Valter Birsa: nov korak nazaj za nekoč najboljšega

Leta 2010 je bil najboljši slovenski nogometaš. Po golih na svetovnem prvenstvu in v ligi prvakov zanimanja zanj ni manjkalo. Odločil se je za Italijo. Zdelo se je, da je selitev na Apeninski polotok zanj idealna rešitev, izkazalo se je ravno obratno. Že leto 2011 je bilo zanj klavrno, letos je (bilo) še slabše. V prvi polovici leta je bil član Genoe, pri kateri so od njega, ko so julija 2010 z njim sklenili štiriletno pogodbo, pričakovali veliko, dobili pa bolj malo. V klavrni sezoni za nekoč sloviti klub, ki so jo nogometaši sklenili le mesto nad tistimi, ki vodijo v drugo ligo, je v drugi polovici minule sezone nastopil vsega sedemkrat. Od tega le enkrat v začetni enajsterici. Zadetka ni zabil, podal prav tako ni. V pokalu, od katerega se je Genoa poslovila v osmini finala, je zabeležil sploh edini nastop od prve do zadnje minute. Pri porazu z 1:2 proti Interju v Milanu je zabil edini gol za svojo ekipo. Čeprav je imel številko 10, ki v nogometu pomeni največ, ni upravičil pričakovanj. Jasno je bilo, da se bo od Genove najverjetneje poslovil.

In se je. Poleti je postalo jasno, da se seli v vrste še enega kluba, ki sodi med najbolj trofejne na Apeninskem polotoku, njegov zdajšnji domet pa je mnogo manjši. Kot posojen nogometaš Genoe se je preselil v Torino. Tam mu jo je zagodla poškodba ob nepravem času. Staknil jo je na začetku sezone. Tako je zdaj, ko se Torinčani borijo za obstanek, do konca koledarskega leta pa jih čakata le še dve tekmi, pri zgolj štirih prvenstvenih nastopih. Niti enkrat od prve minute, vse skupaj je zbral 90 minut igre. Zelo skromno. Zabil je en gol, pri remiju s Fiorentino z 2:2. Največ, cel polčas, je igral prav na zadnji prvenstveni tekmi Torina, pri nedeljskem porazu pred domačimi navijači proti Milanu z 2:4. In se izkazal. Prispeval je lepo podajo za gol soigralca, enkrat po lepem prodoru s strelom poizkusil tudi sam. Prislužil si je dobre kritike za nastop, morda ga trener Giampiero Ventura, ki mu v boju za obstanek počasi že gori pod nogami, na naslednji tekmi uvrsti v začetno enajsterico. Priložnost je sijajna. Nogometaši bodo gostovali prav pri klubu, ki si lasti Birso, Genoi. Primorski nogometaš je sicer enkrat v tej sezoni nastopil tudi v pokalu, v katerem je Torino izpadel v četrtem krogu. Bil je v začetni enajsterici. To je tudi njegov edini nastop od prve minute v tej sezoni.

Reprezentanca? Glede na talent, ki ga ima, in tudi priložnosti, ki jih dobiva, ji je tudi v letu 2012 dal premalo. Pod vodstvom zdaj že nekdanjega selektorja Slaviše Stojanovića je v izbrani vrsti letos nastopil petkrat. Na prijateljski tekmi proti Škotski od prve minute, proti Grkom je v Avstriji zaigral v drugem polčasu. Ni se preveč izkazal. V generalki za začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014, proti Romuniji v Stožicah, je pri zmagi s 4:3 zablestel. Pripravil je dva gola in si zagotovil mesto v začetni enajsterici na prvih kvalifikacijskih tekmah. Te so se končale bolj klavrno za Slovenijo, še bolj pa za Birso. Pri porazu s Švico v Ljubljani je igral uro, pri porazu na Norveškem le sedem minut. Že na začetku tekme se je namreč poškodoval. Na naslednjih tekmah ga ni bilo več v reprezentančnem kadru, a lahko pričakujemo, da se bo v izbrano vrsto kmalu vrnil. Ne nazadnje je bil eden ključnih nogometašev v tako zelo uspešnih kvalifikacijah za SP 2010 in tudi na zaključnem turnirju v Južnoafriški republiki, kjer je zabil gol pri remiju z ZDA. Za Slovenijo je doslej zbral 57 nastopov in zabil tri gole. Vsekakor je doslej dosegel manj od pričakovanj, a ko je v pravi formi, je reprezentanci še kako potreben. Njegova smrtonosna levica je med drugim Zlatku Dediću na pladnju servirala žogo za gol, ki je Slovenijo popeljal na SP. Se bo spet vrnil na staro raven? V dobro slovenske reprezentance upamo, da bo tako.