Nedelja, 28. 1. 2018, 14.58
6 let, 2 meseca
Damjan Zlatnar
Slovenec Hrvatom pomagal do olimpijskih iger, sam pa ostal brez #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,53
Damjan Zlatnar, slovenski rekorder v teku na 110 metrov z ovirami in dvakratni udeleženec poletnih olimpijskih iger, se je 14. januarja 2018 s hrvaškim bobom štirisedom kvalificiral na olimpijske igre v Pjongčangu. Ker nima hrvaškega državljanstva tja ne bo odpotoval, česar se je zavedal že prej. Zakaj je sploh tekmoval, kaj ga kot enega od pionirjev te panoge v Sloveniji žene v ta na adrenalinski šport in kako se je znašel v posadki "kockastih"?
Damjan Zlatnar je v osnovi atlet in ne "bobist". S kraljico športov se je začel ukvarjati dokaj pozno, v 1. letniku gimnazije, ko je z visoko uvrstitvijo na krosu Dela opozoril na svoj talent. V svoji karieri, nad katero je bdel trener Slavko Črne, je najbolj ponosen na svoje državne rekorde, rekorde svojih varovancev in na dva nastopa na olimpijskih igrah. Leta 2004 je v Atenah s časom 13,66 dosegel 32. mesto, v Pekingu štiri leta pozneje pa je po uvrstitvi v četrtfinale svoj nastop odpovedal zaradi poškodbe ahilove tetive.
Njegova državna rekorda na visokih ovirah (13.56 sekunde na 110m in 7.63 sekunde na 60m), ostajata nedotaknjena.
Po koncu športne kariere, ki jo z občasnimi nastopi, razmišlja tudi o udeležbi na letošnjem državnem prvenstvu, prekinja, se je posvetil trenerski vlogi. Pod njegovim okriljem v kamniškem atletskem klubu trenirata tudi Jure Grkman, ki tekmuje v mladinski konkurenci, in Agata Zupin, lani druga na EP do 20 let in 21. na SP v Londonu (400 m ovire), ki jo letos čaka nastop na članskem evropskem prvenstvu v Berlinu.
Zlatnar se je že dvakrat kvalificiral tudi na zimske olimpijske igre. Najprej je s srbsko posadko boba štiriseda (v njej je bil tudi Zlatnarjev atletski kolega Uroš Stegl) izpolnil normo za olimpijske igre v Vancouvru 2010, letos mu je to na severnoameriškem pokalu v Lake Placidu uspelo še s hrvaško, a se jih zaradi državljanstva ni mogel udeležiti. A še ni vrgel puške v koruzo …
O uvrstitvi posadke hrvaškega boba štiriseda na olimpijske igre je odločala uvrstitev na zadnji tekmi severnoameriškega pokala v bobu v Lake Placidu. Hrvaška ekipa z Zlatnarjem na čelu je v skupnem seštevku severnoameriškega pokala trenutno tretji.
Kar dvakrat ste se že kvalificirali za nastop na zimskih olimpijskih igrah, a ste jih obakrat morali izpustiti. Menda je razlog v državljanstvu, ki ga nimate. Kako je s tem?
Da, obakrat je šlo za državljanstvo, oziroma dejstvo, da ga nimam. Prej srbskega, zdaj hrvaškega, saj sem normo dosegel v posadki teh dveh držav.
Zakaj ste lahko nastopali na ostalih tekmovanjih, na olimpijskih igrah pa ne?
Zato, ker Mednarodna zveza za bob in skeleton omogoča, da na svetovnih, evropskih ter severnoameriškem pokalu, in na svetovnih prvenstvih lahko nastopa mešana posadka, medtem ko to na olimpijskih igrah ni mogoče.
Zlatnar imam v bobu vlogo brakemana oz. zavirača. To je tisti član posadke, ki teče najdlje (50 metrov, čas štartnega pospeška se vrti okrog 5 sekund), zadnji skoči v bob in pomaga pri zaviranju.
Vam je težko, ker vas ne bo v olimpijski ekipi?
Kaj pa vem, dejansko sem že prej vedel, kaj me čaka. Že pred sezono sem vedel, da na igrah ne bom mogel nastopiti.
Kdo vas bo nadomestil v hrvaški reprezentanci?
Ostali člani ekipe. Pričakujem sicer manjši deficit, saj bova od prvotne posadke štiriseda kar dva člana potrebovala zamenjavo.
Naša ekipa je bila zelo uigrana, skupaj smo nastopili kar na 18 tekmah v tej sezoni in smo v skupnem seštevku severnoameriškega pokala tretji, kar je odličen rezultat.
Kako je sploh prišlo do sodelovanja najprej s srbsko in nato še s hrvaško ekipo?
Najprej so me leta 2010 k sodelovanju povabili Srbi, konkretno Boris Radjenović, zdajšnji srbski selektor reprezentance v bobu, ki se je kot pilot boba tudi sam udeležil olimpijskih iger (Sarajevo 1984).
Z ekipo štiriseda smo se uspeli kvalificirati za nastop na olimpijskih igrah v Vancouvru, s fanti sem tekmoval tudi v svetovnem, evropskem in severnoameriškem pokalu. Naš najboljši dosežek je 11. mesto v svetovnem pokalu (Innsbruck), kar je res lep uspeh.
Sčasoma sem se iz boba začel umikati, leta so prinesla svoje (smeh), nakar me je pred dvema letoma poklical še hrvaški selektor Ivan Šola, v bobu je tekmoval že na OI v Torinu in Vancouvru, in me prosil za pomoč.
Mislil sem si, zakaj ne? Koliko priložnosti v življenju pa bom še imel zato, da bom sedel v bob? Malo ljudi jo dobi, zato sem jo izkoristil.
Uspelo nam je, hrvaški bob odhaja na olimpijske igre v Pjongčang in to tako posadka dvoseda kot štiriseda, kar je zgodovinski uspeh.
Kaj je pri bobu najpomembnejše za dober rezultat? Kaj je ključnega pomena?
Najpomembnejši je štart, tam je treba biti konkurenčen.
Kakšna je vaša vloga v bobu?
Moja vloga je vloga brakemana oz. zavirača, to je zadnji tekmovalec boba, ki teče najdlje (50 metrov, čas štartnega pospeška se vrti okrog 5 sekund) in zadnji skoči v bob.
Mislim, da sem za to najbolj primeren, ker sem še vedno zelo dobro pripravljen, in lahko tečem najdlje. Kot zadnji najdlje vplivam na bob in na koncu tudi zaviram.
Z bobom se je seznanil v bob šoli v Innsbrucku, kjer se je preizkusil tudi kot pilot boba.
Kako ste se kot človek poletnega športa znašli v za Slovenijo dokaj neobičajni zimski panogi, v bobu?
Pred približno 12 leti se je naša atletska družba usmerila v bob. Obiskali smo bob šolo v Innsbrucku, kjer smo se pobližje spoznali z športom.
Takoj me je pritegnilo, vožnja boba se mi zdi res krasen šport. V šoli sem se preizkusil tudi kot pilot (voznik) boba, odpeljal sem stezo v Innsbrucku, tako da imam tudi to izkušnjo, danes pa sem, kot rečeno zavirač.
Kaj se na področju boba in skeletona trenutno dogaja v Sloveniji?
Slovenski bob je trenutno v mirovanju, medtem ko je na področju skeletona kar živahno. Med drugim je slovenski tekmovalec Anže Šetina, ki je iz boba prestopil v skeleton, tudi izpolnil olimpijsko normo za nastop na OI v Vancouvru leta 2010.
Bob je za slovenske razmere enostavno predrag in zahteva preveč. Cene boba dvoseda se gibajo od 50 tisoč evrov naprej, štirised pa stane več kot 80 tisoč evro. Komplet sanic/drsalk pa stane 6 tisoč evrov, potrebuješ pa vsaj 3 komplete, logistika prevozov in tekmovanj … Stroški so res visoki, še posebej, če s to panogo začneš od začetka. V državah, ki že imajo tradicijo, na primer v Nemčiji, Kanadi in ZDA je vendarle nekoliko lažje, saj morajo zgolj vzdrževati nekaj, kar že dolgo obstaja.
S kakšnimi ambicijami ste se z ekipo somišljenikov takrat podali v to zgodbo?
Zgolj to, da v Sloveniji zaženemo zgodbo o bobu. Zveza za bob še vedno obstaja in je aktivna, vendar predvsem na področju skeletona, v bobu trenutno ne.
Obrati z bobom niso redki. Zlatnar se je v svoji bob karieri že 13-krat prevrnil z bobom, tudi pri hitrosti 130 kilometrov na uro, zaradi trenja z ledom pa je staknil tudi opekline po hrbtu in ramenih. Pogosti so tudi pretresi možganov.
Zakaj ne?
Tudi zato, ker je težko pridobiti ljudi. Ukvarjanje s tem športom ni enostavno. Sam sem se na primer v svoji bob karieri kar 13-krat prevrnil z bobom, tudi pri hitrosti 130 kilometrov na uro, tudi opekline po hrbtu in ramenih sem že staknil zaradi trenja z ledom ob padcu, da o pretresu možganov sploh ne govorim.
Veliko ljudi pride in poskusi, vsekakor pa to ni hec, obstaja cel kup zakonitosti in zahtev. Tekmovalci, ki tekmujejo v bobu, morajo tehtati najmanj 90 kilogramov in največ 110 kg, hkrati pa morajo biti izredno hitri in močni. Bistvo je namreč, da bobu v štartnem pospešku daš maksimalno hitrost … Če že v startu zaostajaš pri potisku, tega v nadaljevanju nikakor ne moreš več nadoknaditi. Zaostanek se do cilja samo še povečuje, v povprečju s trikratnikom.
Bili ste tudi član slovenske posadke, ki je 1. decembra 2006 prvič v zgodovini tega športa nastopila na uradnem tekmovanju. Na evropskem pokalu v Innsbrucku, sta z Urošem Steglom v konkurenci 60 bobov zasedla 40. mesto, Anže Šetina in David Urankar pa sta bila 52. Zdaj tekmujete v bobu štirisedu. Razlika je verjetno precejšnja.
Da, kot bi iz avta prestopil na avtobus. Pri štirisedu težje prihaja do napak, a ko se zgodi, je ta bistveno večja kot pri dvosedu.
Kakšne hitrosti dosegajo bobi?
V Whistlerju v Kanadi, ki velja za najhitrejšo bob stezo na svetu, smo se peljali 152.7 kilometrov na uro, kar je bilo do zdaj najhitreje.
Lahko opišete občutke, zaznave ob taki hitrosti?
Ko prekoračiš hitrost nad 140 km/h so občutki znotraj boba povsem drugačni. Pred tem bobni, trese in razbija, potem pa samo še žvižga (smeh).
Pri tem je izredno pomembno nabiranje izkušenj, pravi ljudje, torej pravi atleti in nadarjeni piloti, ter pravi materiali.
Kaj pomeni talent za pilotiranje boba?
Da znaš oceniti zavoj. Centrifugalna sila na stezi te namreč kar naprej vleče navzgor, ti pa moraš bob znati potegniti navzdol z občutkom.
Sile so nenormalne. Bob štirised tehta najmanj 210 kilogramov, medtem ko maksimalna teža skupaj s posadko znaša 630 kg. To je tako, kot bi štirje fantje sedli v eno veliko banjo. Ko se bob pri hitrosti 130 km/h prevrne, ne moreš nikamor. Če si klavstrofobičen je to zelo težko. Sicer pa pravijo, da dokler se z bobom ne prevrneš, sploh nisi pravi bobist.
Užitek vožnje v bobu? V adrenalinu, ki ga občutiš zaradi hitrosti in možnosti napake pilota.
Kje pri tem najdete užitek?
Užitek je v adrenalinu, ki ga čutiš zaradi hitrosti in možnosti napake pilota. Nekatere steze so zelo zahtevne in takrat je pred tekmo v garderobah smrtna tišina. Nekatere proge so lažje, zato je tudi stresa bistveno manj.
Vas je bilo pred štartom na atletski kdaj tako strah kot pred štartom boba?
Ne (smeh). To je nekaj povsem drugega. Za odtenek je bolj tesnobno, je pa odvisno od steze, ekipe, razpoloženja …
Kje je Sloveniji najbližja proga, kje trenirate?
Najbližji progi za bob sta v Innsbrucku in Salzburgu v Avstriji. Ena je tudi blizu Albertvilla v Franciji- La Plagne, St. Moritzu v Švici, tri steze imajo v Nemčiji …
Poleti treniramo samo štarte in sicer v Nemčiji, kjer imajo stezo za štarte z vozički, ki so na "šinah", ves čas pa treniramo tudi atletiko, se pravi šprinte in vaje za moč. Pozimi smo seveda na stezi.
Pred sezono morajo tekmovalci v bobu opraviti tudi teste za pretres možganov in psihološko pripravljenost. Zgodilo se je namreč že, da katera do ekip ni mogla nastopiti, saj so testi pokazali, da kdo od članov posadke, na primer zaradi predhodnega padca, ni pripravljen na tekmovanje. Ker, ponavljam, vožnja boba res ni hec.
Kako se financirate?
Pomaga Olimpijski komite Hrvaške in Hrvaška bob zveza, veliko svojih sredstev pa je v projekt vložil tudi selektor hrvaške reprezentance Ivan Šola.
Sicer pa je primerjava med nami in večjimi ekipami neumestna. Večje ekipe imajo maserja, fizioterapevta, mehanika, saj je pri bobu ogromno dela z nastavitvami (od poznavanja vzmeti do nastavitve sanic in podobno), trenerje s kamerami na skoraj vsakem zavoju, medtem ko mi za vse skrbimo sami, oziroma nam občasno pomagajo tudi kolegi iz nemške reprezentance zaradi partnerskega dogovora.
Tudi eden najbolj uspešnih filmov na temo olimpijskih iger je povezan s posadko v bobu:
Večina se nas je z bobom virtualno spoznala preko filma Ledene steze (Cool Runings), ki opisuje pot jamajške ekipe v bobu štirisedu na OI v Calgaryju leta 1988, menda pa nima kaj dosti stika z resnico.
Res je, film kot film pač, daleč od resnice. Kot zanimivost … tudi jamajška moška posadka dvoseda se je letos potegovala za nastop na OI v Pjongčangu skozi celoten ameriški pokal, pa je potem ravno na zadnjih dveh tekmah v Lake Placidu ostala brez nastopa in to prav zaradi hrvaškega dvoseda, ki se je uvrstil mesto pred Jamajko v skupnem seštevku točk.
