Zlati ukrajinski deček, ki ga še vedno boli slovenska rana

Andrij Ševčenko je eden izmed najboljših ukrajinskih nogometašev vseh časov in zagotovo najboljši, odkar se je ta več kot 40-milijonska država odcepila od Sovjetske zveze in začela stopicati po samostojni poti. Danes 39-letni nogometaš, pred njegovim imenom od leta 2012 pišemo nekdanji.

V luči prihajajočih tekem dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 v Lvovu in Mariboru smo lahko zadovoljni, da je tako. Če bi Ukrajinci imeli dečka, ki je vrsto let skrbel za tesnobo v taboru nasprotnikov, bi bilo zagotovo veliko težje.

Rojen v vasi Dvirkivšinja, sto kilometrov vzhodneje od Kijeva, je, podobno kot več ali manj vsi, ki so šli po vsaj podobni poti, veliko nadarjenost kazal že kot zelo mlad.

Že kot desetleten deček se je priključil nogometni šoli kijevskega Dinama in že nekaj let pozneje poskrbel, da so o njem govorili kot o fantu, ki utegne biti naslednja velika zgodba tega velikana ukrajinskega športa. Niso se zmotili.

Poskrbel je za zadnje evropske podvige Kijevčanov

Z 18 leti je debitiral v članski ekipi, od takrat naprej je šla njegova pot strmo navzgor. Že leto pozneje je bil najboljši strelec ekipe, v petih letih igranja za Dinamo je skupaj zabil skoraj sto golov, osvojil pet naslovov ukrajinskega prvaka, dve pokalni lovoriki in se veselil tudi zmage v ukrajinskem superpokalu. Vrhunec njegovega obdobja v Kijevu je bil hat-trick, ki ga je v ligi prvakov pospravil v mrežo Barcelone v sezoni 1997/98. Nepozabni so tudi trije goli v četrtfinalu istega tekmovanja sezono za tem, ki jih je zabil Realu, in poskrbel, da so se Kijevčani uvrstili med najboljše štiri. Prav on je bil motor zadnjega večjega evropskega obdobja kluba, ki se lahko pohvali z dvema evropskima lovorikama v pokalu pokalnih zmagovalcev.

V zgodovino Milana se je zapisal z zlatimi črkami

Seveda je bilo takrat kmalu jasno, da je Ukrajina zanj postala premajhna in leta 1999 ga je v svoje vrste za 23 milijonov evrov zvabil Milan. V Italiji se je znašel odlično in tam v sedmih letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Bil je evropski, državni in pokalni prvak. V svojo knjižico je vpisal tudi evropski superpokal in seveda italijanski superpokal. Tudi zlata žoga za najboljšega evropskega nogometaša je leta 2004 pristala v njegovih rokah.

Vse do leta 2006, v sedmih letih je na San Siru zabil kar 173 golov in postal eden izmed najpriljubljenejših tujcev v zgodovini kluba, je ostal tam, potem ga je bogati Rus, ki že vrsto let sedi na čelu Chelseaja, Roman Abramović, v želji, da Londončanom vlije malo slovanske krvi, za več kot 40 milijonov evrov zvabil k sebi.

London, kratek skok v Milano in vrnitev domov

Na Stamford Bridgeu, takrat je bil star 30 let, se ni najbolje znašel. Takrat je v garderobi Chelseaja kraljeval Didier Drogba. Afriški zvezdnik je bil ljubljenec trenerja Joseja Mourinha. Portugalec je na začetku sicer poizkušal z obema, a ko ni bilo rezultatov, je Ševčenka vse pogosteje posedal na klop. Po dveh sezonah, v katerih je bilo golov s podpisom Ukrajinca veliko manj od pričakovanj, le 22 v vseh tekmovanjih skupaj, je njegova zvezda skoraj ugasnila.

Reševanje in posoja v Milan se nista obnesla, s polnimi pljuči je zadihal šele leta 2009, ko se je vrnil tja, kjer se je vse skupaj začelo. V Kijev, a takrat so bile razmere v ukrajinskem nogometu že povsem drugačne od tistih, ki jih je poznal, ko se je deset let pred tem podal v svet. Kraljeval je bogati Šahtar Doneck, tako da Dinamo, čeprav je njegov ljubljeni povratnik kar pridno tresel mreže, v treh sezonah ni osvojil niti ene samcate lovorike. To je lahko Andrij žalostno ugotovil, ko je julija 2012 sporočil, da ima dovolj, in se podal v politiko.

Za konec skok v politiko

Ni jih bilo malo, ki so mu svetovali, naj se ne igra z ognjem, saj bi lahko med sodržavljani izgubil ugled, ki si ga je pridobil skozi leta, a verjetno je bilo tudi njemu jasno, da je med njimi tako zelo priljubljen, da bi bilo to skoraj nemogoče. Tudi zaradi vseh golov, ki jih je zabil za ukrajinsko reprezentanco. Kar 48 se jih je nabralo skozi vsa ta leta v 111 nastopih, med njimi je izkusil tudi igranje na evropskem in svetovnem prvenstvu, leta 2006 se je v Nemčiji s soigralci ustavil šele v četrtfinalu.

Na Slovenijo in leto 1999 se nerad spominja

Eden izmed teh je končal tudi v mreži Slovenije, a se ga zagotovo ne spominja najraje. Seveda govorimo o tistem novembrskem leta 1999, ko je v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2000 premagal Marka Simeunovića, a bil po koncu druge tekme močno razočaran. S takrat še enim zvezdnikom evropskega nogometa, Sergijem Rebrovom, je lahko s solzami v očeh le spremljal, kako se je pred njunimi očmi odvijal vrhunec slovenske nogometne pravljice. Le upamo lahko, da bo podobno tudi čez manj kot mesec dni. Le da ga tokrat ne bo na igrišču, ampak na tribuni. Ali pa za televizijskim zaslonom. Vseeno je.