Pravi junak prave jamajške ledene steze

Foto: Osebni arhiv Športno leto 2021 bo/je res nekaj posebnega. Olimpijsko leto, ki bo obenem tudi predolimpijsko. In verjetno obstaja precej velika možnost, da si boste nekje med poletnimi olimpijskimi igrami v Tokiu 2021 in zimskimi v Pekingu 2022 lahko ogledali film Ledene steze (Cool Runnings). Verjetno pa obstaja še precej večja verjetnost, da ste si to kultno ameriško komedijo, ki je navdih našla v resničnem nastopu Jamajke na zimskih olimpijskih igrah leta 1988, v zadnjih 28 letih že nekaj ogledali. Verjetno večkrat.

O filmu in resničnih Ledenih stezah smo se pogovarjali z danes 56-letnim Devonom Harrisom, ki je bil član jamajškega olimpijskega kvarteta v Calgaryju. V bobu se je znašel kot vojak. Prav vojska mu je pomagala tudi, da se je iztrgal iz okovov revnega predela Kingstona.

A kmalu po olimpijskem prvencu je slekel vojaško uniformo in se preselil v New York. Pozneje je sicer nastopil še na igrah v Naganu, zdaj pa bob uporablja predvsem kot prispodobo na svojih predavanjih.

Ob pogovoru za slovenski medij bi bilo dobro izvedeti, kdaj ste prvič slišali za Slovenijo.

Ne spomnim se povsem natančno, kdaj sem prvič slišal za Slovenijo. A če si olimpijec, je veliko možnosti, da prideš v stik z drugimi nastopajočimi državami. Vedel pa sem, da je na primer Merlene Ottey živela v Sloveniji. Ta država je že dolgo na mojem radarju. Vem tudi nekaj o zgodovini, pa o vojni in novih državah na tem območju.

Kakšen status ima Merlene Ottey na Jamajki?

Jaz sem velik toliko, ona je toooooliko (pokaže z rokama; op. a). Veste, velik si, ko ti postavijo spomenik. Ona ga ima na nacionalnem štadionu v Kingstonu. Da to postavim v kontekst … Ko sem odraščal, je bil tam en velik spomenik. To je bil Arthur Wint. Nato je svojega dobil Don Quarrie. Potem pa Merlene Ottey. Nato pa dolgo ni bil nihče deležen te časti. Ona je naša dolgoletna šampionka.

Zadnja globalna zvezda je nedvomno Usain Bolt. Na enem od njegovih olimpijskih zmagoslavij v Riu 2016 smo več vaših rojakov vprašali, kaj je prava Jamajka. " Bob Marley in Usain Bolt," so nam dejali. Ko pa smo jih vprašali o filmu Ledene steze, so odgovarjali, da gre za ameriški film, ki kaže popačeno sliko Jamajke. Ali tako menite tudi vi kot član jamajškega boba, ki je bil navdih za omenjeni film?

Povsem razumem Jamajčane, ki so vam v Riu ponudili takšne odgovore. Gre za stereotipe, ki jih ta film krepi. Saj veste, lenobni Jamajčani, ki se jim nikamor ne mudi in jih ne gre jemati resno. Celo Usain Bolt je tik pred svojimi nastopi pred kamerami ponujal smešne grimase. Toda po drugi strani smo Jamajčani v svoji zgodovini dosegli veliko odmevnih rezultatov. Ne le v športu. Zatorej je treba Jamajčane jemati zelo resno. Vseeno pa me prej omenjeni zorni kot v filmu ni motil. Kot član tiste zasedbe iz Calgaryja lahko rečem, da je film zaobjel duh našega moštva. Da, bili smo avtsajderji, ki smo izzivali najboljše. To je navdihujoče. Zato bi ob gledanju tega filma užival tudi, če ne bi bil del osnovne zgodbe.

Ste bili vključeni v proces nastajanja filma?

Snovalci filma so se na začetku veliko pogovarjali z nami. Večkrat se pošalim, da so po pogovoru z nami zapiske vrgli stran in dejali: "Naredimo nekaj zanimivega!" Sem bil pa pozneje nekaj dni prisoten tudi na snemanju.

Foto: Osebni arhiv Verjetno vas ljudje pogosto vprašajo, kateri lik v filmu ste.

Vsem rečem, da sem tisti, ki je najbolj postaven. Ha, ha … Liki v filmu se močno razlikujejo od naših pravih značajev. A če bi že moral izbrati, bi dejal, da sem jaz Yul Brenner, ki ga je upodobil Malik Yoba. Njegova zgodba je sicer drugačna od moje, vseeno pa mi je bil všeč način, na katerega je sanjal o olimpijskih igrah.

Bi za kakšno sceno, poleg prevrnjenega boba med olimpijskim nastopom, dejali, da je povsem resnična?

Zanimivo, tega me ni vprašal še nihče. Večinoma sprašujejo le, kaj je bilo izmišljeno. Hm … Ponovil bi, da je film dobro povzel predanost, borbenost in našega ekipnega duha. Blizu resnici pa je scena, ko ob izbiranju ekipe trener pokaže posnetke hudih nesreč in s tem odžene skoraj vse nabornike. V resnici je bilo tako, da si je posnetke ogledalo približno 40 kandidatov. Naslednji dan se nas je zbalo le še 20.

Kar sami ste ponudili naslednje vprašanje. Za katere dele filma pa ljudje verjamejo, da so avtentični, pa je bilo v resnici povsem drugače?

Ljudje me pogosto sprašujejo o jajcu za srečo, pretepu v lokalu v Calgaryju, pa o goljufanju trenerja … Ironija vsega pa je, da je v bobu dovoljeno obteževati sani. Naš pravi trener Howard Sailer ni bil goljuf, temveč uspešen olimpijec.

Ledene steze bi ga navdušile, tudi če ne bi bil del jamajške zasedbe na ZOI 1988. Foto: AP / Guliverimage

Torej brez zbiranja denarja s poljubi, potiskanja vozičkov, treninga v kadi, pretepa s tekmeci …

Oh, lepo bi bilo, če bi bili mi tako iznajdljivi in kreativni. Ko sem gledal film, sem se vprašal, zakaj si teh stvari nismo izmislili mi. Res pa je, da smo imeli na Jamajki model sani na vozičku, ki smo ga za trening potiskali. To je bilo seveda na ravnini v vojaški bazi. S tem smo vadili štart in usklajenost. Spuščanje z vozičkom po hribu navzdol pa ne bi imelo prav veliko skupnega z bobom. To bi bila popolna potrata časa.   

Resnica o načinu izbiranja jamajškega boba naj bi se glasila takole: idejni očetje so potrkali na vojaška vrata in dobili štiri kandidate. Je tako?

Prvotna ideja je res vključevala jamajške šprinterje, ki pa za nastop na zimskih olimpijskih igrah niso pokazali prav velikega zanimanja. Naša vojaška baza je bila naslednja postaja. Jaz sem se sprva še nekoliko šalil na ta račun. Nato pa mi je nadrejeni dejal: "Harris, preizkusil se boš v bobu!" Prav veliko izbire nisem imel. "Da, gospod," sem odvrnil.

Ste pred tem že kdaj stali na ledu?

Ne. Sem pa med usposabljanjem v tujini v letih 1985 in 1986 v ZDA in Angliji videl sneg.

Mimogrede, ste pozneje kdaj tudi smučali?

Kot tekmovalec v bobu žal ne, čeprav sem se gibal v zimskih okoljih. Pozneje pa sem se preizkusil tudi v tem športu. Naučil sem se med olimpijskimi igrami 2002 v Salt Lake Cityju. Na ravni smučarja se lahko opišem kot kralja otroških prog.

Utrinek iz Calgaryja 1988 Foto: AP / Guliverimage Se četverica iz Calgaryja srečuje kot na obletnicah mature?

Ne, naše poti so se razšle na različne konce. Smo v stiku, občasno se srečamo. Nazadnje smo bili skupaj pred olimpijskimi igrami v Sočiju, ko smo snemali televizijski oglas.

Kako pa so Jamajčani sprejeli vašo zgodbo, torej tisto, ki se je zgodila pred premiero filma Ledene steze?

Če ne bi bilo filma Ledene steze, si Jamajčani ne bi predstavljali, kako je videti tekmovanje v bobu. Ne vem sicer, kaj se je dogajalo, ko smo tekmovali, saj smo bili na drugi celini. Spominjam pa se, da nas je bilo, potem ko smo na ZOI v Calgaryju padli, strah, kakšen bo odziv v domovini. Jamajčani ne marajo izgubljati. Toda začutili smo podporo. Ljudje so bili ponosni na naš trud. Nismo iskali izgovorov. Dejstvo, da prihajamo z Jamajke, za nas ni bil razlog za slab nastop. Odzivi pa so bili res pozitivni. "Odlični ste bili. Prihajate s tropskega otoka. Odlično ste opravili," so nam dejali. Morda ljudem res ni všeč, da je film komedija, saj nas prikazuje kot štiri zabavljače. Ljudje so ponosni na nas.

Niste se želeli oklepati eksotike v zimskem športu. Toda v sklepnem nastopu vam je spodletelo, pa ste vseeno postali pozitivna zgodba. V obdobju, ko je vse usmerjeno proti uspehu in zaslužku, je verjetno tudi to pomemben del zgodbe.

Da, res je. To je življenje. Prav zaradi teh pozitivnih življenjskih lekcij mi je bil film všeč. Seveda, z veseljem bi se iz Calgaryja vrnil s kolajno. Toda to bi bilo v popolnem nasprotju z zakonitostmi športa. Že dejstvo, da smo bili najhitrejši v štartnem delu, je velikanski uspeh. Uspelo nam je prenesti tekaško znanje. Toda v štirih mesecih voženj z bobom nismo mogli nadomestiti razlike, ki se je ustvarila v predhodnih sedmih letih. Toliko časa se namreč urijo najboljše posadke v bobu. A znova … Ne glede na to, kako velikanske se zdijo sanje, se je za njimi vredno poditi. To je nauk te zgodbe.

Michael Edwards in Devon Harris: oba sta bila posebneža ZOI 1988, oba sta bila navdih za film. Foto: AP / Guliverimage

In kakšno je bilo vaše življenje po Calgaryju 1988?

Bil sem športnik in vojak. Ali sem bil tekmovalec v bobu ali pa kapetan Harris. Dolgo časa sem bil nato olimpijski zvezdnik. Veliko opravka sem imel z mediji. Leta 1992 sem zapustil vojsko, se preselil v New York ter poskušal zaživeti bolj anonimno življenje. Želel sem videti, kakšno je pravo življenje. Toda bob mi ni dal miru. Vrnil sem se in nastopil še na olimpijskih igrah 1998 v Naganu. Po tisti izkušnji sem se dokončno upokojil. Začel sem predavati, napisal sem več knjig … Zdaj pravim, da sem motivacijski govorec.

In kaj bi motivacijski govorec svetoval ljudem, ki zaradi koronavirusa že skoraj eno leto živijo drugačno življenje? Kako ostati pozitiven?

To je izziv za vse, ne glede na to, kje živimo. To je nekaj novega. Skoraj nihče ne živi življenja, kot ga je poznal. A tudi to bo minilo. Kdaj? Tega ne ve nihče. Zato je to izziv spopadanja z negotovostjo. Ljudje pa imamo radi vse pod nadzorom. Prav zaradi tega nam je težko. Tukaj pride prav prispodoba iz boba. Ko drviš po stezi, moraš ujeti pravo linijo. Ko ti ne uspe, se znajdeš v težavah. Bob začne premetavati po zavojih. Ne drsi. Intuitivno bi tedaj rad zagrabil sani in jih usmeril. Toda s tem še poslabšaš položaj. Treba je ostati miren in sproščen. Treba je čakati na pravi trenutek, da znova ujameš linijo. Zato pravim, da moramo tudi v teh norih časih ostati mirni in čakati na svojo linijo.   

Ob tem upamo, da se bomo letos "počutili olimpijsko". Se pogosto srečate s tem citatom iz filma?

Za besedami "počutim se olimpijsko" se v resnici skrivata zadovoljstvo in ponos, da nam je po trdem delu uspelo. To je občutek ob dosežku. Po drugi strani pa nas olimpijska miselnost prepričuje o tem, da je mogoče premagati številne ovire.

Na Slovenijo ga veže tudi prijateljstvo z Andrejem Miklavcem. Foto: Osebni arhiv

Sportal Slovenec Hrvatom pomagal do olimpijskih iger, sam pa ostal brez #intervju

Sportal Bodo olimpijske igre v Tokiu potekale brez navijačev?