Tokrat ni bil Kovač hrvaške sreče

Mehika je dokazala, da je rojena specialistka za preboje v osmino finala. To ji je uspelo že na šestem zaporednem svetovnem prvenstvu, Hrvaška pa se je spet obnašala tako, kot da bi po čarobnem pohodu v Franciji (1998) izgubila recept, kako v skupinskem delu prehiteti vsaj dva tekmeca. "Naredili smo tisto, kar smo želeli. Hrvaška je dobra ekipa in zahtevna tekmica, a smo igrali tako, kot smo se dogovorili in jo premagali. Zmago podarjam našim enkratnim navijačem," je po sladki zmagi nad slovensko sosedo ponosno dejal Miguel Herrera in se obrnil proti polnim tribunam v Recifeju, na katerih so kraljevale mehiške zastave.

Eden najsrečnejših dni za temperamentnega Mehičana

Pomahal je navijačem in nadaljeval misel: "Pritisk ni zlomil mojih fantov. To je eden izmed najsrečnejših dni v mojem življenju. Upam, da bom na tem prvenstvu doživel še kakšnega," se je smejalo debelušnemu selektorju, ki si je dal duška med proslavljanjem zadetkov.

Sreča je nasmeh narisala tudi na lica mehiškega kapetana: "Na igrišču smo pustili srce. Zdaj nas čaka Nizozemska. Razmišljati moramo le korak za korakom in dobro obnoviti moči za naslednji dvoboj. Želimo zapisati novo poglavje v mehiški zgodovini," sporoča branilec Rafael Marquez. Izkušeni kapetan je po strelu z glavo načel hrvaško mrežo, po njegovem zadetku pa je začelo na vrata, ki jih je ponovno branil dokaj nezanesljivi Stipe Pletikosa, kapljati z vseh strani. Končalo se je pri 3:1 za Mehiko.

Ko so Mehičani veselo korakali v noč ter nazdravljali novemu podvigu izbrane vrste, je v hrvaškem taboru vladala neozdravljiva žalost. Od srečanja so pričakovali ogromno. Mladi hrvaški selektor je v Brazilijo pripotoval s ciljem, da bi domovini po 16 letih na svetovnem prvenstvu priigral napredovanje v osmino finala. Da bo na prvenstvu težko izpolnil nalogo, si je mislil že po prvi tekmi, ko po porazu proti Braziliji (1:3) ni skrival jeze. Ostre kritike je naslovil na japonskega sodnika, ki so se ga na Hrvaškem oprijeli žaljivi izrazi.

V drugem polčasu niso bili pravi

Težko je prebolel uvodni šok, a mu je nato kockasta rapsodija (4:0) v Manausu proti raztresenemu Kamerunu okrepila optimizem. Upanje o napredovanju je postalo čvrsto. V ponedeljek je napočil čas za tekmo resnice, po kateri pa je Hrvaška dočakala kruto streznitev. "Čestital bi Mehiki. Pokazala je, da ima boljšo ekipo od naše. V drugem polčasu nismo bili pravi. Takrat nam je dala dva zadetka iz prekinitev. Ravno tisto, kar smo mi hoteli narediti njej. Tako je pač v nogometu, odločale so malenkosti. Nas je pa Mehika zelo spoštovala. Do te mere, da ni upala pritisniti na nas. To je bilo taktično nadigravanje," je hrvaški selektor v nekaj stavkih opisal obračun z Mehiko.

Zbranost je padla po 60 minutah

O pomanjkanju zbranosti pri predložkih tekmeca je imel veliko pripomniti eden izmed dveh obrambnih stebrov Dejan Lovren. "Nismo bili dovolj zbrani ob prekinitvah. Prejeli smo prepoceni zadetke. Odigrali smo dober prvi polčas, držali igro na sredini, po 60 minutah pa nam je padla zbranost. Dobili smo prvega, kmalu še drugega in tretjega … Ni nam pošla moč, ampak zbranost. Žal mi je zaradi našega naroda in navijačev," je bil žalosten branilec, za katerega se resno zanima tudi Liverpool. Na zadnji tekmi skupinskega dela se ni pretirano izkazal. Ob prekinitvah je nekajkrat zaspal, to pa so smelo izkoristili Mehičani in trikrat matirali hrvaškega vratarja.

Tako se je le nekaj dni po turobni usodi Bosne in Hercegovine ter zapravljeni možnosti napredovanja svet zrušil še najbližjim sosedom. Lahko jih tolaži le še šala, sposojena v Sarajevu. Govori o tem, da so lahko počaščeni, da so prišli tja, kjer sta Španija in Anglija. "Nismo igrali tako slabo, kot prikazuje končni rezultat. Ta bi moral biti manjši v korist Mehike. Življenje gre dalje, lahko smo srečni, da smo bili v Braziliji ter razveselili domovino na uvodnih tekmah. Zdaj gremo domov," je hladnokrvno odgovarjal na vprašanja novinarja na hrvaški nacionalni televiziji in pojasnil, da ne razmišlja o odstopu.

Naslednji izziv so kvalifikacije za EP 2016

Kako naprej? Starejši izmed bratov Kovač je na tekmah, ki jih je vodil na hrvaški klopi, užival zaupanje javnosti. Lahko je začutil podporo. Skupno podporo razdvojenih delov Hrvaške, kar se že samo po sebi šteje za imeniten dosežek. Po porazu z Mehiko pa ni bilo treba dolgo čakati, da so se že oglasili prvi kritiki.

Zamerijo mu marsikaj. Predvsem uvrstitev Danijela Pranjića v zvezno vrsto in manj tvegano igro v napadu. V deželi, ki sega od Umaga do Dubrovnika, je bilo vedno tako, ko je napočil čas za športni neuspeh. Vedno so prišle na dan kritike, zdaj jih bo deležen eden najmlajših selektorjev na tem svetovnem prvenstvu, čeprav so ga v domovini še nedavno kovali v zvezde. Tokrat ni bil Kovač hrvaške sreče, bo pa naredil vse, da javnost že kmalu prepriča, kaj vse zmore nadarjena ekipa, ki jo ima na voljo. Naslednji izziv bodo kvalifikacije za EP 2016.