenski smučarski skoki, ki spadajo v najožjo skupino nacionalnih športov, pohvalijo s kopico velikanov na čelu s Primožem Peterko in njegovim soimenjakom Ulago, pa so šele s Petrom Prevcem dobili izrazitega specialista za velika tekmovanja. Res je sicer, da je na olimpijske igre prišel z izjemno formo, 21-letni mladenič jo je ujel že januarja, nikakor pa ne moremo prezreti, da je v svojo vitrino v pičlih treh letih postavil srebrno olimpijsko kolajno ter tri odličja s svetovnih prvenstev – po eno srebrno in bronasto s tekme posameznikov (Val di Fiemme 2013) ter bron na ekipni tekmi leta 2011 v Oslu. Strokovnjaki, navdušeni nad osredotočenostjo in hladnokrvnimi potezami, so enotnega mnenja, da še zdaleč ni rekel zadnje besede. Nemara bo zgodbo o uspehu nadaljeval kar v Sočiju …

Kako daleč seže vaš olimpijski spomin? Olimpijske igre v Salt Lake Cityju in zlata kolajna Simona Ammanna.

A na tistih igrah je do odličja prišla tudi slovenska ekipa … Da. A tega se ne spomnim. Prvi olimpijski utrinek je Ammannovo veselje v ciljem izteku. To pa je tudi vse. Spremljal pa sem igre v Torinu štiri leta pozneje.

Če ostanemo pri kronologiji, smo že pri Vancouvru 2010, kjer ste debitirali in navdušili s sedmim mestom. Ste že tedaj proti Sočiju pogledovali z mislijo na kolajno? Ne. Nikoli ne gledam tako daleč. Sem športnik, ki zaupa svojim trenerjem. Pustim jim, da me vodijo, usmerjajo in nadgrajujejo mojo športno pot. Pri tem imam v mislih tehniko, moč in druge elemente skakanja. Ob tem ne skrivam, da vsi skupaj stremimo k uspehom. Nikoli pa si ne zastavljamo konkretnih rezultatskih ciljev. Namesto o prvem, drugem ali tretjem mestu raje razmišljamo o tehniki. Lahko govorimo o tehničnem cilju. Ko ga dosežemo, smo zadovoljni.

Na prvi tekmi ZOI 2014 ste verjetno izpolnili ta tehnični cilj in tako osvojili kolajno. Se zavedate teže? Znova je pomembno predvsem, da so se vsi delci v ključnem trenutku združili v celoto. Zbral sem se in s pridom izkoristil vse pogovore, ki sem jih imel v Sočiju s trenerji in sotekmovalci. Govorili smo o tem, na kaj je treba biti pozoren, kako osredotočati miselnost …

Ste čutili, da je to vaša bržčas največja tekma v karieri? Da. A tudi to sem poskušal odmisliti. Nisem želel spreminjati svojega že dodobra uveljavljenega načina priprave na tekmo. Vse lepo in prav, a nekje v podzavesti je teža nastopa vendarle ostala. O tem sem se lahko prepričal po prvi seriji, ko sem zaradi dobrega skoka čutil prav posebno olajšanje.

Olajšanje je verjetno izviralo iz spoznanja, da vam na treningih želeni skok, s katerim bi dobili potrditev in injekcijo samozavesti, ni uspel? Proces osvajanja te skalnice je bil zame kar zahteven. Moral sem se zadrževati. Nisem smel prehitevati dogodkov. Že prvi dan sem namreč uvidel, da na silo pač ne bo šlo. Nato sem storil dva koraka nazaj in počasi začel odpravljati napake, ki so se pojavljale pri mojih skokih. Postopoma, korak za korakom. Izkazalo se je, da sem vse skupaj zelo dobro tempiral.

Tekma se je začela ob 21.30 po lokalnem času. Kakšne misli so se vam od jutra pletle po glavi? Ker sem vedel, da me čaka dolg dan, sem dan pred tem k počitku legel nekoliko bolj pozno in nato zjutraj spal do desetih. Čez dan sem se orientiral kar po slovenskem času. Nisem bil utrujen.

Vam je pogled večkrat pobegnil na uro? Niti ne. Dan je zelo hitro minil. Ob 12. uri sem opravil manjši trening. Sledilo je šivanje dresov. Prepustil sem se tudi masaži, tako da so bili vsi sklepi pripravljeni na tekmo. No, potem pa je že napočil čas za odhod na tekmo.

Nadaljevanje zgodbe poznamo. Dva odlična skoka in drugo mesto. Kaj pa tisti mučni trenutki čakanja na ocene? Jasno mi je bilo, da so razlike izjemno majhne. To sem pričakoval že pred tekmo. Ko sem se drugič podal v smučino, se mi ni sanjalo, kako so opravili preostali tekmovalci. Posledično ob doskoku tudi nisem mogel slutiti, ali mi bo skok prinesel vodstvo in s tem kolajno. Da, ni bilo lahko čakati.

Prva kolajna je vaša. Kako brzdati čustva in ohranjati mirnost za preostali dve tekmi? Žal vam ne morem odgovoriti. Vedel bom šele tedaj, ko se bom resnično znašel v tem položaju. S tem se bom zanesljivo spopadel. A vse ob svojem času. Menim pa, da bo priprava na naslednje tekme nekoliko lažja. Pravzaprav sem že ob prihodu v Soči dejal, da bo po prvi tekmi vse lažje. S kolajno še toliko bolj. Vseeno ostajam miren.