Slovenec, ki bi v soboto lahko igral na Wembleyju

Bil je eden od prvih slovenskih nogometašev, ki so si pot do zvezd že kot zelo mladi utirali v tujini. Zdaj je takšnih veliko več, takrat je bilo povsem drugače. ''Čudežni deček slovenskega nogometa'', kot smo ga številni takrat poimenovali, je bil že od najstniških let pod drobnogledom. Začel je v Apačah in se kmalu preselil k Muri. V mlajših selekcijah prekmurskega nogometnega ponosa je blestel. V eni sezoni je zabil več kot 50 golov, snubci so hitro potrkali na njegova vrata. Želel si je ostati v Sloveniji in ob nogometu obiskovati športni razred srednje šole. Takrat je bil tak le v Ljubljani, a ga vanj niso sprejeli, kar so izkoristili v Varaždinu. Prepoznali so njegov talent in ga sprejeli z odprtimi rokami. Obiskoval je tamkajšnjo športno gimnazijo, prejel tudi štipendijo, na igrišču pa gole zabijal kot po tekočem traku. Dve leti je tresel mreže v mlajših selekcijah hrvaškega klubskega nogometa in bil v drugi sezoni najboljši strelec tamkajšnje kadetske lige. Seveda je bil tudi slovenski reprezentant. Prav z igrami v mlajših selekcijah izbrane vrste se je prebil do Bayerna. Bavarci so ga opazili na tekmi med Hrvaško in Slovenijo. Po kratki preizkušnji, ki jo je prestal v Münchnu, se je preselil v vrste največjega nemškega kluba. ''Takratni predsednik kluba Anđelko Herjavec, ki sem mu bil kot sin, ni delal težav. Z veseljem me je pustil oditi, saj je vedel, kakšna priložnost se mi je ponudila. Varteks pa je tako ali tako dobil veliko več denarja, kot ga je v mene vložil,'' se je odhoda v Nemčijo več let pozneje spomnil Borut Semler, ki je takrat kot 16-letni deček začel loviti svoje sanje.

V pol sezone zabil kar 22 golov na 13 tekmah

Podpisal je večletno amatersko pogodbo in se priključil mladincem Bayerna, pri katerih si je garderobo delil tudi s poznejšima zvezdnikoma münchenskega velikana, kapetanom zdajšnje zasedbe Philippom Lahmom in Bastianom Schweinsteigerjem, ki ju bomo v soboto spremljali v najbolj pomembni klubski tekmi leta na svetu. Pa tudi s Perujcem Paolom Guerrerom, poznejšim zvezdnikom Bayerna in HSV-ja, ki je brazilskemu Corinthiansu decembra lani prinesel naslov svetovnega klubskega prvaka z odločilnim golom v finalu proti Chelseaju.

Začetek pri Bayernu je bil poln uspehov. Osvojil je dva naslova mladinskih državnih prvakov in bil v drugi sezoni s 30 goli na 25 tekmah najboljši strelec tekmovanja. Pred danes enim izmed najboljših evropskih napadalcev Mariom Gomezom, takrat mladincem Stuttgarta. Učinkovit je bil predvsem v prvem delu sezone, ko je na 13 tekmah zabil neverjetnih 22 golov. V drugem delu te zanj sanjske sezone 2003/04 so ga počasi že priključili amaterski zasedbi bavarskega velikana, ki je igrala v tretji ligi. Debitiral je v predzadnjem krogu in takoj navdušil. Za prvi gol je potreboval natanko dve minuti igre, žogo pa je pospravil v mrežo Mainza. Sezono za tem je bil stalni član amaterske zasedbe Bayerna in na 27 prvenstvenih tekmah zabil devet golov. Za najboljšo zasedbo kluba še ni smel nastopati, saj ni imel profesionalne pogodbe, a tudi ta v tistem zanj bleščečem obdobju ni bila tako zelo daleč. Potem je prišel maj leta 2005 in z njim nesrečna poškodba. Zanimivo, tudi tokrat na tekmi proti Mainzu. Strgal si je kolenske vezi in bil odsoten skoraj leto dni. Jasno je bilo, da je izjemna priložnost splavala po vodi. V prihodnjih dveh sezonah ni igral skorajda nič in januarja 2007 pričakovano zapustil München. Sledila sta vrnitev v Varaždin in začetek neuspešne odisejade, ki ga je peljala od Slovenije do Rusije in Kazahstana, kjer je zdaj. Nekoč velik talent, danes star 28 let in daleč od tistega, kar smo od njega pričakovali.

Je bil res precenjen?

''Obetal je veliko, pokazal pa bolj malo. Izkazalo se je, da je le povprečen igralec in še zdaleč ni tako dober, kot smo bili prepričani vsi na čelu z mano,'' je pri opisu njegove kariere nekoliko grob edini Slovenec, ki je igral v Bayernu, Branko Oblak. Nekdanji slovenski selektor hkrati trdi, da pri Bayernu s Semlerjem nikoli niso računali preveč resno. Kdo ve, ali ima prav. Po nekaterih informacijah naj bi zanj Bavarci tik pred usodno poškodbo že pripravljali profesionalno pogodbo. Če je to res, bi ob sanjskem razpletu morda še dandanes branil barve nemškega kluba z največ trofejami in v soboto zvečer na Wembleyju skupaj z Lahmom, Schweinsteigerjem in Gomezom proti Borussii Dortmundu napadal peti evropski naslov v zgodovini kluba. Žal je usoda želela drugače. Veliki londonski finale bo spremljal prek televizijskih zaslonov, 5.000 kilometrov od prizorišča tekme leta.