Nesrečna številka, na katero Slovenija ne more biti ponosna

Sportal Kek vpoklical tudi dva novinca, predsednik NZS optimist

Slovenija vstopa v že 15. kvalifikacijski ciklus za veliko tekmovanje. V preteklosti je osvajala skoraj vsa mogoča mesta. Le še prva ni bila. Če bi ji to uspelo v kvalifikacijah za Euro 2024 v skupini z Dansko, Finsko, Severno Irsko, Kazahstanom in San Marinom, bi prekinila mučno in dolgo obdobje nepojavljanja na velikih tekmovanjih. Ker pa se na evropsko prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Nemčija, neposredno uvrsti tudi drugouvrščena ekipa, je Kekova četa trdno odločena, da tako mikavne priložnosti ne spusti iz rok.

Zgodovina slovenskih nastopov v kvalifikacijah za velika tekmovanja je pestra in bogata, polna podvigov, ki so odmevali po vsem svetu, a tudi razočaranj, ko je šlo izbrani vrsti marsikaj narobe, najbolj pa so trpeli rezultati.

Uspešnost Slovenije v kvalifikacijah za velika tekmovanja:

*Nasledil je Branka Oblaka, ki je vodil uvodne tri tekme (3: 1/0/2).
**Nasledil je Slavišo Stojanovića, ki je vodil uvodne štiri tekme (4: 1/0/3).

Od zadnjega mesta do vseslovenskega romanja v Amsterdam

Darko Milanič bi lahko postal junak zmage nad svetovnimi podprvaki, a nepozorni sodniki takrat še niso računali na pomoč videotehnike. Foto: Reuters Slovenija je v uvodni kvalifikacijski ciklus v obdobju državne samostojnosti vstopila pred slabimi tremi desetletji. Pisalo se je leto 1994. Slovenska nogometna reprezentanca je kvalifikacije za Euro 1996 začela spodbudno, z odmevnim remijem v Mariboru proti Italiji, aktualnim svetovnim podprvakom. Azzurrom bi se lahko godilo še slabše, a jim je šla na roko nezbranost sodnikov, ki so spregledali očiten zadetek Darka Milaniča.

Nadaljevanje ni bilo več tako uspešno, porodni krči nastopanja na velikem odru in pomanjkanje izkušenj na vseh področjih delovanja reprezentance so terjali svoj davek, Slovenija je na koncu zbrala le tri zmage in v skupini prehitela zgolj Estonijo. Osvojila je predzadnje mesto, a s tem še zdaleč ni bilo konec muk. Še večjo rezultatsko nemoč je bilo čutiti v naslednjem ciklusu. V kvalifikacijah za SP 1998, prvih za največje nogometno tekmovanje na svetu s slovensko reprezentanco, je bila zasedba dr. Zlatka Verdenika najslabša v skupini.

Zato je bilo navdušenje, ki se je sprevrglo v eno najlepših športnih pravljic, kar jih pomni Slovenija, še toliko večje, ko je selektorsko paličico prevzel mladi in ambiciozni Srečko Katanec ter začel nizati uspehe. Slovenski nogometaši so se dotaknili zvezd na nebu. Ne le, da so nastopili na Euru 2000 in pričarali nepozabne prizore vseslovenskega romanja v Amsterdam, ampak so že v naslednjem ciklusu dokazali, da niso muha enodnevnica.

Slovenska reprezentanca, ki je prva občutila čar igranja na velikem tekmovanju. Kapetanski trak je na Euru 2000 pripadel Darku Milaniču, selektor je bil Srečko Katanec. Foto: Reuters

Nagajali so velikim reprezentancam, zlasti tistim, ki prihajajo z vzhoda Evrope, in obnoreli Slovenijo še s prebojem na SP 2002. Slovenija se je uvrstila na svetovni nogometni zemljevid, žal poskrbela tudi za eno manj simpatičnih zgodb tistega tekmovanja, ko je odmeval spor med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem, a je vseeno ohranila status svetovnega fenomena. V manj kot desetletju je ena manjših evropskih držav, ki ji prej niso pripisovali bogatejše nogometne tradicije, nastopila na obeh velikih tekmovanjih. 

Kekovi junaki navduševali v Afriki, a je bilo hitro konec lepega

Zlatku Zahoviću in soigralcem leta 2003 ni uspelo izločiti Hrvaške in Slovenije že tretjič zapored popeljali na veliko tekmovanje. Foto: Reuters Ni manjkalo veliko, pa bi se Sloveniji uspelo uvrstiti med najboljše še na tretjem velikem turnirju zapored. V boju za Euro 2004 je izbrancem Bojana Prašnikarja proti Hrvaški do novega čudežnega uspeha zmanjkal le en zadetek. Z nekoliko več poguma za Bežigradom bi se lahko nadaljeval imeniten niz, tako pa je reprezentanca vstopila v novo obdobje, v katerem se je izvedel vedno zahteven proces pomladitve. Prvi se ga je lotil Branko Oblak, nasledi pa ga je Matjaž Kek, ki se je sprva učil bolj ali manj na porazih.

Tako je Slovenija v kvalifikacijah za Euro 2008 osvojila skromno predzadnje mesto, nato pa se je rezultatska krivulja usmerila navzgor. Sledilo je obdobje sprememb, Sloveniji je v kvalifikacijah za SP 2010 s pomočjo mariborske trdnjave steklo kot že dolgo ne. Ob navijaški evforiji se je krepila samozavest igralcev, padla je tudi mogočna ruska ovira. Kekova nepozabna četa je zaigrala na jugu Afrike, kjer jo je le nekaj minut ločilo od zgodovinskega preboja med 16 najboljših na svetu. Slovenija je znova norela za nogometom.

Nekdanji kapetan slovenske reprezentance Robert Koren je v tem dresu poskrbel za zgodovinsko zmago nad Alžirijo na SP 2010. Prvo in za zdaj edino zmago Slovenije na velikem tekmovanju. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vsega lepega pa je bilo hitro konec. Euro 2012 se je izkazal za preveliko željo, Kek je zapustil selektorski stolček, po kratkem obdobju Slaviše Stojanovića se je ob velikem pompu na odgovorni položaj vrnil ljubljenec naroda Srečko Katanec, ki ga je le ena zmaga ločila od dodatnih kvalifikacij za SP 2014. Play-off je dosegel v naslednjem ciklusu, ko je Sloveniji v boju za Euro 2016 spodrsnilo proti Ukrajini, pred tem pa je še kako pekel poraz v Baslu, kjer je Švica vstala od mrtvih in v zadnjih desetih minutah 0:2 preobrnila v 3:2. Če ji ne bi uspelo, bi Slovenija najverjetneje nastopila na Euru.

Nizanje četrtih mest in padec v povprečnost

Slovenija je po zaslugi Sandija Lovrića predlani v praznih Stožicah premagala Hrvaško, ki je dobro leto pozneje na svetovnem prvenstvu v Katarju osvojila bron. Foto: Grega Valančič / Sportida Nogometne evforije v Sloveniji ni bilo več, združeni slovenski navijači niso več obiskovali tekem, nizali so se neuspehi v ciklusih. Ti so se tako množili, da si Slovenija, ki se je zagozdila v povprečnosti evropske konkurence, ni več upala privoščiti privilegija, da bi po žrebu samozavestno napovedala nastop na velikem tekmovanju. Nekaj prebliskov, največji pečat sta pustili domači zmagi nad Poljsko in Hrvaško, ni bilo dovolj, da bi si Slovenija zagotovila kaj več od četrtega mesta v skupini tudi v ciklusih za Euro 2020 in SP 2022. Preveč je bilo nihanja, zlasti neuspešnih gostovanj, da bi lahko Jan Oblak, Josip Iličić in druščina računali na kaj več.

Slovenija tako na velikem tekmovanju ni nastopila že 13 let, kar je z naskokom najdaljše sušno obdobje v zgodovini državne samostojnosti. Letos, ko v napadu izbrane vrste kraljuje nadarjeni najstnik Benjamin Šeško, naslednji veliki zvezdnik slovenskega in evropskega nogometa, reprezentanca pa je neporažena na zadnjih šestih tekmah, so napovedi, ki prihajajo iz slovenskega tabora, bolj drzne. In konkretne.

Slovenska reprezentanca je neporažena že šest tekem zapored. Nazadnje je na prijateljski tekmi v Stožicah premagala Črno goro. Foto: Nik Moder/Sportida

Cilj je preprost. Slovenija mora nastopiti na Euru 2024, prekiniti boleč in še kako dolg niz nenastopanja na velikem odru ter dokazati, da lahko deželo, polno športnih čudežev in uspešnic, znova zajame nogometna reprezentančna evforija. Priložnost je ogromna. Žreb je Kekovi četi namenil zelo ugodno skupino, v kateri za dosego cilja zadošča že drugo mesto.   

Sportal "Nogometaši imamo srečo, da lahko delamo in dobro živimo"

Kek: Veliko se bo vprašalo tudi Slovenijo

Bo Radenko Mijatović dočakal prvi nastop slovenske članske reprezentance na velikem tekmovanju v obdobju, odkar je prvi mož krovne zveze? Foto: Grega Valančič/Sportida S kom vse se bo Slovenija udarila v skupini H? Na papirju je prvi favorit skupine Danska, ki se redno druži s svetovno nogometno smetano in je, kar zadeva velika tekmovanja, nazadnje nastopila na SP 2022. Finska je opozarjala nase na Euru 2020, Severna Irska je nov tekmovalni format, saj na Euru nastopa kar 24 od skupno 54 članic evropske nogometne družine, izkoristila leta 2016.

Še dlje čaka na nastop na velikem tekmovanju (SP 2010), Kazahstan, ki je do leta 2002 nastopal v azijski konkurenci, in San Marino, evropski palček, ena najskromnejših reprezentanc na svetu, pa se ne moreta pohvaliti s tovrstnimi nastopi.

Kekova zasedba bo v kvalifikacijah za Euro 2024 prebila led v četrtek v več kot pet tisoč kilometrov oddaljeni Astani, nato sledi "lažji" nedeljski trening z večnim avtsajderjem San Marinom. Po uvodni reprezentančni akciji bodo že vidni prvi obrisi, kako visoko bi lahko tokrat segla Slovenija. Motivirana, polna optimizma in zaupanja v svoje zmožnosti. "V nov kvalifikacijski cikel ne greš po to, da boš simpatičen tretji ali četrti. Vse želje in vsi cilji imajo podlago v igri iz lige narodov - vse mora temeljiti na igrišču. Prepričan sem, da se bo veliko vprašalo tudi Slovenijo v tej skupini. Moramo biti odločni,'' poudarja selektor Matjaž Kek.

Jan Oblak bo v uvodnem nastopu v kvalifikacijah za Euro 2024 branil na gostovanju v oddaljenem Kazahstanu. V Astani je že nastopil in pred osmimi leti v ligi prvakov z Atleticom remiziral z istoimenskim klubom z 0:0. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović optimistično dodaja: "Želimo si eno od dveh mest, ki vodita v Nemčijo na EP. Prepričan sem, da so fantje to sposobni narediti." Odkar je na predsedniškem položaju nasledil Aleksandra Čeferina, se članski izbrani vrsti še ni uspelo resneje vmešati v boj za nastop na velikem tekmovanju. Bo letos drugače?