Slovenski Palestinec, ki z vsem srcem pomaga državi svojega očeta

Slovenska nogometna javnost bo prihodnji mesec pozorna tudi na azijsko prvenstvo, ki bo od 9. do 31. januarja v Avstraliji. Še toliko bolj zaradi Palestine, ki bo na velikem tekmovanju nastopila prvič. Znašla se je v zanimivi skupini z Japonsko, Jordanijo in Irakom, že na prvi tekmi pa se bo pomerila z veliko azijsko velesilo, modrimi samuraji iz Japonske. Morda bo takrat za Palestino nastopil tudi 28-letni slovenski nogometaš Jaka Ihbeisheh, ki ima tudi palestinsko državljanstvo. Njegov oče je Palestinec, z njim se je nedavno srečal prvič po skoraj 20 letih, mama je Slovenka. Že leta vztraja v slovenskih klubih in je znanec številnih prvoligašev, zdaj je začel reprezentančno kariero. Odigral je dve tekmi in zadovoljil pričakovanja selektorja, ki ga je uvrstil med 23 kandidatov.

Ste kot sin Palestinca alergični na politična vprašanja o Palestini ter o nemirnem stanju v Gazi ali vas ne motijo? Politična vprašanje glede Palestine me ne motijo, res pa je, da je v Sloveniji nepoznavanje razmer precejšnje. Le z opozarjanjem na problematiko in težave Palestincev lahko pripomoremo k reševanju konflikta, ki se vleče že predolgo in je terjal že preveč življenj. Žalosti me, da Slovenija ne prizna Palestine, saj je bila pred nedavnim v položaju, ko je tudi sama potrebovala priznanje drugih. Zdi se mi, da bi v tem položaju lahko naredili veliko več in ne bi samo čakali, da se najprej odzove nekdo drug.

Vas ni bilo nič strah, ko ste odpotovali v Palestino? Moj oče živi v mestu Nablus na Zahodnem bregu in ko si tukaj, nimaš občutka nevarnosti. Lahko se sprehajaš kjerkoli, ljudje ti ne posvečajo nobene posebne pozornosti. V Gazi pa še nisem bil, zato poznam razmere samo iz posnetkov, poročil in pripovedovanj. Neprijeten občutek dobiš predvsem pri prehodu meje, kjer sledita zaslišanje in večurno čakanje na prehod, ter ko potuješ po Palestini in vidiš izraelske vojake na kontrolnih točkah ter seveda zid.

Azijsko nogometno prvenstvo, na katerem nastopa 16 najboljših reprezentanc, se nezadržno bliža. Kako ga pričakujete? Napetost pred azijskim pokalom se vsekakor stopnjuje. To je mogoče čutiti na vsakem koraku. Pred tekmo s Kitajsko nas je obiskal tudi predsednik palestinske nogometne zveze in olimpijskega komiteja Jibril Rajoub, ki je tudi sicer pomembna osebnost v Palestini. To se občuti zlasti v Palestini, kjer smo trenutno. Ljudje so nori na nogomet in ponosni na reprezentante.

Bodo to največje oziroma najbolj odmevne tekme v vaši karieri? Nedvomno. To bo vrhunec moje kariere. Pokal Azije je enakovreden evropskemu prvenstvu.

Kako ste se ujeli s soigralci? Ste koga poznali že od prej? Pred povabilom v palestinsko reprezentanco nisem poznal nikogar, vendar so me soigralci in strokovno vodstvo lepo sprejeli že prvi dan. Vsi so zelo prijazni in pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Tudi tisti, ki ne govorijo angleško, se trudijo, da bi se počutil domače. Nogomet je tisto, kar nas povezuje, pa tudi dejstvo, da se moramo vsi skupaj truditi za uspeh Palestine.

Ste se pred prvim vpoklicem kaj pogovarjali s selektorjem? Kako so se sploh spomnili na vas? Prvi stik s palestinskim nogometom sem vzpostavil prek slovenskega sindikata SPINS, natančneje njegovega predsednika Dejana Stefanovića, ki me je pred letom dni seznanil s predsednikom palestinske zveze profesionalnih nogometašev (PPPA) Ramijem Rabijem. Takratni pogovor ni nanesel na palestinsko reprezentanco. Po uvrstitvi na pokal Azije pa me je Rami poklical in vprašal, ali bi bil pripravljen zaigrati za palestinsko reprezentanco in pomagati v azijskem pokalu. Brez pomislekov sem privolil.

Kako se počutite po krstnem nastopu za reprezentanco Palestine? Zdaj sem odigral že dve tekmi za palestinsko reprezentanco proti Uzbekistanu ter Kitajski in se počutim res odlično. Z vsakim treningom in vsako tekmo smo bolj uigrani, saj se vse bolje privajam na njihov način igranja in trenerjeve taktične zamisli.

Vse življenje ste bili v Sloveniji in neposredno povezani z nogometom na sončni strani Alp. Zaradi tega doživljate reprezentanco Palestino manj čustveno kot sicer? Ko sem bil vpoklican v reprezentanco, nisem vedel, kaj naj pričakujem, in nisem imel posebnih občutkov. Šele ko sem videl veselje svoje velike družine v Palestini, zlasti mojega očeta, ter odzive prijateljev, sem dojel, da gre za pomembno stvar. Ponosa in predanosti soigralcev, ko stopijo na igrišče, ni mogoče opisati. Ko to doživiš, se prebudijo tudi tvoji občutki, tako hočeš z vsem srcem pomagati državi svojega očeta in ljudem, ki živijo tukaj, in tudi tistim, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo državo. Gre za več kot le nogomet.

Kako je bilo, ko ste se po skoraj dveh desetletjih spet srečali z očetom? Srečanje z očetom po tako dolgem času je bilo nekaj posebnega. Sicer je bilo vse skupaj malce lažje, saj sva se pred tem skoraj dve leti pogovarjala prek računalnika. Ko sem z njim, včasih sploh nimam občutka, da smo živeli ločeno.

Ste ga povabili, da pride kdaj na obisk v Slovenijo? Seveda sem ga povabil v Slovenijo, nanjo ima lepe spomine in verjamem, da bo v bližnji prihodnosti res prišel.

V Sloveniji ste stari znanec prvoligaških zelenic, saj ste igrali v Interblocku, Primorju, Rudarju, Domžalah in Krki, le malokdo pa ve, da ste bili v mlajših letih, ko vas je v Komendi vodil Suad Beširević, izjemen strelec z nadpovprečnim številom. Je zgodba o 49 zadetkih v eni sezoni resnična? Je. Pod vodstvom Suada Beširevića sem začel svoje nogometne korake. Brez njega verjetno ne bi bil zdaj tukaj. Res sem mu hvaležen za vse, kar je naredil zame. Seveda sem hvaležen tudi vsem drugim trenerjem v svoji karieri, vsak izmed njih je pripomogel k mojemu uspehu. Pri starejših dečkih sem igral v NK Komenda, kjer sem tudi začel igrati nogomet, preden sem h kadetom prestopil v NK Factor.

V tisti sezoni mi je šlo strelsko res odlično od nog in nekje na sredini sezone mi je gospod Beširević obljubil, da bo mojo zgodbo objavil v časopisu, če na koncu dosežem 50 zadetkov. Pred zadnjim krogom sem imel na računu 47 zadetkov. V zadnjem krogu sem zadel dvakrat, tretji pa je bil očitno zaklet, saj sem zastreljal tudi enajstmetrovko. Ampak nič zato. Našel je dober način, da me motivira prav do zadnjega kroga (smeh).