Zgodovina koprskega nogometnega kluba

V Kopru je bil leta 1920 ustanovljen Circolo Sportivo Capodistriano.

Najboljši igralci so bili Alfredo Conelli, Vittorio Minca in Umberto Parovel, ki je bil znan po tem, da je nogomet uspešno igral tudi v Argentini. Leta 1928 se je klub preimenoval v Unione Sportiva Capodistriana. Leta 1934 je klub prevzelo ime veslaškega kluba Libertas in nastopilo v tekmovanju z imenom Unione Liberi Calciatori. Bruno Scher je postal celo vratar državne reprezentance. Že z letom 1939 so prenehale nogometne aktivnosti v Kopru in po okoliških vaseh.

Po letu 1945 se je pričelo intenzivno ustanavljanje mestnih klubov na Obali in poživitev dela znotraj njih. Najprej so delo obnovila že znana društva (Unione sportiva) iz Kopra, Pirana in Izole. Že takoj so bili najbolj aktivni nogometni klubi, ki so v začetku tekmovali v ligi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v katero so bili vključene ekipe iz hrvaške Istre, slovenske obale in nekateri klubi iz okolice Trsta. Leta 1966 je Koper izpadel iz enotne slovenske nogometne lige. Takrat so bili najboljši Škorjanec, Ivankovič in Pinterič. Kot šestouvrščeni se vrnejo leta 1968, a naslednje leto znova izpadejo. Leta 1972 so solidni peti, a vzdržijo v prvi ligi samo štiri leta. Leto 1981 prinese lepše čase, saj se ponovno uvrstijo v prvo ligo. Tokrat dosežejo najboljše rezultate v zgodovini kluba. Po treh letih so tretji (Fingšt doseže 10 zadetkov), naslednje leto pa v sijajnem slogu slovenski prvaki. Najboljši strelec je Studen, zaigrali so že perspektivni Badžim, Zulič in Jermaniš. Za nagrado gredo v drugo jugoslovansko ligo, kjer sicer hitro izpadejo, a odigrajo tudi finale za amaterskega prvaka bivše države. Leta 1987 so drugi v SNL, najboljša sta Osibov in Breznikar, naslednje leto pa postanejo še drugič republiški prvaki in si priborijo možnost sodelovanja v medrepubliški ligi, kjer sta blestela Volk in Voljč. Leta 1984 in 1991 so osvojili tudi slovenski pokal. Za rekordno zmago še vedno velja tista proti trboveljskemu Rudarju z 8:1.

Pokalna lovorika

V obdobju samostojne Slovenije niso več tako uspešni. Začeli so z dvema zaporednima osmima mestoma, čeprav so veljali zaradi izkušenj iz jugoslovanskih časov za ene izmed favoritov, nato pa za lep čas neslavno poniknili med prvo in drugo ligo. Na poti stare slave se uspešno vračajo ob koncu tisočletja, ko so osvojili tretjo mesto leta 2002, naslednje leto pa se uvrstili še v polfinale pokala Intertoto, kjer jih je po tesnem boju izločil nizozemski Heerenveen (obdobje strelskega praznika Trenevskega in Jakomina), vrhunec pa so dosegli z zmago v pokalu Hervis, ko so v sezoni 2005/06 v finalu ugnali celjski CMC Publikum po izvajanju enajstmetrovk (1:1). ''Kanarčki'', kot jih ljubkovalno imenujejo domači navijači, so po odhodu predsednika Subana v Mursko Soboto dobili med tekmovalno sezono 2005/06 novega lastnika, saj je vložil kar nekaj sredstev v klub ameriški poslovnež Milan Mandarić. Po nekaj letih je dvignil sidro od koprske nogometne barke. Ko je v začetku sezone 2008/09 v klub prispel Miran Pavlin, so Koprčani zaigrali kot prerojeni in z veliko prednostjo osvojili naslov državnih prvakov. S tem so dosegli največji uspeh v zgodovini kluba. V sezoni 2014/15 so osvojili pokalno lovoriko, novo sezono pa odprli s superpokalnim naslovom.

Širok seznam reprezentantov

Igralci, ki so poniknili v Kopru in postali reprezentantje širijo bogat in dolg seznam. Na njemu najdemo imena kot so Galič, Rudonja, Jermaniš, Boškovič, Dedič, Poljšak, Benedejčič, Zupan, Zulič, Bečaj, Ribarič, Šukalo, Jakomin, ki so vsi v času slovenske samostojnosti nosili ''rumenomodri'' dres.

Igor Benedejčič je celo dosegel prvi gol za slovensko reprezentanco na gostovanju proti Estoniji. Najboljši klubski strelec po letu 1991 je Sašo ''Tojo'' Jakomin, sledita mu Patrik Ipavec in Vili Bečaj, največ nastopov pa je zbral dolgoletni kapetan Andrej Poljšak.