Zlatko Zahović se mora ustaviti, da ne bo pokopal samega sebe

Spet pa je, kot pred nekaj tedni, v središču pozornosti Zlatko Zahović. Kdo pa drug. Tokrat ga je tja postavil incident z enim izmed nosilcev moštva in junakov, ki so pred letom in pol poskrbeli, da je o nogometnem Mariboru govorila vsa Evropa.

Makedonski nogometaš, ki se je v zadnjih letih prikupil navijačem in velja za staroselca v moštvu, je le še ena v nizu žrtev kontroverznega športnega direktorja. Ta ima v okolici vse manj podpore, a ne toliko zaradi vse večjega števila napak pri delu – pri kadrovanju jih je bilo v zadnjem času ogromno -, kot zaradi načina dela, ki je pri njem prisoten že od nekdaj, a so ga uspešno prikrivali vsi podvigi, ki so mu uspevali.

Dela, tako kot zna in tako, kot se naučil v velikih evropskih klubih, katerih član je bil. Pri teh se "dogajajo še veliko večje svinjarije, kot jih doživljamo tukaj," kot je ob neki priložnosti dejal.

"Ali bo po moje ali pa sploh ne bo," je njegovo pravilo, ki je v Mariboru pokopalo že številne nogometaše, po katerih se zdajšnjemu Mariboru danes lahko pošteno kolca. Goran Cvijanović, Dalibor Volaš, Elvedin Džinić, Aleš Mejač, Matic Črnic in še kdo bi na to temo lahko povedali marsikaj, a do zdaj je glavnemu snovalcu mariborske nogometne pravljice uspevalo prikrivati vse, o čemer se je šušljalo.

Do zdaj, ko so stene mariborskega nogometnega kulta začele pokati. Najprej Krunoslav Jurčić sramežljivo, zdaj Agim Ibraimi jasno in glasno sta dala vedeti, da mariborska nogometna družina ni tako idilična, kot želijo prikazati nekateri njeni akterji. Luknje so vse večje, tisti, ki kukajo skozi njih in žugajo s prstom zaradi nezadovoljstva, pa vse bolj številčni. Žugajo pa predvsem enemu.

Človeku, ki je bil v njihovih očeh še pred kratkim božanstvo in so ga nekateri med njimi enačili z Mariborom. Očitno je ob vsem čaščenju, ki ga je bil deležen skozi leta, pozabil, da kljub vsemu ni večji od kluba. Prav tak vtis namreč daje v zadnjem času.

V Ljubljani bi morda še šlo skozi. V Mariboru, kjer je ulica močnejša in glasnejša kot kjerkoli, veliko težje. Ne nazadnje je pred leti to ugotovil tudi v tem času najbolj opevani slovenski trener. Matjaž Kek, ki so ga navijači skoraj dobesedno odnesli iz kluba.

Če bo vztrajal pri drži, ki jo ima v zadnjem času, in z nepremišljenimi potezami vseskozi sledil svojemu velikemu egu, lahko podobna usoda kaj kmalu doleti tudi glavnega akterja zdajšnje nogometne zgodbe, ki buri duhove, a z nogometom nima prav veliko skupnega. Kot že ničkolikokrat do zdaj.

Mora se ustaviti. Če se ne bo, se bo visok stolp, ki ga je v najbolj nogometnem mestu v Sloveniji zgradil v zadnjih letih, zrušil nanj in ga pokopal. Danes se namreč že pošteno maje.