Zlatko Zahović je ponosno stal ob strani

Po koncu tekme s Koprom, ta sicer ni navdušila in se končala z rezultatom 0:0, je bilo v Ljudskem vrtu pestro. Že peto leto zapored in trinajstič skupaj. Pričakovano so ljudje, oblečeni v vijoličaste navijaške rekvizite, kot je to v navadi povsod po svetu, takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu preplavili nogometno zelenico.

Na pozive, ki so nekaj minut pred tem prihajali iz zvočnikov, naj tega ne storijo, niso dali prav veliko, a jim tega ne zameri nihče. Do spodnjic so slekli svoje nogometne junake in vzeli, kar se je vzeti dalo. Najbolj zaželeni so bili seveda dresi, manjkalo ni niti drugih delov športne opreme. Tudi ščitnikov za noge. Trajalo je 10, 15 minut, medtem se je dogajanje preselilo na ploščad ob južni tribuni štadiona Ljudski vrt.

Tam je bilo že nekaj časa vse pripravljeno za slavje. Pravzaprav bi lahko bilo pripravljeno že vse leto. Jasno je, da je Maribor v slovenskem nogometnem prostoru vsaj korak, če ne celo dva ali tri, pred preostalimi.

Vsi jih lovijo, a so prehitri

V družbi otrok so potem mariborski nogometaši drug za drugim stopicali po odru, dvignjenim nad množico navijačev, ti so jih častili od spodaj, in čakali na velik trenutek, ko so iz rok podpredsednika Nogometne zveze Slovenije Milana Jarca in predstavnika sponzorja tekmovanja, Simona Furlana iz Telekoma Slovenije, prejeli veliki pokal za naslov državnega prvaka. Trinajstega v zgodovini kluba.

Še pred tem so nogometaši, strokovno vodstvo in preostali, ki so del članske ekipe, drug za drugim stopili pred navijače. Ker predsednika kluba Draga Cotarja ni bilo, je pred vijoličasto množico prvi stopil poslovni direktor Bojan Ban. "Hvala vam, najboljši navijači na svetu. Brez vas ne bi bili tam, kjer smo. Vsi nas lovijo, a smo skupaj z vami prehitri. Vsa čast!" je dejal.

Županu niso vsi stisnili roke

Potem so na oder začeli prihajati nogometaši. Na pot se jim je postavil župan mestne občine Maribor Andrej Fištravec in ponujal stisk roke. Večina se je ustavila, nekateri so ga, namenoma ali ne, obšli in poskrbeli, da se je na njegovih ustih narisal kisel nasmeh. Promenada je vrhunec dosegla v trenutku, ko so na oder poklicali zadnje tri člene uspešne mariborske zgodbe.

Zlatko Zahović ni prišel na oder

Njihova imena so iz zvočnikov zadonela trikrat in še večkrat iz ust množice spodaj. Najprej trener Ante Šimundža, potem športni direktor Zlatko Zahović, ki na oder sploh ni prišel – raje je stal ob strani in ponosno opazoval dogajanje – za konec še kapetan ekipe Marcos Tavares. Brazilec, ki ima v Mariboru status božanstva.

Ko je prišel, so bili vzkliki najglasnejši. Ko je prijel veliki pokal in ga visoko dvignil v zrak, so vsi zbrani začeli prepevati navijaške pesmi, dimne zavese v barvah Maribora tudi ni manjkalo, šampanjca prav tako ne. Veselje je bilo veliko in marsikdo si je verjetno mislil: "Se vidimo prihodnje leto. Na istem mestu, ob istem času." Pri Mariboru pravijo, da se lovorik in uspehov ne moreš naveličati. In verjetno imajo prav.