Diši po sveži barvi in korupciji, a tudi po kolajnah

Že 22. zimske olimpijske igre, ki se bodo s spektakularno slovesnostjo v črnomorskem letovišču Soči začele v petek, se vsaj v širšem mednarodnem diskurzu prav gotovo ne bodo mogle izogniti vprašanjem o kolateralni škodi projekta, katerega oče je ruski predsednik Vladimir Putin, o človekovih pravicah in predvsem o korupciji ter drugih načinih sumljivega puhtenja megalomanskega proračuna. A športniki, ki se te dni z vseh koncev sveta zgrinjajo v Rusijo, si po drugi strani, povsem razumljivo, nikakor ne želijo, da bi tovrstne teme zasenčile športne boje. Za marsikoga namreč olimpijske igre niso zgolj vrhunec sezone ali cilj štiriletnega tekmovalno-trenažnega cikla, temveč kar življenjska priložnost za uresničitev kariernih sanj.

Tudi slovenski predstavniki, ki so se večinoma že zbrali na prizorišču z naskokom najdražjih iger na svetu, katerih proračun je s prvotno načrtovanih in obljubljenih 12 milijard dolarjev poskočil na neverjetnih 51, želijo svoje misli osredotočati predvsem na svoje nastope in tekmovalne objekte. Na teh Rusi odpravljajo še zadnje pomanjkljivosti. Teh je sicer občutno več pri spremljevalni infrastrukturi.

Zvoki delovnih strojev so namreč dobrih 48 ur pred začetkom iger povsem preglasili olimpijski vrvež, vonj po kolajnah pa (še) ni tako izrazit predvsem zaradi prevladujočega vonja po sveži barvi, ki se bo na hotelskih pročeljih in drugih objektih verjetno posušila tik pred prvimi tekmami.

Po najdražji cesti do najboljšega rezultata

A čeprav se zdi, da bi Rusom še kako prav prišlo nekaj dodatnih tednov za pripravo vsega potrebnega za prvi športni vrhunec leta, pa jim pomanjkanja ustrežljivosti, s katero poskušajo premagovati tudi šibko znanje tujih jezikov, nikakor ne moremo očitati. Tej tezi pritrjujejo tudi najboljši slovenski športniki na čelu s Tino Maze, ki je v spremstvu svoje spremljevalne ekipe v Soči pripotovala zelo dobro razpoložena.

Mazejeva in preostali slovenski športniki so se od uradnega olimpijskega letališča do Rdeče poljane peljali po domnevno najdražji cesti na svetu. Rusi naj bi namreč za manj kot 50 km cestišča porabili kar devet milijard ameriških dolarjev, kar je znani opozicijski politik Boris Nemcov pred kratkim označil za simbolični primer (pre)napihnjenih stroškov.

Toda za Tino in rojake je bila "pot do Sočija" vendarle precej daljša kot pa pregrešno dragih asfaltiranih 48 kilometrov. Za tem delovnim naslovom se namreč skriva skrbno načrtovan projekt, katerega končni cilj so najboljše predstave v ključnem trenutku.

Zdaj gre zares

Če bi sodili po rezultatih tekoče sezone in predvsem zadnjih tednih, bi zlahka prišli do sklepa, da bi se ob želeni izvedbi lahko kar nekaj adutov 66-članske slovenske odprave odločno vključilo v boj za tako želene olimpijske kolajne. Pri tem je treba opozoriti, da slovenski šport kljub plejadi šampionov v svoji vitrini še nima tiste najbolj želene in čislane, torej zlate.

Slovenski šport sicer letos praznuje 90 let od prvega nastopa na zimskih olimpijskih igrah (Zdenko Švigelj in Vladimir Kajzelj, Chamonix 1924), 30 let od prve kolajne na tem tekmovanju (Jure Franko, Sarajevo 1984) in 20 let od prvih kolajn za samostojno Slovenijo (Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir, Lillehammer 1994). Je torej v tej igri okroglih jubilejev vendarle napočil tudi trenutek za skok na Olimp?