Ura in pol polaganja računov z Matjažem Kekom

Kakšno minuto prej, preden bi izteklo 90 minut, kolikor traja nogometna tekma, smo ugasnili diktafon, ki smo ga prižgali malo za tem, ko je prikorakal na dogovorjeno mesto ob Dravi v njegovem Mariboru.

Čeprav smo bili do njega v zadnjih mesecih precej kritični, je potrdil, da besede o kritikah kot delu posla, ki ga opravlja, jemlje resno, in si vzel čas tudi za nas. V letu, ki se izteka in je bilo za slovensko reprezentanco neuspešno, je dal že nešteto intervjujev. Prav zaradi tega smo poskušali iz njega tokrat izvleči kaj novega in predvsem dobiti tudi odgovore na vprašanja, ki so bila neodgovorjena.

Na vsa je odgovoril. Nekajkrat zelo, večkrat precej manj konkretno in se od odgovora v svojem slogu precej oddaljil, a ob nobenem vprašanju ni dal vedeti, da ga ne bi smeli postaviti, in z njim ni imel težav.

Edina težava ga je čakala kak kilometer, dva stran. "Po glavi me bo," je po druženju, ki se je skupaj s fotografiranjem zavleklo v debeli dve uri, nasmejal in potarnal, da bo zamudil na mamino kosilo, ki si ga zdaj, v prazničnih dneh, večkrat privošči.

Kaj vse pa je povedal pred tem?

Ob koncu zanj neuspešnega leta smo se uro in pol pogovarjali s selektorjem Slovenije Matjažem Kekom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko ste oktobra 2011 zapuščali klop Slovenije, sem sam zapisal, da ste odšli zato, da se boste enkrat vrnili. Sedem let pozneje se je to uresničilo.
Tisto slovo je bilo pričakovano, zgodilo pa se je na normalen način. Zveza je imela svoje načrte, tudi jaz pa sem po nekaj letih začutil zasičenost. Takrat nisem razmišljal o tem, ali se bom vrnil ali ne. Enostavno sem šel novim izzivom naproti. Nisem gojil zamer do nikogar. Dogajale so se stvari, ki se v nogometu dogajajo, in izšlo se je, kot se je. Mi je bilo pa težko. To pa je res.

Z vrnitvijo na klop Slovenije se vas je povezovalo že konec leta 2017, po odhodu Srečka Katanca. Kaj se je takrat dogajalo?
Vsakemu sem vedno jasno povedal, da dokler imam pogodbo z Rijeko, ni nobenih možnosti, da bi začeli pogovore. Ni me presenetilo, ker se me je povezovalo s klopjo Slovenije. Vedno, ko pride do nekih menjav, se dogaja, da se omenja nekatera imena, ki so bila v preteklosti uspešna. Tako je povsod. Seveda sem tudi jaz pomislil na to, a stikov z nikomer ni bilo.

Šele, ko sem odšel iz Rijeke in prekinil pogodbo, kar je bilo po malem nepričakovano, sem na poziv predsednika Nogometne zveze Slovenije začel resneje razmišljati o tem. Najprej sem sicer imel idejo, da bi si privoščil malce daljši dopust, a ko je poklical Radenko Mijatović, sva relativno hitro prišla do dogovora.

Sportal Veliki Matjaž Kek. Pretkani Štajerec se vrača na krov.

Zakaj ste zapustili Rijeko? Morda zaradi tega, ker je bilo po odhodu bogatega italijanskega vlagatelja Gabrieleja Volpija vse težje in ste začutili zadnjo priložnost, da se vam ne zgodi, kar se je zgodilo že marsikomu? Da namesto kot velik zmagovalec odide kot poraženec.
Odšel sem zato, ker sem začutil, da ni več prave komunikacije. To nima nobene zveze z Volpijem. Že dve, tri leta pred tem smo se financirali sami. Zdaj poslušam o tem, da je imel Kek vse, a dejstvo je, da smo, ko sem prišel, trenirali za golom na Kantridi. Na tekmi je bilo 600, 700 gledalcev. Takrat se je začela prava, avtentična Rijeka. No, zdaj sem šel predaleč nazaj, ampak če se vrnem na začetek. Komunikacija je pomembna v vsakem poklicu, tudi v nogometu. Ne bom rekel, da je prišlo do zasičenosti, ampak do različnih pogledov na reševanje nekaterih problemov.

Je takoj za tem, ko ste odšli, prišel klic z Nogometne zveze Slovenije?
Ne, takrat sem še imel pogodbo z Rijeko. Dokler nisem uredil svojega statusa, sem zavračal vsakršno možnost, da se dogovorim za kaj drugega. Sem pa dal ljudem v nekem trenutku vedeti, da se, ko bo moj status pri Rijeki rešen, lahko začnemo dogovarjati.

"Že pred žrebom kvalifikacijskih skupin sem rekel, da je cilj uvrstitev na veliko tekmovanje. Za Slovenijo je sprejemljivo samo to." Foto: Grega Valančič/Sportida

Velikokrat ste omenili, da je bila za vas velika težava, ker ste v kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2020 odšli brez samcate pripravljalne tekme. Na drugi strani pa ste s tem, ker na klop Slovenije niste sedli takoj, zamudili priložnost, da bi se uigravali na dveh nepomembnih tekmah ob koncu lige narodov. Zakaj?
Ravno zaradi tega, ker moj status pri Rijeki še ni bil urejen. Določene stvari so se morale zgoditi tudi tam. Ne moreš pa imeti nedokončanih zadev pri Rijeki in voditi Slovenijo. Tako ne gre. Mislim, da je bilo v tistem trenutku dovolj, da pridobivam informacije. Ogledal sem si tudi obe tekmi.

Če sem danes vodil Rijeko proti Gorici, ne morem čez nekaj dni sedeti na klopi Slovenije proti Norveški. To so stvari, ki ne gredo skupaj. Pa tudi to je res, da tisto niso bile prijateljske, ampak tekmovalne tekme. Takoj ko sem bil prost, smo se začeli resno pogovarjati.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 je Slovenija spet, še petič v nizu, kar je le podaljšanje rekordnega niza, ostala brez velikega tekmovanja. Kako bi ocenili vaše nogometno leto 2019?
Vi ste tisti, ki dajete ocene, jaz pa razmišljam o tem, kaj je bilo narejenega dobro in kaj slabo. Če pogledam rezultat, seveda nisem zadovoljen. Sem pa zadovoljen, ker smo spet vzbudili zanimanje za reprezentanco. Tekme Slovenije so bile dobro obiskane. Zadovoljen sem tudi zaradi tega, ker smo v določenem trenutku igrali dober nogomet in tudi zmagovali. Generalno gledano pa niti slučajno nisem zadovoljen. Predvsem zaradi tega, ker sem videl, da imamo veliko večji potencial.

Ko sem prihajal, sem vedel, kaj me čaka. Vse kvalifikacije v enem letu, brez pripravljalnih tekem. Nimaš možnosti, da mogoče kdaj kaj na hitro zamenjaš. Po drugi strani pa je morda celo dobro, da smo kvalifikacije začeli po praktično dveh treningih, ki smo jih skupaj opravili. Za nami je nogometno leto, ki je na eni strani slabo zaradi rezultatov, a je na drugi tudi dobro, ker se vidi napredek.

Večkrat ste po koncu kvalifikacij povedali, da evropsko prvenstvo 2020 ni bilo pogoj, ampak cilj. Kaj pa je potem bil pogoj?
Ko sem prevzel reprezentanco, ni bilo vse ravno idealno, a ni bilo niti vse tako slabo, kot se je skušalo prikazati. Jasno je, da so imeli moji predhodniki težave po nekem tihem odhodu nosilcev igre iz naše Afrike. Takšne spremembe v reprezentanci, kot je Slovenija, potrebujejo čas. Prihajali so novi fantje, ki pa imajo tudi zdaj premalo nastopov za neki mednarodni vrh. Res je, da so mnogi v idealnih letih, a nastopov ni veliko.

Pogoj je bil, da smo videti bolje. Mislim, da smo v nekem trenutku tudi bili. Moj cilj in cilj nogometne zveze mora biti vedno veliko tekmovanje. Ne moreš v kvalifikacije in reči, da boš zadovoljen, če boš tretji, četrti, peti … Že pred žrebom kvalifikacijskih skupin sem rekel, da je cilj uvrstitev na veliko tekmovanje. Za Slovenijo je sprejemljivo samo to.

"Tukaj moramo biti na Nogometni zvezi Slovenije boljši, konkretnejši in spoštljivejši do tistih, ki se odločijo, da bodo odšli, ali pa se tako odločijo selektorji." Foto: Grega Valančič/Sportida

Po svetovnem prvenstvu 2010, ko je bila Slovenija na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) najvišje, na 17. mestu, ste rekli, da mora biti njen cilj vedno nekje okrog 20., 25. mesta, če je možno, pa še višje. Danes, ko za Slovenijo igrajo številni mednarodno uveljavljeni nogometaši, žreb kvalifikacijskih skupin za zadnje veliko tekmovanje ji je bil naklonjen, težav s poškodbami ni bilo, pa ste po koncu kvalifikacij, ki smo ga Slovenci dočakali nad 60. mestom, dejali, da je to naša realnost. Kako?
Da, ampak govoril sem o tem, da je to realnost glede na to, kaj smo pokazali v tej skupini. Nisem pa rekel, da je to vse, česar smo sposobni. Ravno zaradi tega sem najbolj razočaran, saj sem prepričan, da je ta ekipa sposobna več. To, kar se nam je zgodilo, ni naša realna slika. Je pa realna glede na to, kar smo prikazali. Eno je rezultat, drugo pa je to, kaj si mislimo o njem.

Fantje so sposobni več, kar so pokazali tudi v teh kvalifikacijah. Je bilo pa premalo konstantnosti, pragmatičnosti … Razlika med 20. in 60. je predvsem v ekipi. Še danes trdim, da takrat ni bil pomemben posameznik, ampak ekipa. Predvsem kolektivno moramo biti močnejši. Govorim o igrišču. Ne o tistem, kar se dogaja ob njem, da ne bo izpadlo kako drugače.

Sportal Slovenija v zadnjih 12 letih le enkrat nižje

V igralski kader, ki ga je izoblikoval vaš predhodnik Tomaž Kavčič, niste zarezali prav močno. Tudi iz njegovega strokovnega štaba ste k sebi potegnili najtesnejšega sodelavca, pomočnika Igorja Benedejčića in tudi nekdanjega dolgoletnega golgeterja Slovenije Milivoja Novakovića.
To je bilo neko logično nadaljevanje tistega, kar se je gradilo takrat. Z nekaj svežimi idejami, seveda. Menim, da strokovni štab takrat ni potreboval veliko sprememb. Kar se tiče igralskega kadra, pa je podobno. Zagovarjam konstanto, stalnost, a se ob tem seveda zavedam tudi tega, da selekcija v nobeni reprezentanci nikoli ne sme biti končana. Z možnostjo večjega števila treningov pa je treba k vsemu skupaj seveda pristopiti nekoliko drugače. Tukaj vidim največ, kar bi lahko naredil bolje.

Prejšnjemu selektorju so mnogi močno zamerili, ker je "odžagal" prejšnjega kapetana Boštjana Cesarja, čeprav je ta izrazil željo, da bi bil še vedno zraven. Ste morda razmišljali o tem, da bi izkušenega branilca, ki še vedno redno igra v drugi italijanski ligi, vpoklicali v svojo reprezentanco?
Razmišljal sem o več imenih, ne samo o njem. Že to vaše vprašanje z besedo "odžagal" je tisto, kar me moti. Mislim, da morajo za reprezentanco vedno igrati najboljši. Seveda tisti, ki jih nekdo izbere in je na koncu tudi odgovoren za svoje odločitve. Ne poznam selektorja, ki ne bi vlekel potez, za katere je bil prepričan, da bodo za njegovo ekipo najboljše. Zdi se mi pa, da se odhodi nekaterih pomembnih reprezentantov Sloveniji v preteklosti niso najbolj posrečili. Morali bi se posloviti na drugačen način. Ne prek časopisov, zamer ali česarkoli.

Tukaj moramo biti na Nogometni zvezi Slovenije boljši, konkretnejši in spoštljivejši do tistih, ki se odločijo, da bodo odšli ali pa se tako odločijo selektorji. O posameznikih ne bi govoril, predvsem pa ne mislim biti razsodnik o tem, ali je kdo ravnal prav ali ne. Mene zanima samo čas, odkar sem v reprezentanci jaz. Je pa seveda Cesar, če smo že pri njem, kapetan, ki je za reprezentanco naredil res ogromno. Zame je on eden najpomembnejših nogometašev v zgodovini reprezentance.

Bodiva konkretna. Ste se z njim ali komerkoli pogovarjali in ga ali jih želeli povabiti nazaj?
Ne. Takrat ne. Mislim, da je bil njihov ne zelo konkreten.

Bojan Jokić bo, če bo hotel, še vedno reprezentant, zagotavlja selektor. Foto: Vid Ponikvar Kako pa je z zdajšnjim kapetanom in lovcem na nov rekord, Bojanom Jokićem, ki je pri 33 letih izrazil željo, da bi še igral za reprezentanco?
Računam na vsakega, ki hoče igrati. S tem nimam nobenih težav. Lahko se zapeljem kamorkoli, kadarkoli. Tudi na zvezi je podobno. Praksa je do zdaj pokazala, da si Slovenija ne sme privoščiti tega, da bi ostala brez najboljših.

Bo torej zraven, če bo želel?
Na vaše vprašanje sem že odgovoril. Rekel sem, da slovesa od reprezentance vse od Južne Koreje naprej niso bila dobra. Vsi smo dolžniki tistim posameznikom, ki so naredili veliko za reprezentanco. Z marsikom bi se dalo to narediti na bolj dostojanstven način. Treba je najti pravo pot. Izkazati zahvalo in spoštovanje tistim, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov poslovijo.

Kaj povedati o njem? Pravi fant od fare, mar ne?
To je fant, ki je za reprezentanco dal vse in je vedno igral v kontekstu svoje kakovosti. Včasih bolje, včasih slabše, a odnos na igrišču in zunaj tega je bil vedno enak. Najboljši možen. Kot trener sem vedno vesel, če imam okoli sebe take nogometaše, kot je on.

Sportal Fant od fare

Že večkrat, tako v reprezentanci kot v klubu, se mi je zgodilo, da je bil kak nogometaš strašansko pomemben za garderobo tudi takrat, ko ni igral. Tukaj se vidi, kdo ima karakter. Bojan Jokić ga zagotovo ima. Zagotovo. To vam garantiram. Zato pa je že presegel mejnik 100 reprezentančnih nastopov. Malo je takšnih, kot je on.

Kot sva dejala, veliko sprememb v igralskem kadru v primerjavi s prejšnjim selektorjem ni bilo, a ena je precej opazna. Vse minute v teh kvalifikacijah je odigral Petar Stojanović, ki že vrsto let igra v evropskem Dinamu iz Zagreba, a je v reprezentanci v zadnjih letih igral komajda kaj.
Zagotovo je to, da je tako veliko igrali tudi zaradi tega, ker se je poslovil Nejc Skubic, poškodovana pa sta bila Martin Milec, Denis Klinar in še kdo, Andraž Struna ni igral. Morda bi, če bi bilo drugače, igral manj, a po drugi strani je jasno, da ga iz hrvaške lige odlično poznam. Ima potencial in to s svojo stalnostjo pri Dinamu potrjuje.

Res je tudi to, da je igralec, okoli katerega se povsod krešejo mnenja, a je tip igralca, ki mi je na tem položaju všeč. Lahko igra v obe smeri. V tem letu je tako v reprezentanci kot pri Dinamu pokazal določeno zrelost. Je tisto, kar na mestu bočnega branilca iščem.

"Med nama z Damjanom Boharjem se ni zgodilo nič in v določenem trenutku je tudi igral, a potem je imel težave v klubu. Zagotovo gre za nogometaša, ki je zanimiv in je na radarju." Foto: Grega Valančič/Sportida

Priložnost ste na 10 tekmah ponudili 24 igralcem. Pod svoje okrilje ste jih klicali 38. Bi si priložnost zaslužil še kdo?
Zagotovo bi si. Ko se enkrat moraš odločiti in potem vidiš, da ni bilo dobro, zagotovo razmišljaš o tem, da bi bilo bolje drugače. Težko je vedno zadeti. Tako bo vedno. Težko je najti idealno postavo, a nekaj se moraš vedno odločiti. Že po tekmi proti Makedoniji na začetku kvalifikacij sem imel občutek, da nas bo ta tekma še tepla. Potem sta sledili junijski tekmi proti Avstriji in Latviji, ki smo ji v Rigi zabili pet golov, kar ni uspelo nikomur. Smo pa v Celovcu videli, da bomo imeli proti organiziranim ekipam, kot je Avstrija, velike težave.

Septembra se je zgodilo, kar se je zgodilo. Razmišljali smo v tej smeri, da priložnost oktobra ponudimo tistim, ki so se izkazali. Že na septembrski tekmi proti Izraelu pa se je pokazalo, da dveh močnih tekem v treh dneh niso sposobni odigrati vsi. Pokazalo se je, da je problem, če igralci niso vajeni napornega ritma. Če bi bila tekma danes, bi proti Izraelu zagotovo sprejel nekatere drugačne odločitve.

Vrniva se k tistim, ki bi si morda zaslužili več priložnosti. Je tak Damjan Bohar, ki je zaigral samo na dveh od prvih treh tekem v kvalifikacijah, potem pa priložnosti ni dočakal, čeprav na Poljskem blesti?
Med nama se ni zgodilo nič in v določenem trenutku je tudi igral, a potem je imel težave v klubu. Zagotovo gre za nogometaša, ki je zanimiv in je na radarju, a sem pač menil, da sta Benjamin Verbič in Josip Iličić pred njim. To, kar v klubu po krizi, ki jo je imel, kaže zdaj, pa je seveda zelo dobro. V relativno močni poljski ligi, ki je kakovostna, dobre igre prikazuje ne samo iz tedna v teden, ampak že dlje. To je za reprezentanco seveda zelo dobro.

V zadnjem času v Švici v majici Züricha blesti Blaž Kramer.
Če bova zdaj šla od imena do imena, bo trajalo predolgo, zato bom odgovoril generalno. Jaz si nikoli kot selektor ne smem dovoliti, da kogarkoli iz kateregakoli razloga ne bi spremljal. Tu je še dosti imen, o katerih razmišljamo. Nekateri imajo probleme v klubih, drugi zablestijo, pa jih ni. Ne razmišljam o mladih, starih, tistih, ki so v tujini in tistih, ki so doma, ampak samo o tem, kdo je zame najboljši.

Je pa dejstvo, o čemer se lahko prepričate tudi sami, ko poročate o tem, da prihaja do nihanj. Pride konec tedna, ko gole zabije sedem, osem reprezentantov, a takrat ne morem narediti tako, da bom igral z osmimi napadalci in jih vpoklicati kar vse. Treba je sestavljati mozaik. Tukaj se vidi, ali si uspešen ali ne. Imen je veliko, baza obstaja. Več deset igralcev je, ki jih redno spremljamo.

Kljub vsemu je nekaj imen na površje priplavalo tudi v teh kvalifikacijah. Jaka Bijol je na zadnji tekmi kvalifikacij v Varšavi pokazal, zakaj je vse bolj pomemben pri moskovskem CSKA. Jure Balkovec je Bojana Jokića pripeljal do tega, da sta 50-50. Škoda za neumnost, ki se je zgodila Denisu Popoviću. Ravno tam, kjer imamo morda največ težav. V zvezni vrsti.

Spregledati ne smemo nikogar, ker naša baza je pač takšna, kot je. Nekajkrat sem našo reprezentanco primerjal z Avstrijo, ki ima 30, 40 nogometašev iz nemške bundeslige, angleške premier lige. Jaz tega nimam. Ne morem pa se sprijazniti s tem, da mi ne bi igrali na tako visoki ravni, kot igra Avstrija. Mislim, da smo tega sposobni. Ali smo takšne igre sposobni tudi ponavljati, pa bo dalo odgovor na vprašanje, ali bomo uspešni ali ne.

"To, ali kdo bolje govori ali slabše, da se bolje razume z novinarji ali ne, ne bi smelo biti merilo za kogarkoli. Težava je lahko samo reprezentanca in njena podoba na igrišču." Foto: Grega Valančič/Sportida

Nogometašem iz slovenske lige ste dali zelo malo priložnosti za igro oziroma nič. Luka Zahović je odigral 14 minut, to pa je tudi vse. Premalo?
Trdim, da slovensko ligo poznam precej dobro in si dovolim trditi, da lahko ocenim, ali je nekdo v določenem trenutku sposoben ali ne. Popolnoma se strinjam s tem, kar je – mislim da – rekel Ante Šimundža, ki je govoril o tem, da je tudi na igralcih iz slovenske lige, da se izkažejo in me prisilijo v to, da jim ponudim priložnost. Ne le kot 22., 23. igralci, ampak morda 6., 5., 4. Vedno igrajo tisti, za katere mislim, da so najboljši. O tem, koliko je kdo igral, niti nisem razmišljal, na to so me po vašem članku opozorili šele ljudje z zveze. Do takrat tega nisem niti vedel.

Sam tega ne spremljam na tak način. Je pa problem naše lige to, da igralci prehitro odhajajo v tujino. Adam Gnezda Čerin je tukaj zablestel in odšel v tujino. Včeraj je bil domač, danes ni več. Z Janom Mlakarjem, ki je odšel v Anglijo, je podobno. V naših klubih, sploh če pogledamo vodilne, igra veliko tujcev. Je pa tudi dosti mladih igralcev, ki se razvijajo v pravo smer. Moj edini odgovor na očitke je, da bomo še pozorneje spremljali našo ligo in še bolj razmišljali o tem, kdaj ponuditi priložnost igralcu, ki si to zasluži.

Zagotovo, da od nekaterih, ki so mi že v Marbelli, kamor sem jih popeljal ob tisti prvi, neuradno akciji, pokazali, kaj lahko, pričakujem veliko. Zraven so bili zaradi tega, da bi bil prehod v reprezentanco čim manj boleč. Tako kot moramo narediti tudi s tistimi, ki prihajajo iz mlade reprezentance. Treba pa je vedeti, da so eno pripravljalne, drugo pa prave, tekmovalne tekme.

Sportal Matjaž Kek ne ceni slovenskega nogometa

V tem članku pravzaprav nismo opozarjali na to, da ste dali premalo priložnosti nogometašem iz slovenske lige, ampak smo želeli poudariti, da vas nogometna javnost ne obravnava enako, kot je vaše predhodnike. Pod vodstvom Srečka Katanca je igralo veliko več nogometašev iz slovenske lige, a je bil vseeno vseskozi na udaru kritikov. Pri NK Maribor so se na to temo kritično oglasili celo z izjavo za javnost. Z vami je bilo povsem drugače. Zaradi tega, ker ste zelo vešč komuniciranja z javnostjo?
Če je to težava Katanca, Kavčiča, Keka ali kogarkoli, potem smo v hudi zmoti. To, ali kdo bolje govori ali slabše, da se bolje razume z novinarji ali ne, ne bi smelo biti merilo za kogarkoli. Težava je lahko samo reprezentanca in njena podoba na igrišču.

"To, kar se je zgodilo z Dinom Hotićem, zagotovo ni dobro za slovenski nogomet. Enostavno ne more biti. Sem kriv jaz ali kdo drug?" Foto: Grega Valančič/Sportida

Sportal Selektor Kek razkril seznam, mnenje o Hotiću in odbojkarjih #video

Vrniva se k nogometašem iz slovenske lige. Eden od tistih, ki so bili januarja z vami v Španiji, je Dino Hotić. V majici Maribora eden najboljših posameznikov slovenskega prvenstva, ki se je, ker ni dobil priložnosti pri vas, odločil, da bo v prihodnosti igral za Bosno in Hercegovino. Slovenija je z njim izgubila nogometaša, zaradi katerega se utegne v prihodnosti še tepsti po glavi. Če bi zanjo odigral samo minuto, pa bi bil večno "njen". Vam ni žal?
To, kar se je zgodilo z njim, zagotovo ni dobro za slovenski nogomet. Enostavno ne more biti. Sem kriv jaz ali kdo drug? To, da bi ga poklical samo zaradi tega, da bi odigral pet minut, ni moj način dela in razmišljanja. Potem bi naredil nekaj, kar ni pošteno niti do igralca. Odločil se je, kot se je. Njegova določitev je njegova in povsem legalna. Z njo ne morem biti zadovoljen, a mislim, da sem o tem, kaj si mislim o njem, dosti povedal že s tem, ker sem ga januarja vzel s seboj v Marbello.

Ste takrat dobili kak namig, da se utegne zgoditi to, kar je sledilo?
Ne. Tudi pozneje ne vem, če. Ko je novica prišla ven, smo se z naše strani skušali odzvati, a je bilo prepozno.

Sportal Novaković: Če bo treba, bom premaknil goro, da vrnem Kampla

Selektor zagotavlja, da je s sodelavci za vrnitev Kevina Kampla naredil vse, a naše informacije so drugačne. Foto: Vid Ponikvar "Če bo treba, bom premaknil goro, da vrnem Kevina Kampla!" nam je marca letos v intervjuju dejal vaš tesni sodelavec Milivoje Novaković. Konec leta je, a enega najboljših slovenskih nogometašev, ki je zvezdnik nemškega nogometa, ni zraven. Po naših informacijah iz precej zanesljivih virov v to smer, da bi se vrnil, ni bilo narejeno prav veliko oziroma čisto nič.
Ne vem, kakšne informacije imate vi, ampak … Šli smo po poti, ki je bila meni najbolj logična. Vodstvo zveze je stopilo v stik z igralcem. V določenem trenutku je bil stik vzpostavljen. Naredili smo vse, da bi se vrnil. Igralčev ne pa je bil dokaj jasen.

V zadnjem času pri tem veliko vlogo zagotovo igra tudi njegova poškodba. V tej sezoni je igral bolj malo. Upam, da se ne bo vleklo predolgo. To so trenutki, ki včasih tudi odločajo o karieri nekoga. Želim mu najboljše. Tudi zanj velja enako, kot velja za vse preostale. Slovenija si ne sme privoščiti, da bi kogarkoli spregledala oziroma tega, da ne bi naredila vse za vsakega, ki kaj velja. Prosili pa ne bomo nikogar.

Omenjalo se je, sicer med vrsticami, da naj bi na pomoč pri razreševanju tega problema priskočil celo sam predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin. Je to res?
O tem težko govoriš v medijih, ampak, je. Res je. Tudi on nam je z nekaterimi nasveti oziroma kontakti skušal pomagati. Je na takšnem položaju, kot je, a je po eni strani normalno, da rad pomaga slovenskemu nogometu, saj iz njega izhaja. Sam vedno trdim, da je treba komunicirati z vsemi.

Kaj se je zgodilo z Nejcem Skubicem, še enim nogometašem, ki se je poslovil po odhodu prejšnjega selektorja?
Meni je zelo žal zanj, ampak ko ti človek na štiri oči razloži, zakaj se je tako odločil, potem je normalno, da to sprejmeš. Sprejel sem odločitev pametnega človeka, ki odgovarja za svoje odločitve. Je pa seveda škoda za vsakega. S tem se strinjam. Jaz pa ne odneham kar tako hitro.

Ste ga prečrtali za vselej, ker je želel izpustiti eno akcijo?
Ne, to je bila njegova odločitev pred prvim zborom. Rekel sem mu, da ga razumem, a se z njim ne morem strinjati. Na reprezentanco gledam drugače, pa tega ne povezujem s tem, kaj je kdo imel s katerim selektorjem. Vsi smo ena zgodba. To me morda malce moti. Te primerjave, ki so vseskozi prisotne. Kdo je imel kak odnos s kom, kdo zna komunicirati z novinarji …

To mi ni všeč, saj gre za osebne stvari, pomembna pa je samo Slovenija. Jaz se ne učim nastopati in tega, kako se bom pogovarjal z vami, a če potegnem črto, pri teh priimkih ne mislim odnehati. Tudi, če bi se z nekom na smrt skregal, je zame na prvem mestu vedno reprezentanca, ne bom pa prosil nikogar.

"Kot selektor si ne smem privoščiti, da bi kogarkoli, ki bi rad igral, prečrtal zaradi česarkoli. Nobena osebna zamera ne bo vplivala na to." Foto: Grega Valančič/Sportida

Kampl in Skubic se boste torej, če si bosta tega zaželela, lahko kadarkoli vrnila v reprezentanco?
Sem mar jaz videti kot človek, ki živi od hipotetičnih razmišljanj? To je vaša ideja, jaz pa vam še enkrat povem, da si kot selektor ne smem privoščiti, da bi kogarkoli, ki bi rad igral, prečrtal zaradi česarkoli. Nobena osebna zamera ne bo vplivala na to. Niso pomembni beli in črni, majhni in zeleni, niti zeleni in vijoličasti. Igrali bodo tisti, za katere mislim, da lahko. Ne more pa jih biti 40 ali 50.

Sportal Jan Oblak. Ne po Luki Dončiću, zgleduj se po Zlatku Zahoviću!

Jan Oblak za Slovenijo eno leto ni igral, čeprav je v majici Atletica Madrida vseskozi nastopal in slovensko javnost vlekel za nos. Zdaj, ko se je z vami vrnil, je postal namestnik kapetana in tudi skorajšnji prvi kapetan. Se vam zdi to v luči tega, zaradi česar ga ni bilo, prav?
Da, zdi se mi prav. Od takrat, ko sem prevzel reprezentanco, in od prvega pogovora z njim se mi zdi prav, da je tako.

Jan Oblak je trdil, da njegova reprezentančna odsotnost ni posledica kapetanskega traku. Ko se je pod vodstvom zdajšnjega selektorja vrnil, je postal namestnik kapetana. Foto: Vid Ponikvar Zakaj?
To je moj edini komentar na vse skupaj. Odkar sem jaz prevzel vlogo selektorja in od prvega pogovora z njim je tako na kot ob igrišču pokazal, da sem se odločil prav.

Zdi se, kot da ste z njim sklenili kompromis.
Še enkrat povem in vas vprašam – sem morda jaz videti kot človek kompromisov? Ne, nikoli nisem bil. Čista, neposredna komunikacija. Želim si, da bi z vsakim lahko komuniciral tako, kot komuniciram z njim. Čeprav je res, da sem malce trmast, svojeglav, je to na koncu tista pozitivna, prava komunikacija. Pozitivna zgodba. Vsi moramo stremeti k temu, da bo komunikacija podobna tej, kot sem jo doživel v tem primeru.

Je reprezentanci kot eden najboljših vratarjev na svetu v letošnjem letu dal dovolj? Spomnimo se golov proti Izraelu, na Poljskem …
Za mene je. Absolutno. Absolutno dovolj.

Sportal Jan Oblak je dolžnik Slovenije

Težav z odločitvijo o kapetanu, tako kot jih je imel prejšnji selektor, niste imeli?
Ne. Že zdavnaj sem se pogovoril z njim in to težavo rešil takoj. Seveda pa ne morem vsak dan ropotati v medijih in vam razlagati. Morda je bilo meni celo dobro, da se je toliko pisalo o tem kapetanskem traku, saj smo lahko potem v miru počeli, kar smo morali. Nisem pa začutil nobenih težav. Igralcem sem dal jasno vedeti, da sem jaz tisti, ki odgovarja za nekatere zadeve in ne mislim delati nobenih kompromisov.

Pravila so jasna in postavljena. Postavljena na dovolj demokratičen način. Seveda se z nekaterimi igralci pogovarjaš več, ne moreš se z vsemi enako, a mislim, da ni bilo nobenih težav. To smo dobro speljali. Tudi med navijači je bil odziv dober. Tega, da sem hodil po robu in bi se lahko obrnilo tudi v drugo smer, sem se pa zavedal.

Podobno se je pred desetletjem po odsotnosti, sicer precej krajši, pod vodstvom zdajšnjega selektorja v reprezentanco vrnil Robert Koren. Tudi on je takrat postal kapetan. Foto: Vid Ponikvar Zgodba spominja na tisto izpred desetletja in več, ko ste Robertu Korenu, ker je želel izpustiti eno akcijo, javno rekli, da nanj ne boste več računali. Potem se je vrnil, dobil kapetanski trak in izšlo se je sanjsko.
Bolj kot sam me na te zadeve spominjate vi. Nogomet strašansko napreduje, tudi okolica se spreminja. Zdaj so časi povsem drugačni, zato se nima smisla vračati v preteklost in karkoli kopirati. Jaz zagovarjam današnji trenutek in normalno komunikacijo. Ti fantje so povsem drugačni, kot so bili tisti. To je nov rod. Ne gre jih primerjati med sabo.

Jaz samo želim zdajšnje reprezentante izzvati, da prevzamejo več odgovornosti. Deset let je minilo od tega. Zagotovo pa čas prinese neke izkušnje. Včasih se zalotim, ko kolesarim ali pa ko se sprehajam, da razmišljam o preteklosti in o tem, kako bi kaj naredil drugače, ampak v danem trenutku se moraš odločiti in sprejeti posledice potez, ki si jih vlekel.

Sportal Dejavu Matjaža Keka, ki je igral rusko ruleto in spet uspel

Tudi tokrat se je septembra zdelo, da se bo zgodba razpletla podobno, kot se je pred desetletjem, in se bo izšlo sanjsko, a se ni. Kaj se je zgodilo oktobra v Skopju?
Zelo jasno je. Enostavno na tisti tekmi niti v nogah in niti v glavah nismo bili dovolj dobri. Tudi nekatere analize naše igre in igre posameznikov so pokazale, da je tako. Priprava za tekmo bi morala biti drugačna. Ne mislim, da smo bili v Skopju tako slabi, ker smo 45 minut čakali na to, da bo letalo na poti tja vzletelo. Razlogov za neuspeh v takšnih rečeh ne iščem.

Predvsem v pripravi na tekmo v Makedoniji nismo prepoznali pomembnosti tekme kot same. Bom poskušal razložiti. Oktobra smo bili vsi z mislimi pri Avstriji, ki bi morala biti za nas odločilna tekma. V glavah smo imeli samo Avstrijo. No, pa saj je na neki način kljub porazu v Makedoniji tudi bila. Če bi premagali Avstrijo, bi bil poraz v Makedoniji nepomemben. Česa takega nogomet danes ne dopušča. Morali bi misliti le na Makedonijo, kjer bi morali biti absolutno bolj tekmovalni.

Sportal Oktobrski pogrom Matjaža Keka je naplavil marsikaj

Zdi se, kot da ste po sijajnem septembrskem izkupičku malce poleteli. Tudi vi ste s tistim "izpadom" na novinarski konferenci večer pred tekmo, ko niste želeli ustreči željam tamkajšnjih organizatorjev, da se usedete drugam, izpadli precej prepotentno.
To ni bil noben izpad in daleč od tega, da bi bil prepotenten. Če si ogledate moje tiskovne konference, boste videli, da dajem prednost igralcem, ki sedijo zraven mene. Iz praktičnega razloga, da pridejo prej do besede in se odpravijo na trening, ki jih čaka. Pa tudi zaradi tega, ker jim želim dati vedeti, da so pomembni. Ni bilo nobene prepotentnosti. Prej je bilo obratno, da so bili prepotentni Makedonci, a kakorkoli že, to zagotovo ni bil razlog za neuspeh. Bolj priprava in odziv na dogajanje na igrišču, ko smo videli, da imajo Makedonci kakovost in tekma z njimi ne bo le mimobežna na poti do tekme proti Avstrijcem.

No, ampak na novinarski konferenci takoj po tekmi ste sedeli na drugem mestu in ne več na tem, na katerem ste vztrajali dan pred tem, na kar vas je opomnil tudi neki domači novinar in vas s tem razjezil.
Res je, ampak po tekmah na novinarskih konferencah ni igralcev. Če pogledate moje tiskovne konference, tudi pri Rijeki, prednost vedno dajem igralcem. Tudi zaradi tega, da se potem ne prelagajo mikrofoni. Čisto praktična zadeva. Po tekmi v Makedoniji igralca ob meni ni bilo. Bil sem sam. Ni šlo za nobeno vraževerje. Nisem vraževeren, brez skrbi.

Tudi pod vodstvom zdajšnjega selektorja je Josip Iličić nesporna slovenska številka ena, kar se tiče iger, ki jih kaže v slovenskem dresu. Foto: Vid Ponikvar Spregovoriva nekaj besed še o Josipu Iličiću, ki je v zadnjih letih z naskokom najboljši reprezentant. Kaj lahko o njem, s katerim ste sodelovali še v času svojega prvega mandata na klopi Slovenije, ko se je začel prebijati v italijanski ligi, poveste danes, ko je eden njenih glavnih zvezdnikov? Lahko nanj Slovenija računa tudi v prihodnosti, glede na to, da ni več najbolj mlad?
V povezavi z njim me morda še bolj kot to, kakšen je na igrišču, zanima to, kako se je v tem času razvil kot človek. Kot moški, ki je dozorel. Karakterno dozorel. V nogometu je prestal vse, kar je dobro in tudi slabo, a še vedno uživa v njem. Se "živcira", ko mu kaj ne gre. Na treningih, ko igramo na dva gola in tudi na pomembni kvalifikacijski tekmi, ko denimo zapravi priložnost. Ali pa v ligi prvakov. Je zelo pomemben del te ekipe in prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnosti.

Seveda so tu leta, ki prihajajo, zaradi tega bo komunikacija med njim, klubom in nami še toliko bolj pomembna. Da bo lahko vedno odigral na ravni pričakovanj, saj nastopa v ligi, ki je zelo zahtevna. Ob tem igra tudi v Evropi, ampak mislim, da danes žanje sadove trdega garanja iz preteklosti. Zaradi njega sem zelo vesel. V prvem obdobju kot selektor ga morda nisem najbolje razumel in doživljal. Tudi to je res.

Sportal Andraž Šporar eden najboljših na svetu

Kdo pa bo novi Milivoje Novaković. Tisti, ki bo skrbel za gole? Andraž Šporar zabija gole kot po tekočem traku v klubski majici, Tim Matavž, ki je prve reprezentančne korake naredil pri vas, zdaj pa je že veteran, je na zadnji tekmi na Poljskem dokazal, da še vedno zna zadeti tudi v reprezentančni majici. Tukaj so še Robert Berić, Haris Vučkić …
Odvisno od tega, v kakšnem stanju bo kdo. Tim je že nekaj časa zraven, a ni igral. Z njim sva se veliko pogovarjala. Vračal se je po hudi poškodbi, kar ni lahko. Šporar je ob fantastični statistiki v klubu gole zabijal tudi v reprezentanci, Berić igra v zelo močni ekipi, v Saint Etiennu je težko priti do priložnosti, francoska liga pa je malce drugačna, kot sta slovenska ali slovaška. Vučkić se je, podobno kot Matavž, vračal dolgo časa.

Naštela sva kar nekaj napadalcev, ob njih jih je še nekaj. Imamo potencial. Upam, da bo kaj pokazal tudi Andres Vombergar, ki je že v Olimpiji in tudi pri meni v Španiji pokazal, česa je sposoben. Ne smemo pa misliti samo na te, ki zabijajo gole. Spomnimo se, kakšna sta bila Novaković in Zlatko Dedić. Predvsem tega, kaj vse sta postorila v obrambi, ko smo izgubili žogo. Slovenija ne more imeti treh, štirih napadalcev, ki se, ko izgubijo žogo, niti ne obrnejo nazaj, kaj šele, da bi tekli. Treba je sestaviti pravo ekipo.

Sportal Fant, ki bi moral v pozabo pahniti Zlatka Zahovića

"Tukaj se strinjam z vami. Popolnoma. Kar ste zdaj povedali, mora biti vedno naše izhodišče. Drugače si Slovenije ne morem predstavljati." Foto: Grega Valančič/Sportida

Se lahko strinjava, da bo morala Slovenija v prihodnosti igrati predvsem tako, kot igrata Roman Bezjak in Domen Črnigoj? Torej nogometaša, ki sta včasih boljša, včasih slabša, ampak se tudi z vrha najvišjega stolpa vselej vidi, da vedno grizeta do konca in delata v korist ekipe?
No, pa se na koncu lahko strinjava tudi midva in vsi, ki na nogomet gledamo z različnih perspektiv. Vi ste na tribuni, zgoraj, jaz pa spodaj. Zelo enostaven je odgovor na vprašanje, kako mora Slovenija igrati. Tukaj se strinjam z vami. Popolnoma. Kar ste zdaj povedali, mora biti vedno naše izhodišče. Drugače si Slovenije ne morem predstavljati. Slovenija lahko zablesti proti Poljski, Angliji, Slovaški, ampak to so le prebliski. Če želimo dosegati rezultate redno in jih ponavljati, pa bomo morali biti takšni, kot ste opisali.

Najmanjši problem so navijači. Tudi vi, mediji, ki opravljate svoj poklic, niste, a mi, ki smo spodaj, ki, če se izrazim tako, delamo za tekočim trakom, v proizvodnji, mi si moramo pogledati v oči in narediti vse, da bomo čim boljši. Ko fantje po koncu tekme slečejo drese, se morajo pogledati v ogledalo in v njem videti nekoga, ki si nima česa očitati, ker je od sebe dal prav vse. To mora biti naše glavno vodilo.

Vedno Slovenci ne moremo biti uspešni, a prav vedno moramo biti takšni, da nam nihče ne bo mogel očitati tega, da od sebe nismo dali vsega. To me najbolj boli, saj čutim, da fantje niso pokazali vsega. Zaradi tega sem razočaran, ker poznam njihov potencial.

Tako torej v napad na svetovno prvenstvo 2022. Kakšen je cilj in kakšni so pogoji za naslednji ciklus?
Cilj seveda mora biti uvrstitev na svetovno prvenstvo. Ko govorimo o pogojih, pa moraš biti dovolj objektiven in samokritičen, da veš, kakšno je dejansko stanje. Jasno je, da je od naše zadnje uvrstitve na veliko tekmovanje preteklo res veliko časa, ampak če bomo po vsakem neuspehu menjali selektorja in ne bo kontinuitete, potem tudi odmevnega rezultata ne bo.

Zgodili se bodo posamezni prebliski, ki so se nam že dogajali, to pa je tudi vse. O pogojih pa danes, ko niti ne vemo, s kom bomo igrali, težko govorimo, a cilj mora biti vedno najvišji. Moj cilj je, da bomo v naši kvalifikacijski skupini prvi.

Pogojev za prihodnji dve leti vam na zvezi torej niso postavili?
Za zdaj se še nismo pogovarjali v tej smeri. Če pa namigujete na to, da bi slab rezultat pripeljal do tega, da bi odšel, pa … Če bo treba, bom to sprejel. Vedno govorim, da Slovenija mora iti naprej. Mora zbrati vse moči in jih usmeriti v cilj, da bo boljša. Pozabiti na osebne interese, ki so v slovenskem nogometu še vedno prisotni, in iti naprej. Mislil sem, da bo zdaj, ko sem se vrnil, drugače, ampak ni …

"Sem pa tem tekmam, ki nas čakajo, že zdaj vzel prizvok prijateljske. Želim govoriti o pripravljalnih tekmah, ki imajo tekmovalen značaj." Foto: Grega Valančič/Sportida

O kakšnih osebnih interesih govorite?
Vsak bi rad pristavil svoj pisker, o tem govorim. Če bi rezultati bili dobri, bi bili seveda vsi tiho. Jasno je, da bi, ko ni rezultata, vsak naredil drugače. Tudi jaz bi. Slovenija mora igrati bolje. Res je, da smo v teh kvalifikacijah štirikrat zmagali, ampak jaz s tem ne morem biti zadovoljen. Zagotovo nas zdaj že v teh štirih prijateljskih tekmah, ki jih bomo odigrali, čaka marsikaj.

Sportal Kekova četa marca proti Turkom

Sem pa tem tekmam, ki nas čakajo, že zdaj vzel prizvok prijateljske. Želim govoriti o pripravljalnih tekmah, ki imajo tekmovalen značaj. Upam, da bomo igrali proti močnim nasprotnikom, čeprav ne bo lahko. Slovenija trenutno pač ni reprezentanca, pred katero bi drugi padali dol.

Mogoče smo si v preteklosti lahko privoščili tudi nekatere lažje nasprotnike, s katerimi smo lahko popravljali uvrstitev na lestvici Fife, morda bomo v prihodnosti kaj takega lahko spet počeli, a trenutno je najbolj pomembno, da iz teh tekem odnesemo marsikaj dobrega. Da vidiš, kaj je dobro in kaj slabo.

Zagotovo bi bilo v pomoč tudi to, če bi se na tribune slovenske reprezentance vrnili združeni slovenski navijači. Že večkrat ste dejali, da jih pogrešate, a se ob tem zdi, da na Nogometni zvezi Slovenije iz takšnih in drugačnih razlogov ni prevelikega interesa, da bi se vrnili?
To je vprašanje za koga drugega, ampak saj je vse jasno. Saj je tudi vam bilo bolje prihajati na štadion, ko so bili zraven? Zagotovo nam manjkajo, čeprav je res, da je bilo vzdušje v Stožicah dostikrat precej dobro, ampak dalo bi se narediti več. Kolikor bom le lahko, bom poskušal, da se ta navijaška zgodba vrne na višjo raven, ki smo jo včasih že doživljali. Pa sploh ni bilo važno, kje smo igrali. Bežigrad ali Ljudski vrt. Pomembno je bilo, da je igrala slovenska reprezentanca.

Sportal Navijači ekspresno odgovorili predsedniku NZS in Matjažu Keku

Zagotovo so bili navijači pomemben del ene in druge uspešne zgodbe slovenske reprezentance. Jaz sem to doživljal v Ljudskem vrtu in sem pristaš tega. Mislim, da je takšno navijanje lahko v veliko pomoč. Tisto pravo navijaško vzdušje, kot smo ga nazadnje doživeli tudi na Poljskem. Tukaj bi se dalo narediti marsikaj, čeprav mora vse skupaj iti v nekem logičnem zaporedju, ki ne prinaša nekih izgredov. To je, kot sem rekel, vprašanje za koga drugega, a dejstvo je, da imam rad, ko se tribune tresejo. Ko se navija. Da greš s tekme utrujen, tudi če si navijač. Ko vsi združeno navijajo za enega.

Trener Rijeke je bil od februarja 2013 do oktobra 2018. Foto: Sportida Ko smo že pri združevanju, preskočiva na za vas trenutno zagotovo prijetnejšo tekmo. Kvarner in status, ki ste si ga v skoraj šestih letih vodenja tamkajšnje Rijeke prislužili. S tem pa poskrbeli, da ste združili vsaj del Hrvatov in Slovencev. Tudi sam, ki imam korenine v bližnji Istri, vem, da je Slovenec ob omembi vašega imena tam lahko ponosen.
Mogoče se moje ime v kontekstu Rijeke izpostavlja celo preveč. Rijeka je zgodba številnih ljudi, ki smo se zbrali okoli Damirja Miškovića in res dali vse od sebe, da nam je uspelo. Nisem človek, ki bi bil rad v soju žarometov, sem pa seveda vesel, če komu morda ni bilo treba plačati runde, ko je omenil moje ime. Če je na tržnici lažje prišel do ribe ali pa se brez vozovnice vkrcal na trajekt.

To so malenkosti, zaradi katerih si lahko zadovoljen. Ko se tam pojavim tam spodaj in neobremenjeno spremljam, kaj se dogaja, sem lahko ponosen. Istra je pa tudi posebna zgodba. Tam ima Rijeka dosti navijačev. Od tam prihajajo tisti pravi, zagrizeni navijači. Tam je Rijeka način življenja. Težko to razložim, to je treba doživeti. Enostavno imajo Rijeko radi in jo obožujejo.

Strašno sem bil žalosten, ker sem šel, a danes, ko vidim, da klub še vedno odlično funkcionira, mislim, da sem ravnal pravilno. Najpomembnejši je klub in ne katerikoli posameznik, tako kot danes govorim, da je pomembna reprezentanca in ne Matjaž Kek.

Nekje sem zasledil, da na Rujevico ne hodite več, kar me je presenetilo. Zakaj?
Za zdaj še nisem bil, a bom v prihodnosti šel pogledat. Vem, kako je Rujevica nastala, zato me besede tistih, ki govorijo, da nam je vse padlo z neba, razjezijo. Takšni so, oprostite izrazu, veliki butci in imajo kratek spomin. Kar nekaj let je minilo, dokler smo prišli do tistega zgodovinskega uspeha, naslova hrvaškega prvaka in smo doživeli velik ognjemet.

Rijeki je prinesel zgodovinski prvi naslov prvaka, osvojil pa tudi dve pokalni lovoriki in z njo kar trikrat zaigral v skupinskem delu lige Europa. Foto: Grega Valančič/Sportida Maribor in Reka se zdita kot mesti precej podobna, nekako odrinjena ob stran s strani centrov države. Je tudi značaj Mariborčanov in Rečanov podoben? Ste se tudi zaradi tega na Kvarnerju morda počutili kot doma?
Rijeka nima veliko navijačev, ima jih nekaj tisoč, a so to navijači, ki so s klubom s srcem in dušo. Podobno je z Mariborom, se strinjam. To sta mesti, v katerih je ogromno ljudi ostalo brez službe, industrija je propadla. Lahko bi rekel, da je primorski in štajerski značaj precej podoben.

Tudi z navijači je podobno. Ljudje s teh prostorov so zaznamovani s svojima nogometnima kluboma. Na eni strani beli, na drugi vijoličasti. To je velika ljubezen. To so čustva tako v zmagah kot tudi porazih. Zdi se mi, da je takšna miselnost zapisana tudi v mojem DNK. Nisem tip, ki bi užival v glamurju. Najraje sem oblečen tako, kot sem zdaj. V kavbojkah in puloverju.

Bi se lahko zgodilo, da bi v prihodnosti razočarali "svoje" Rečane in se usedli na klop velikega tekmeca, Hajduka iz Splita, s katerim so vas že večkrat povezovali?
To vprašanje ne spada v kontekst najinega današnjega pogovora, a glede na to, da so me s Hajdukom že tolikokrat povezovali, moram odgovoriti. Zdaj imam pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije, zato lahko rečem, da o tem sploh nisem razmišljal. Dobil sem vljudnostni klic iz Splita in pri tem je tudi ostalo.

Sportal Selektorja Keka začudili napisi na Hrvaškem

Pa klop Olimpije? Bi se kdaj usedli na njo?
Ne, to pa ne. Bi pa rad ob tem, ko sva že pri njej, pohvalil Safeta Hadžića za vse, kar mu je uspelo z Ljubljančani. Kapo dol.

Vloga selektorja Hrvaške?
Selektor Hrvaške? Gre za trenutno eno najboljših reprezentanc na svetu. To bi bila zame velika čast.

"Da bi šel v politiko in začel filozofirati? Ni šans!" Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa skok v politične vode?
Zamislite si mene, razmetan kot sem, da bi šel v politiko in začel filozofirati (smeh, op. p.)? Ni šans!

Pa končajva pogovor s podobnim vprašanjem, kot sva ga začela. Ste leta 2005 klop Maribora zapustili zato, da bi se nanjo enkrat vrnili?
Poglejte, jaz živim na Krekovi ulici v Mariboru. Ko se peljete v Ljudski vrt, se verjetno peljete mimo moje hiše …

Dobro veste, na kaj sem meril …
(smeh, op. p.) Vem, vem, kaj ste hoteli. Takole bom povedal. Maribor ima garnituro ljudi, ki so poskrbeli za največje uspehe v zgodovini kluba in nosijo svojo odgovornost. Moja edina skrb danes je, da dobro sodelujem z njimi, tako kot tudi z Olimpijo, Atleticom Madridom, Atalanto … To je to. Imam pa vijoličasto kri, to priznam, a zaradi tega ne morem biti hendikepiran, mar ne?