Med olimpijsko evforijo in večnim nezadovoljstvom

Prva slika: Blatna okolica in nedokončani objekti. Hotelske sobe, katerih uporabno dovoljenje bi moralo biti zaradi mnogo manjkajočih elementov pod velikim vprašajem. Težave s komunikacijo in prevozi. Nadležni varnostni pregledi. Igre brez prave duše.

Druga slika: Toplo sonce ob obali Sočija. Pravljična kulisa z zasneženimi gorami ter soncem na modrem nebu brez oblakov na Rdeči Poljani. Pozitivno olimpijsko vznemirjenje. Prizadevnost prostovoljcev, da premagajo jezikovne pregrade. Varnost kot sestavni element vseh velikih tekmovanj.

Gre za isto tekmovanje? Da, zimske olimpijske igre v Sočiju. A vsi tisti, ki na prizorišče največjega zimsko-športnega (ali kateregakoli sorodnega) tekmovanja pripotujejo izključno s službenim predznakom, si za ocenjevanje pogosto nadenejo zelo raznolika očala. Kje iskati resnico – z nagibanjem na pozitivistično stran, "okuženo" z olimpijsko evforijo, ali negativistično, ki osvetljuje predvsem pomanjkljivosti in se, v najbolj skrajni fazi, spogleduje tudi s politizacijo dogodka?

Zares objektivne odgovore bomo v Sočiju težko našli, nemara pa bi realno stanje najbolje orisali, če bi posegli po obeh naborih argumentov. Neizpodbitno dejstvo je, da so si Rusi kljub rekordnim proračunskim zneskom privoščili kar nekaj zamud pri gradnji infrastrukture. Predvsem ameriški novinarji so svoje zagate znali napihniti in jih občasno celo nekoliko nekritično potencirati.

Organizacija iger je sicer na povsem primerljivi ravni s predhodnimi gostitelji, tekmovalni objekti so predvsem v obalnem delu pravi presežek, pogoji za delo novinarjev pa povsem ustrezni. Predvsem z malo dobre volje in ob sprejemanju dejstva, da je poročanje s tako velikega tekmovanja kljub naporu tudi prav poseben privilegij.