Od križišča v Sočiju do razpotja prihodnosti

Mesec in pol po koncu zimskih olimpijskih iger v Sočiju, ki so slovenskemu občinstvu z najžlahtnejšo bero kolajn ter kopico všečnih predstav mnogih junakov brez končnega odličja ponudile priložnost za miselni pobeg iz začaranega in apatičnega kroga vsakdanjih težav, je prestolnica znova zadihala z junaki pred kratkim končane zime. Resda zlata generacija na čelu s Tino Maze ni bila deležna svečanega sprejema v središču mesta, tako kot predhodniki, temveč se je druženje odvijalo pred nakupovalnim središčem. Vseeno pa je z osrednjim sprejemom vsaj na simbolični ravni padel slovenski zastor 22. zimskih olimpijskih iger.

Po dve zlati in srebrni ter štiri bronaste kolajne imajo ob nizu preostalih vrhunskih uvrstitev in pogumni predstavi hokejske izbrane vrste tudi ob pogledu z varne časovne oddaljenosti, ki dodobra omrtviči zimsko evforijo, še vedno priponko odličnosti in izjemnosti. Obenem pa še vedno drži kot pribito, da bo slovenska športna javnosti vse te dosežke še toliko bolj cenila v letih, ko se bodo olimpijske odprave v domovino vračale z občutno manjšim številom kolajn ali pa, tako kot v letih 1992, 1998 in 2006, praznih rok. Soči je bil namreč pravo križišče številnih uspešnih slovenskih športnih poti, od tistih skrbno načrtovanih in jasno ciljno usmerjenih, do tistih, pri katerih je morala svoj delček k uspehu primakniti še fortuna.

S kom se bodo jutri fotografirali politiki?

S spominom na Soči prežeto ponedeljkovo popoldne je med drugim znova osvetlilo združevalno in povezovalno moč športa, o kateri so sociologi in psihologi razglabljali že med septembrskim evropskim košarkarskim prvenstvom. A ob pogledu na tokratne junake se je kar samo po sebi porajalo vprašanje, kateri zimski športniki bodo čez štiri leta na igrah v Pjongčangu skušali stopiti v te velike čevlje.

Ima Slovenija še dovolj kandidatov za tiste športne nadpovprečneže, ob katerih se bodo pred fotografskimi objektivi želeli smehljati politiki na najvišjih položajih? Odgovor je kljub dejstvu, da bo Soči težko kadarkoli ponoviti, pritrdilen. A po drugi strani si vendarle velja naliti čistega vina in si priznati, da bo tudi slovenska proizvodnja šampionov svetovnega formata v danih gospodarskih in družbenih razmerah ter ob neenotni strategiji razvoja začela pešati. Prvi znaki so že zelo dobro vidni.

Smučanje brez Tine Maze

Verjetno najbolj skrb vzbujajoče stanje vlada pri alpskih smučarjih, ki se v zadnjem desetletju nikakor niso znali prilagoditi novim gospodarskim in športnim razmeram, krmilo barke pa so si v odločilnih sezonah podajali kapitani brez jasne vizije. Posledično ima Slovenija kot nekdanja smučarka velesila ob Tini Maze, ki še zdaleč ni klasični "proizvod" slovenskega sistema, temveč junakinja smelega individualnega koncepta, sila skromno skupino konkurenčnih smučarjev in, kar je najbrž še najbolj kritično, podhranjeno bazo mladih smučarjev, ki bodo za nameček še lep čas obsojeni na neskromne finančne prispevke, če bodo sploh želeli tekmovati.

Smučarski skoki kot zgled

Tudi številne druge športne panoge, v katerih so slovenski ljubitelji športa med ZOI 2014 s ponosom spremljali boje za najvišja mesta, nimajo zagotovljene kontinuitete vrhunskosti. Navsezadnje se je tuja javnost že v Sočiju čudila hokejski reprezentanci, ki prihaja iz države z zgolj enim profesionalnim klubom. Obenem pa nedodelan panožni sistem pri deskarjih na snegu, ki sicer že leta prinaša odlične rezultate, plavanje nad gladino dopušča le ob individualni iznajdljivosti in angažiranosti. Slika je podobna v preostalih mladih panogah.

Ob biatloncih, ki imajo sicer dobre pogoje in še zdaleč nezanemarljivo vojaško oporo, a po drugi strani skromen nabor športnikov, ter tekačih, ki bi se ob dobrem delovanju vodstva in ustreznih strokovnih usmeritvah lahko rešili padca na nekdanjo raven, pa primer dobre prakse ponujajo predvsem smučarski skakalci. Peter Prevc in novi rodovi so namreč plod dobro postavljenega sistema, ki lahko po novem temelji tudi na vrhunski infrastrukturi. Ta zmanjšuje stroške skakalnega udejstvovanja in posledično širi skakalno družino.

Večni klic na pomoč: Država, pomagaj!

Težave, s katerimi se spopadajo številne zimske panoge, so sicer simptomatične za glavnino slovenskih športov. Gospodarska kriza zadnjih let jih je zgolj povečala, zato ugašanje klubov kot osnovnih celic športa in posledična upehanost celotne panoge niso več nikakršna redkost. Na udaru so predvsem medijsko manj izpostavljeni športi, sledijo pa jim tudi preostali. Klasični vzklik "država, pomagaj" ima na številnih ravneh prizvok v puščavi vpijočega.

Dejstvo je namreč, da je proračunska malha preskromna za vzdrževanje in gojenje vseh športov, ki bi se želeli spogledovati z vrhunskostjo in profesionalnostjo, vse bolj selektivna pa so pri svojih pokroviteljskih nakazilih tudi podjetja. Ob tem velja spomniti na svarila številnih športnih delavcev, ki so ob športnem razmahu po osamosvojitvi in tudi v času konjunkture opozarjali, da bi se morali v Sloveniji na državni ravni odločiti, na katere športne panoge bomo stavili. Zdi se, da je zdaj šport prisiljen stopiti na to razpotje, le da je nabor poti revnejši kot pred leti.